Jedro

Razlog za ugoditev tožbi je v tem, da tožena stranka v obrazložitvi vsaj v minimalno potrebni meri ne napravi dokazne ocene in argumentacije o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito.

Tožena stranka je sicer v zadnjem odstavku na strani 5 odločbe navedla, da tožnik „ni imel prav nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode,“ kar je edina ugotovitev glede subsidiarne zaščite v celotni obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa ne dosega standarda vsaj minimalno obrazložene odločbe.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku, če se bo pri obravnavi subsidiarne zaščite oprla na koncept varne izvorne države, tožnika o tem obvestiti, kar v postopku ni storila, zato da bi prosilec vedel, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 izkazati tehtne razloge in po možnosti oziroma potrebi predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Tožena stranka tožniku tega pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, ni dala, pa bi morala, da bi tožnik vedel, katera dejstva, okoliščine, dokazi so potrebni za odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1470/2018/9 (1312-06) z dne 3. 10. 2018 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik oktobra l. 2017 odšel na Kosovo in si od nekega človeka sposodil 10.000 EUR. Denar je potreboval za materino zdravljenje, saj je mama že leta 2010 zbolela za rakom. Za njeno zdravljenje je potrebno vsak teden plačati okoli 300 EUR, saj mora na zdravljenje hoditi do Tirane, ki je 300 km stran. Z osebo, ki mu je posodila denar, se je dogovoril, da mu vrne 15.000 EUR v dveh mesecih. Ker mu to ni uspelo in ker v dveh mesecih ni dobil vize za delo v Republiki Sloveniji, so se mu obresti dvignile na 40.000 EUR. Tudi prijatelj iz Republike Slovenije je odšel k tem ljudem, vendar niso pristali na noben kompromis. Ti ljudje želijo denar nazaj, drugače bodo ubili njega ali njegove starše. Na policiji si teh ljudi ni upal prijaviti, saj se je bal, da bodo kaj storili njegovim staršem. Že trikrat so bili pri njemu na domu. Drugih razlogov za mednarodno zaščito tožnik ni navedel. 3. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik 28. 6. 2018 peš in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, odšel do Portoroža in bival pri dveh prijateljih vse do prijetja policije. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito šele po osmih dneh nedovoljenega bivanja v Republiki Sloveniji, je prosilec odgovoril, da ni vedel, kako postopek poteka. V tem času se je pozanimal, kako teče postopek, vendar ga je v tem času prijela policija in ga odpeljala v Postojno. Povedal je še, da je bil namenjen v Republiko Slovenijo, kjer je že prej živel. Tudi poročen je s Slovenko, vendar ne živita več skupaj. Skupaj sta živela dve leti in pol. 4. Nadalje iz policijske depeše izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo prvič vstopil leta 2008, na podlagi delovnega dovoljenja je v Sloveniji tudi bival. Nato se je v Republiko Slovenijo še večkrat vračal. Viza mu je veljala leto oziroma leto in pol. Potem je odšel na Kosovo, da bi dvignil potrebno dokumentacijo za pridobitev delovnega dovoljenja, saj si brez te dokumentacije delovnega dovoljenja ni mogel podaljšati. Na Kosovu je od slovenske ambasade čakal, da bi dobil delovni vizum. Ker ni mogel več čakati, se je leta 2010, že drugič, ilegalno vrnil v Republiko Slovenijo. V Republiki Sloveniji je bival do 2016, torej šest let in pol. Leta 2014 se je poročil. Po poroki je moral oditi nazaj na Kosovo, da bi dobil potrebno dokumentacijo za pridobitev vizuma za združitev družine. Čakati je moral kar osem mesecev, nakar je dovoljenje dobil za tri mesece z veljavnostjo do druge polovice novembra 2017. Avgusta 2017 se je vrnil nazaj v Republiko Slovenijo ter na pristojni upravni enoti podal prošnjo za podaljšanje izdanega vizuma. Septembra ali oktobra 2017 je slišal, da je zbolela mama in da nihče ne skrbi zanjo. Oče ima plačo 150 evrov na mesec, kar ni dovolj. Zato je oktobra 2017 za štiri dni odšel nazaj na Kosovo, kjer si je izposodil denar za mamino zdravljenje. Ko se je vrnil v Republiko Slovenijo, je izvedel, da ima njegova žena drugega moškega, zato se je z njo sprl. Žena je odšla na upravno enoto in tam povedala, da se je z njo poročil samo zaradi dokumentov in da naj umaknejo vlogo za podaljšanje vizuma za združitev družine. Na upravni enoti se je pozanimal, ali lahko pridobi delovni vizum, če v Republiki Sloveniji najde delodajalca. Ker je žena želela, da umakne vlogo za vizum za združitev družine, je navedeno na Upravni enoti Izola tudi storil. Približno dva tedna po preteku trimesečnega vizuma za združitev družine je odšel nazaj na Kosovo. Tožnik je nadalje povedal, da je decembra 2017 na Upravni enoti Izola podal vlogo za delovni vizum. Ko je želel priti v Republiko Slovenijo, je iz slovenske ambasade dobil klic, da mu je pristojna upravna enota prošnjo zavrnila, saj je šest let bival v Republiki Sloveniji brez dovoljenja. Od takrat dalje se je nahajal v Črni gori. V Republiko Slovenijo se je nato vrnil junija 2018 (približno tri ali štiri tedne pred podajo prošnje), ker je bil na Kosovu ogrožen.

