Jedro

V regresnem razmerju med Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožečo stranko) in delodajalcem (toženo stranko) je pomembno le, kakšna škoda je nastala in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.398.033,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 108.038,30 SIT, tudi z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da je prišlo do nezgode pri delu zato, ker so delavci, ki so bili zadolženi za selitev, samovoljno vzeli viličar. S svojim ravnanjem so zavestno privolili v nastalo nesrečo pri delu. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh dejstev. Odgovornost bi morala biti razširjena tudi na zavarovalno družbo Adriatic, pri kateri je bil zavarovan viličar kot prevozno sredstvo. Pritožnica je smiselno uveljavljala pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Regresni zahtevek tožeče stranke, ki je plačala stroške zdravljenja treh delavcev tožene stranke, ki so bili poškodovani v nesreči pri delu, temelji na določbi 1. odst. 87. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 - 6/99). Po tej določbi ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravico zahtevati od delodajalca, da mu povrne škodo, nastalo zaradi tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in je zaradi tega prišlo do poškodbe zavarovane osebe (delavca). Odškodnina obsega po določbi 91. člena (med drugim) stroške za zdravstvene in druge storitve. V (regresnem) razmerju med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožečo stranko) in delodajalcem (toženo stranko) je pomembno le, kakšna škoda je nastala, kar med strankama ni sporno, in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ali so k nesreči prispevali tudi sami ponesrečeni delavci, je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do svojih delavcev. Na odločanje v predmetni zadevi tudi ne more vplivati razmerje med toženo stranko in zavarovalno družbo A. d.d., Koper, pri kateri je bil zavarovan viličar, s katerim so se ponesrečili delavci tožene stranke. Pritožnica niti ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je njen odgovorni delavec opustil dolžni nadzor nad delom delavcev, ki so z viličarjem selili pohištvo, pri čemer ga je upravljal delavec, ki za tako delo ni bil usposobljen, z njim pa so se vozili tudi sami delavci, čeprav se ne bi smeli. Da je odgovorni delavec opustil nadzor nad delom delavcev, je razvidno iz vpogledanega kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. .... Stalni nadzor nad spoštovanjem varstvenih ukrepov je predpisoval tedaj veljavni Zakon o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 32/74 - Uradni list RS, št. 56/99) v 5. odst. 44. člena. Ker tožena stranka ni zagotovila stalnega nadzora nad delom delavcev, ki so uporabljali pri svojem delu viličar, in se je zato pripetila nesreča pri delu, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora povrniti tožeči stranki škodo, ki ji je zaradi tega nastala, pravilna. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).