Jedro

Prisojena odškodnina v višini 600.000,00 SIT za telesne bolečine, ki so bile 3 dni hude, 7 dni srednje hude in 20 dni lažje, občasno lažje pa še trajajo ob vložitvi tožbe (torej po 7 mesecih) in neugodnosti med zdravljenjem (hospitalizacija, pregledi RTG snemanje, repozicija nosnih kosti in pretina, imobilizacija nosu, mirovanje doma), v višini 200.000,00 SIT za strah, ki je bil v času dogodka zelo intenziven, v času zdravljenja pa v obliki zaskrbljenosti in v višini 300.000,00 SIT za skaženost, ker je nos ukrivljen v levo, zaradi česar mu je nerodno, ker se tega ne da prikriti in duševno trpi, je določeno v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninsko pravnih norm, določenih v členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.10.2002 do plačila.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje vlaga pravočasno laično pritožbo toženec. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se ne čuti krivega za poškodbo, ki naj bi jo povzročil tožniku. Pritožbenega predloga ne podaja.

Toženčeva odvetnica je po izteku pritožbenega roka vložila "obrazložitev pritožbe, ki jo je vložil osebno toženec".

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče "dopolnitve pritožbe", vložene po izteku pritožbenega roka, ni upoštevalo, saj je tožnikova laična pritožba vsebovala vse, kar mora po določilu 335. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št.).

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek

338. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ni odgovorila na tožbo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno vročilo tožbo v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), v danem primeru pa tudi ne gre za zahtevek iz tretjega odstavka 3. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), in sicer je toženec 30.01.2001 tožnika telesno poškodoval, ko ga je s pestjo udaril v predel obraza in mu prizadel zlom nosnih kosti s premikom. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja (toženec tožbenemu zahtevku ni pravočasno oporekal, zato se šteje, da so tožnikove trditve resnične) izhaja odgovornost toženca za povzročeno nematerialno škodo tožniku.

Tožniku je nastala nematerialna škoda iz naslova telesnih bolečin, strahu in skaženosti, kakor jo opisuje v tožbi.

Prisojena odškodnina v višini 600.000,00 SIT za telesne bolečine, ki so bile 3 dni hude, 7 dni srednje hude in 20 dni lažje, občasno lažje pa še trajajo ob vložitvi tožbe (torej po 7 mesecih) in neugodnosti med zdravljenjem (hospitalizacija, pregledi RTG snemanje, repozicija nosnih kosti in pretina, imobilizacija nosu, mirovanje doma), v višini 200.000,00 SIT za strah, ki je bil v času dogodka zelo intenziven, v času zdravljenja pa v obliki zaskrbljenosti in v višini 300.000,00 SIT za skaženost, ker je nos ukrivljen v levo, zaradi česar mu je nerodno, ker se tega ne da prikriti in duševno trpi, je določeno v okviru, ki ga določajo cilji in smernice odškodninsko pravnih norm, določenih v členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožnik je predložil kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe in ambulantne kartone, iz katerih izhaja poškodba, kakor jo je tožnik opisal v tožbi.

Toženec upoštevnih pritožbenih razlogov ni navedel, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom

1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.