Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela zakonita in pravilna, se ni spuščalo v obravnavanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, temveč je oba zavrnilo, pri čemer se do modifikacije tožbenega zahtevka (skrčitev reparacijskega zahtevka) ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo zakonito glede na določbo 1. odst. 23. člena ZDSS in zaradi neupoštevanja modifikacije tožbenega zahtevka ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 28.11.1999 o prenehanju delovnega razmerja in sklepa z dne 27.12.1999 o zavrnitvi ugovora, na sprejetje tožnice nazaj v delovno razmerje, na plačilo vseh plač in ostalih nadomestil z zakonitimi zamudnimi obrestmi, na plačilo vseh davkov in prispevkov, na priznanje in vpis delovne dobe ter na povračilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da sodba nima razlogov o modificiranem tožbenem zahtevku ter glede zatrjevanj o nezakonitosti izpodbijanih sklepov. Ugotavlja nasprotje med razlogi v sodbi in listinami v spisu, saj sodišče v sodbi ugotavlja, da toženec tožnici ni odobril letnega dopusta, iz zapisnika o zaslišanju priče A. G. pa izhaja, da je toženec v spornem času pomagal seliti tožnico. Nelogično je, da bi tožnica delala, če jo je toženec celo osebno selil. Sodba ima nadalje nejasne razloge o odobritvi bolniškega staleža oz. o seznanitvi z razlogi o odobritvi bolniškega staleža. Navaja še, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi priče A. G., ki je očitno neverodostojno pričala, ker se je sprenevedala in tudi konfuzno izpovedovala ter izpovedi priče Z. V., ki naj bi se sprenevedal, se izogibal odgovarjati na postavljena vprašanja ter le dolgovezil o pravnem svetovanju in delovanju svojega računovodskega biroja, ni pa znal pojasniti listine - obračuna dopusta, ki jo je sestavil njegov biro. Sodba nima dokazne ocene o izvedenih dokazih. Zaradi navedenih bistvenih kršitev postopka je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje oz. ga ni ugotavljalo. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da je tožena stranka imela prakso, da je vedno ustno odobrila dopust svojim delavcem, v tem postopku pa navaja, da tožnici dopusta ni odobrila ustno. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo nezakonitosti postopka odločanja pri toženi stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Držijo pritožbene navedbe tožnice, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede njene modifikacije tožbenega zahtevka z dne 10.4.2001, s katero je tožnica skrčila svoj reparacijski zahtevek za obdobje med 1.3.2000 in 1.5.2001. Prvostopenjsko sodišče je imelo podlago za takšno ravnanje v 1. odst. 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki določa, da sodišče ni vezano na zahtevek delavca, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče je skladno z določili ZDSS v postopku ugotavljalo zakonitost izpodbijanih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Ker je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in pravilna, se ni spuščalo v obravnavanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, temveč je oba zavrnilo. Pritožbeno sodišče presoja, da je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek skladno s postopkovnimi določili ZDSS in določili ZPP, ki se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo skladno s 1. odst. 14. čl. ZDSS ter da zaradi neupoštevanja modifikacije tožbenega zahtevka ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Hkrati prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo relativne bistvene kršitve postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), ker neupoštevanje zmanjšanja reparacijskega zahtevka potem, ko je sodišče potrdilo izpodbijana sklepa tožene stranke, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Neutemeljene so navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanih nepravilnostih internega postopka pri toženi stranki, ki sta rezultirala v izpodbijanih sklepih o prenehanju delovnega razmerja ter da sodba nima dokazne ocene o izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče je razčistilo dejansko stanje in na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka imela podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja v 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93). Sodišče v sodbi ne odgovarja na vse tožbene navedbe, oziroma ne ocenjuje vseh izvedenih dokazov temveč v obrazložitvi svoje odločitve navaja le bistvene (pravnorelevantne) razloge, zato ni moč šteti da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, če ni odgovorilo na vse navedbe strank oziroma ocenilo vseh dokazov. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91) v 44. členu določa, da mora zasebni delodajalec pisno odgovoriti na vloženi ugovor v roku 30. dni ter da mora v odgovoru navesti pravni pouk o pravici do sodnega varstva. Tožnica nikdar ni izpodbijala sklepa o ugovoru z dne 27.12.1999 z vidika neupoštevanja 44. člena kolektivne pogodbe, sodišče pa se glede nerelevantnih trditev tožnice ni opredeljevalo.

Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da tožena stranka ni ignorirala ugovor tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj je o njem odločila s sklepom, po delovnopravnih predpisih. Tožena stranka je bila edina pristojna za odobritev tako rednega kot izrednega dopusta in zato ni bila dolžna izvajati posebnega ugotovitvenega postopka v zvezi z odobritvijo dopusta. Izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja je tožena stranka izdala prav iz razloga, ker tožnici dopusta ni odobrila, tožnica pa tudi z ničemer drugim ni opravičila svoje odsotnosti z dela za čas 4.11. do 17.11.1999. Poleg tega ni narobe, če se je tožena stranka odločila izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja šele potem, ko je izvedela za uveljavljanje bolniškega staleža, saj je za svoje ravnanje imela podlago v 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Tudi dan izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja na zakonitost sklepa z dne 28.11.1999 ne vpliva.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni logično, da bi tožnica delala, ko se je selila. Tožnica bi se lahko selila izven delovnega časa, dejstvo, da ji je tožena stranka pri tem celo pomagala, pa ne dokazuje, da je bil tožnici izreden dopust za selitev odobren, upoštevajoč okoliščino, da sta bili stranki v tistem času (še) zakonca z dvema nepreskrbljenima otrokoma.

Glede zatrjevanih nejasnih razlogov sodbe glede odobritve bolniškega staleža pa pritožbeno sodišče zaklučuje, da se upravičenost bolniškega staleža po 17.11.1999 v tem sporu ni presojala, ker za oceno neupravičene odsotnosti pet zaporednih dni ni bila relevantna. Predloženi bolniški list je dokazoval, da je tožnica bila upravičeno odsotna z dela od 17.11.1999 dalje, ni pa dokazoval upravičenosti odsotnosti tožnice z dela med 4.11. in 17.11.1999, zato se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi nanj ni sklicevalo ter nanj ni oprlo dokazne ocene o tožničini neupravičeni odsotnosti pred bolniškim staležem.

Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta zaslišani priči G. in V. potrdili izpoved tožene stranke, da se tožnica na delovno mesto po 3.11.1999 ni želela več vrniti. Sodišče prve stopnje je na podlagi celotnega dokaznega postopka pravilno ocenilo, da je verjeti toženi stranki, ker sta njene izpovedbe potrdili tudi priči, tožnica pa v postopku ni uspela izpodbiti dokazov tožene stranke ter dokazati resničnosti svojih navedb. Tožnica tako neutemeljeno izpodbija verodostojnost obeh prič.

Glede pritožbenih navedb, da ni verjetno, da bi tožena stranka v primeru tožnice odstopila od ustaljene prakse, da je dopust delavcem ustno odobrila, pa pritožbeno sodišče presoja, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ne 3.11.1999, ne 4.11.1999 tožnici ni odobrila (ne izrednega ne rednega) dopusta. Obe stanki sta bili v kritičnem obdobju v postopku razveze zakonske zveze in glede na njuno situacijo ni nelogična večja previdnost tožene stranke v razmerjih s tožnico, tudi glede dogovarjanj za letni dopust ali glede prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče presoja, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se tožnica po 3.11.1999 na delo k svojemu možu ni želela več vrniti ter ne ugotavlja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljen je tudi pavšalen očitek pritožnice o nezakonitosti postopka odločanja pri toženi stranki. Tožena stranka je postopek odločanja o prenehanju delovnega razmerja tožnice izvedla skladno z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, zato očitek zmotne uporabe materialnega prava ne vzdrži. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.