5. Od decembra 2017 do junija 2018 tožnik na Kosovu skoraj ni bil. Ves čas se je nahajal v Črni gori. Na Kosovo je šel morda enkrat na mesec. Takrat je potoval ponoči, da je zjutraj prišel domov, bil doma s starši, nato pa je zvečer zopet odšel nazaj v Črno goro. V Črni gori je živel pri maminih sorodnikih, ki imajo tam gradbeno podjetje in je tam tudi delal, da bi lahko normalno živel. Zaslužil je približno od 250 evrov do 300 evrov na mesec, kar pa ni bilo dovolj za življenje in da bi lahko vrnil dolg. Tam ni ostal, saj bi ga lahko takoj prijeli zaradi bližine Kosova.

6. Oktobra 2017 si je izposodil denar, konec decembra 2017 pa bi moral vrniti 15.000 EUR. Na podlagi delovnega vizuma, s katerim bi v Republiki Sloveniji dobil kredit, je nameraval dolg vrniti. Ves denar je dal očetu, da bi mami omogočil zdravljenje. Po štirih dneh je zapustil Kosovo in se vrnil nazaj v Republiko Slovenijo. Takrat je izvedel, da ima žena drugega moškega, na njeno željo, pa je umaknil vlogo za vizum za združitev družine. Takrat je dojel, da ne bo mogel ostati v Republiki Sloveniji in da ne bo mogel vzeti kredita oz. zaslužiti toliko denarja, da bi ga lahko vrnil v roku. Na obali ima prijatelje in ti so odšli na Kosovo in posojilodajalcem povedali, kakšna je trenutno njegova situacija in da bo denar vrnil. Seveda na to niso pristali in prijateljem dejali, da mora denar vrniti takoj ali pa se bodo obresti povišale. Za podaljšanje roka se niso uspeli dogovoriti, vseeno pa je na skrivaj odšel nazaj na Kosovo, da bi si lahko uredil papirje za pridobitev delovnega vizuma. Ko si je uredil dokumente, jih je preko šoferja poslal v Republiko Slovenijo in nato je po dveh dneh zbežal v Črno goro.

7. Na vprašanje tožene stranke, ali je bil kdaj konkretno fizično ogrožen, je tožnik povedal, da se z ljudmi, ki posojajo denar, ni upal srečati. Med decembrom 2017 do odhoda Črne gore, se ni nikoli srečal s temi ljudmi. Potoval je ponoči, da ga ne bi kdo opazil. Nadalje je navedel, da so se skoraj vsak mesec pojavljale grožnje. Na naslednje vprašanje, na kakšen način so mu grozili, je tožnik pojasnil, da so vedno hodili k njegovemu očetu domov. Oče ni vedel, da si je denar izposodil, dokler niso prišli k njemu na vrata. Oče je mislil, da si je denar izposodil od kakšnega prijatelja. Prvič so mu grozili preko posrednika, ki ga je usmeril k tem posojilodajalcem. Ta ista oseba je po izposoji odšla do njegovih staršev in jim povedala, da mora vrniti denar ali pa bo ob življenje.

