Jedro

Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik na Hrvaškem ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito. To, da je bil tožnik na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito, dokazujejo podatki, pridobljeni iz baze prstnih odtisov EVRODAC. Ni smiselno, da bi Hrvaška določenega prosilca obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, če sam ni izrazil tega namena, hkrati je bil tožnik nastanjen na Hrvaškem v azilnem domu in že zaradi nastanitve v azilnem domu je lahko sklepal, da ima status prosilca.

Dejstvo, da v zvezi z določenim prosilcem poteka postopek določitve odgovorne države članice, samo po sebi še ne zadostuje za sklepanje o znatni begosumnosti, vendar v konkretnem primeru sklep ne temelji zgolj na tej okoliščini, ampak tudi na drugih okoliščinah, ki kažejo na znatno begosumnost. Tožnik je tako na Policijski postaji Brežice povedal, da je nameraval odpotovati v Francijo v Pariz, kjer živijo njegovi sorodniki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Odločila je, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 26. 5. 2022 od 14.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše izhaja, da ga je policija Brežice prijela na območju med Vukovim selom, ko je v skupini ostalih prebežnikov na nedovoljen način prestopil državno mejo. Na policiji je povedal, da je na legalen način zapustil Senegal in odšel preko Istanbula v Ukrajino. Zaradi vojnih razmer je Ukrajino zapustil in odšel na Madžarsko, od koder je bil deportiran v Srbijo. Od tam je preko Hrvaške nadaljeval pot v Slovenijo. Zaradi razmer v Ukrajini je nameraval v Pariz, kjer ima sorodnike. Ko je bilo tožniku predočeno, da iz podatkov sistema EURODAC izhaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, je to zanikal in povedal, da je imel s policijo le pogovor o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na Hrvaškem je bil en dan na policiji in teden dni v kampu v karanteni. Tam ni hotel ostati, ker je bil namenjen v Francijo ali pa v Italijo, kjer živi njegov brat. Po pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC, je bilo ugotovljeno, da je bil že zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem 27. 4. 2022. 3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84. a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med objektivnimi kriteriji je tudi ta, če je oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja). Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici in sicer na Hrvaškem. Utemeljenih razlogov za zapustitev Hrvaške ni podal. Povedal je le, da tam ni želel ostati, saj sta njegov cilj Italija ali Francija. V postopku na policijski postaji je navedel, da želi v Italijo ali Francijo, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa, da bo še premislil, če bo do konca postopka ostal v Sloveniji, saj na drugi strani ne bi rad imel težav. Glede na ravnanje in izjave tožnika je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik, če mu bivanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Slovenijo in onemogočil njegovo predajo Hrvaški. Zato meni, da zanj ni bistveno iskanje mednarodne zaščite, ampak to, da pride v določeno državo. Sklepa, da se na Hrvaško ne želi vrniti in da želi v Francijo ali Italijo k sorodnikom. Obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik tudi ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v prostorih centra za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. V konkretnem primeru je tožnik predhodno že zapustil azilni dom na Hrvaškem in se odpravil proti Franciji in tudi ob vložitvi prošnje je bil neodločen glede tega, ali bi ostal v Sloveniji. Utemeljeno je sklepanje, da če bi bil nastanjen v azilnem domu v Ljubljani in mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi nadaljeval svojo pot proti Franciji.

5. Tožnik v tožbi navaja, da ima tožena stranka preveč formalističen pogled na pojem znatne nevarnosti pobega. Treba je upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da je zgolj ugotovitev, da je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito že v kateri od podpisnic Dublinske uredbe premalo za ugotovitev, da je tudi znatno begosumna in slednje ne zadošča izpolnitvi kriterija tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Dokazno breme je na toženi stranki. Ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je tožnik jasno izpovedal, da je na Hrvaškem ob prijetju izjavil, da noče zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Prošnje za mednarodno zaščito tam ni nikoli vložil. Hrvaški policisti so mu le vzeli prstne odtise, sam pa ni podpisal nobenega dokumenta. Hrvaški organi ga niso seznanili, da se to dejanje nanaša na vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

6. V nadaljevanju je tožnik poudaril, da je po ilegalnem prečkanju meje čez reko Sotlo želel priti v stik s slovenskimi varnostnimi organi, vendar so ti prej našli njega. Ni se jim izogibal, saj je bil tudi prijet na nasipu okoli 400 m stan od strnjenega naselja.

7. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da se je tožnik 11 dni nahajal v azilnem domu v Ljubljani in da sprejemni prostori niso strogo varovani in imajo prosilci možnost prostovoljnega izhoda in prihoda.

8. Tožnik zato meni, da izpodbijani sklep ne vsebuje nujno potrebnih kvalificiranih okoliščin, ki izvirajo iz tožnikove sfere. Navaja, da manj prisilni ukrepi odvzema prostosti v slovenski zakonodaji niso predvideni. Tožena stranka se je odločila za strožjo obliko omejitve gibanja, pri čemer je le to utemeljila s tem, da sta v azilnem domu samo dva varnostnika in en receptor. Domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje azilnega doma ni problem tožnika, ampak problem tožene stranke. Če le ta ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov, to ne more iti v škodo tožnika. Subjektivne okoliščine za presojo sorazmernosti ukrepov omejitve gibanja v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene. Njegova neodločnost ob podaji prošnje, ali bi sploh želel ostati v Republiki Sloveniji in navedba ciljne države Francije ne zadoščajo za tak ukrep. Poleg tega tožnik v Centru za tujce s težavo prenaša omejitev osebne svobode, saj je bil aktivni profesionalni športnik, psihično je travmatiziran zaradi vojnega stanja, ki ga je doživel v Ukrajini. Bil je deležen tudi psihičnega in fizičnega nasilja s strani organov drugih držav.

9. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da mora prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v centru za tujce.

10. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe in sicer naj sodišče toženi stranki odredi prenehanje izvajati ukrep pridržanja tožnika v centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Odvzem prostosti predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja pa odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi s tem, da je profesionalni športnik in da je psihično travmatiziran zaradi vojnega stanja, ki ga je doživel v Ukrajini.

11. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Drži sicer, da je z izrečenim ukrepom posegla v njegovo osebno svobodo, vendar je takšen poseg zakonsko dopusten. Begosumnost je izkazana predvsem s tem, da je pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, tam na odločitev ni počakal, ampak je rajši samovoljno zapustil državo. Iz tožnikovih odgovorov ni razvidno, da bi bil v podajo prošnje na Hrvaškem prisiljen. V tem času je bil v azilnem domu v Zagrebu, ob podaji prošnje je dejal, da je njegova ciljna država Francija. Iz njegovih izjav tožena stranka razume, da ne bo počakal na odločitev v Sloveniji, ampak je namenjen naprej v Francijo. Slovenije doslej tožnik še ni zapustil, vendar samo zato, ker je bil od prijetja policije na varovanem območju. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

**K točki I izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 6. 2022 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

14. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da v skladu z (n) točko 2. člena uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na razloge iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. 15. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke.

16. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik na Hrvaškem ni vedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito. To, da je bil tožnik na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito, dokazujejo podatki, pridobljeni iz baze prstnih odtisov EVRODAC. Ni smiselno, da bi Hrvaška določenega prosilca obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, če sam ni izrazil tega namena, hkrati je bil tožnik nastanjen na Hrvaškem v azilnem domu in že zaradi nastanitve v azilnem domu je lahko sklepal, da ima status prosilca.

17. Res je sicer, kar tožnik navaja v tožbi, da dejstvo, da v zvezi z določenim prosilcem poteka postopek določitve odgovorne države članice, samo po sebi še ne zadostuje za sklepanje o znatni begosumnosti, vendar v konkretnem primeru sklep ne temelji zgolj na tej okoliščini, ampak tudi na drugih okoliščinah, ki kažejo na znatno begosumnost. Tožnik je tako na Policijski postaji Brežice povedal, da je nameraval odpotovati v Francijo v Pariz, kjer živijo njegovi sorodniki. Pri osebnem razgovoru, opravljen v zvezi z omejitvijo gibanja, je kot razlog, zakaj ni želel ostati na Hrvaškem ponovno povedal, da je želel oditi v Francijo do svoje družine ali pa v Italijo, kjer je tam njegov brat. Tam bi lahko nadaljeval nogometno kariero. Na nadaljnje vprašanje, kam je bil namenjen, ko je zapustil Hrvaško, je sicer rekel, da v Slovenijo, vendar zato, ker je potem hotel v Francijo ali v Italijo. Pri podaji prošnje pa je na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, rekel, da bo še premislil. Zaslišan pred sodiščem je tožnik sicer izjavil, da je bila njegova ciljna država Slovenija. Povedal je, da se je tako odločil v BiH. O Sloveniji mu je povedal prijatelj, ki ga je spoznal v Srbiji. Tudi sam si je po spletu pridobil informacije o Sloveniji in se prepričal, da si sem želi. Sodišče tem izjavam tožnika ne more slediti. Ob pregledu spisa ugotavlja, da tožnik v predhodnih razgovorih nikoli ni izjavil, da bi bila Slovenija njegova ciljna država niti nikoli ni omenil, da bi v Sloveniji koga poznal. Po presoji sodišče so te tožnikove izjave neprepričljive. Glede na njegove izjave dane v postopku je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno sklepala na tožnikovo begosumnost. Tožbeni očitek, da je izpodbijani sklep izdala zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik prosilec za mednarodno zaščito že v drugi državi članici, ni utemeljen. V dokazni oceni tožene stranke so bile obrazložene tudi kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz osebne sfere tožnika.

18. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je bil prijet takoj po prečkanju meje čez reko Sotlo in da je želel priti v stik s policijo, a so ga prej našli. Glede na tožnikove večkratne izjave o tem, da je bil namenjen v Francijo oziroma Italijo ter še zlasti, da je ob vložitvi prošnje na izrecno vprašanje uradne osebe ali bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka izjavil, da ne ve, če bo v Sloveniji počakal do konca postopka, ni mogoče slediti tem navedbam. Glede tega, kam je bil namenjen, je bil tožnik zelo jasen tudi ob ustnem izreku izpodbijanega ukrepa, ko je povedal, da je bil namenjen v Slovenijo, vendar zato, da bi od tu dalje odšel v Francijo ali Italijo. Tudi v zvezi z nameravano vložitvijo prošnje v Sloveniji je povedal, da je to želel storiti zato, da se v Sloveniji ne bi gibal nezakonito, a obenem še, da je hotel v Francijo ali Italijo. Sodišče glede na navedeno ne dvomi, da namen tožnika nikoli ni bil ostati v Sloveniji in da je njegov cilj ves čas Italija ali Francija, kjer bi z nogometno kariero lahko nadaljeval. 19. Tožnik je v tožbi navedel, da se je pred omejitvijo gibanja nahajal v azilnem domu in da če bi hotel, bi lahko pobegnil že takrat. Pred sodiščem je povedal še, da mu je gibanje tam bilo omejeno na območje azilnega doma, da so torej lahko šli ven, vendar so morali ostajati znotraj azilnega doma. Sam ven ni odhajal in je raje ostal notri. Iz njegovih izjav, da mu je bilo rečeno, da mora ostati znotraj azilnega doma, sodišče sklepa, da se je tožnik nahajal na varovanem območju, kar se sklada tudi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki hkrati tudi navaja, da Slovenije doslej ni mogel zapustiti tudi, če bi si to želel. 20. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ne more iti v škodo tožnika, če tožena stranka ni poskrbela za ustrezno varovanje tistih, ki jim je omejeno gibanje v azilnem domu, sodišče ugotavlja, da tožena stranka kot razlog, zakaj je tožnik pridržan v centru za tujce ni upoštevala le načina varovanja, ampak tudi okoliščine, ki se nanašajo na samega tožnika. Navedla je, da je tožnik predhodno že zaprosil za azil na Hrvaškem, da se je odpravil proti Franciji in da je bil ob vložitvi prošnje neodločen glede tega, ali bo ostal v Sloveniji.

21. Glede tožbene navedbe, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo, pa sodišče pojasnjuje, da je sicer res, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prislini ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, saj je glede na vse okoliščine, ki so bile že pojasnjene v tej sodbi, podan razlog za begosumnost. V konkretnem primeru je imel poseg v osebno svobodo podlago tudi v ZMZ-1, saj drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, to je obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da se omejitve gibanja v azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je ukrep tudi proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni mogoče doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje azilnega doma ni učinkovita. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

22. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da je tožniku z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda pa je zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Nadalje tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje tudi s tem, da je bil aktivni profesionalni športnik in da zato težko prenaša omejitev osebne svobode. Tudi ta okoliščina v konkretnem primeru ni izkazana, saj ima tožnik kljub izvajanju ukrepa pridržanja v Centru za tujce tudi v tem centru možnost, da se giblje in izvaja svoje športne aktivnosti, saj je na sodišču povedal, da imajo manjše dvorišče, kjer lahko telovadijo. Glede na navedeno težko popravljiva škoda ni izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.