Jedro

Opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku so samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30. 08. 2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada L. z dne 17. 6. 2002. Z njim je bil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe potrjuje odločitev tožene stranke, vendar iz drugih razlogov kot izhaja iz njene obrazložitve. Navaja, da ne gre za objektivno ter neodvrnljivo okoliščino iz 103. člena ZUP, zaradi katere se lahko uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje. Sporna je pravilnost vročitve, kar pa je bilo v celoti presojano ob odločanju o pritožbi in njeni pravočasnosti.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbi s sodbo tako, da bi vprašanje utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojalo in o njem razsodilo, ne pa da se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 2061/2002 z dne 27. 11. 2003. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, tako da odpravi odločbo tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbo po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Revident ni zamudil roka za pritožbo zaradi opravičljivega razloga, saj njegovo sklicevanje na to, da ni prejel sporočila o pošiljki (kar po ugotovitvah tožene stranke ne drži), ne predstavlja opravičenega razloga za zamudo. Opravičljivi razlogi so praviloma samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Ali je vzrok opravičljiv, je vselej stvar presoje pristojnega organa glede na okoliščine posameznega primera. V obravnavanem primeru glede na okoliščine revizijsko sodišče ne dvomi v pravilno presojo davčnega organa, da vzrok, ki ga tožnik navaja kot opravičilo za zamudo pritožbe, ni opravičljiv.

10. Revident zatrjuje kršitev določb postopka in navaja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, niti v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na (ne)utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Trdi, da bi moralo upravno sodišče vprašanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojati in o njem razsoditi, ker gre za samostojen upravni akt. Vrhovno sodišče se ne strinja z navedenim revizijskim očitkom, saj je sodišče v obrazložitvi jasno navedlo, da svojo odločitev opira na določbo 103. člena ZUP, ker ne gre za objektivno ter neodvrnljivo okoliščino, zato je tožnikov ugovor neutemeljen.

11. Tožnik ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar, kot že navedeno, v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj revizije po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi kot tudi revizijski razlog, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.