8. Nadalje je tožnik navedel, da je imel načrt, kako bi jim vrnil denar. Ko je bil v Črni gori, je čakal na pridobitev delovnega vizuma in pričakoval je, da ga bo dobil. Potem, ko je izvedel, da so mu zavrnili vizum, je imel občutek, kot da so mu odrezali obe nogi. V tem času ni videl drugega izhoda, zato je odšel na skrivaj na Kosovo, da bi se lahko poslovil od staršev, potem pa se je namenil proti Republiki Sloveniji, ker je upal, da bo lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Na naslednje vprašanje uradne osebe, zakaj si je ravno on izposodil denar, saj na Kosovu še prebivata dve sestri in dva brata, je prosilec povedal, da so vsi poročeni in da imajo otroke. Sestra živi s starši, vendar ni želel, da je v kakršni koli povezavi s temi ljudmi.

9. Grožnje ni prijavil na policijo, ker bi lahko potem grozili tudi njegovim staršem, ki pa so že tako stari in nimata kam bežati. V Republiki Sloveniji je živel šest let in ko se je vrnil nazaj na Kosovo ni mogel verjeti, kako se je vse spremenilo.

10. Glede bolezni njegove mame, je prosilec povedal, da se je bolezen pojavila leta 2010 in da do leta 2015 ni bilo nič resnega. Potem se je do leta 2017 njeno stanje poslabšalo in ko je priskrbel denar, je mati začela hoditi na terapije oz. na obsevanje v Tirano, ki je 300 km oddaljena od njegovega kraja. Na obsevanja je hodila vsak teden. Včasih so tudi prosili koga, da je mamo odpeljal v Tirano, včasih pa je odšla z avtobusom.

11. Ne želi se več vrniti na Kosovo, saj so posojilodajalci staršem povedali, kaj vse mu bodo naredili, ko ga dobijo. Je pod stresom in tudi zdravnik v Sloveniji mu je povedal, da ima želodčne težave, probleme z ledvicami in da mora na gastroskopijo. Šel je tudi na odvzem krvi, ki je pokazala, da je slabokrven. Dva dni po pregledu je bil zatečen in pokazale so se težave z ledvicami. Zdravnik je rekel, da je lahko to posledica tega, kar se mu dogaja. Zadnje mesece je zelo shujšal in na splošno je v slabem stanju.

12. Oče je rekel, da je bilo kot v filmu. Prišle so osebe z velikim črnim avtomobilom in bili so v črnih plaščih. Na splošno je bilo jasno, da nosijo s seboj orožje. Če dobi v Republiki Sloveniji zaščito, bi si takoj poiskal delo. Delo ima zagotovljeno pri g. A. in tam bi lahko tudi bival. Ne želi več bežati.

13. Dne 6. 7. 2018 ob 19.40 uri je patrulja PPP Koper v Pradah zaustavila voznika, sovoznik pa je takoj ob ustavitvi vozila pobegnil v bližnje grmovje. Dne 21. 6. 2018 je z avtobusom odšel v Beograd in tam ostal dva dni pri prijateljih. Nato se je sam z avtobusom pripeljal v bližino meje z R Hrvaško in jo ilegalno prečkal peš. Z avtobusom je odšel v Zagreba in po nekaj dneh v Umag. Tam je dne 28. 6. 2018 dobil taksista, kateri ga je pripeljal v bližino meje z Republiko Slovenijo. Sam se je nato peš spustil do reke, poiskal je most in okoli 14.00 ure peš in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Peš je nato odšel do Portoroža. V vsem tem času je bival pri prijatelju B.B. v Strunjanu. Pristojni organ je dne 1. 10. 2018 prejel prosilčev potni list, s katerim je izkazal svojo identiteto.

14. Tožena stranka najprej izpostavlja, da tožnikove izjave dajejo podlago za zaključek, da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj tožnik od ponovne zapustitve Republike Kosovo, v izvorni državi ni imel prav nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik namreč po smislu svojih navedb kot razlog za zaščito navaja finančne težave, saj si je od nekih ljudi oktobra 2017 izposodil denar, ki ga ni uspel poplačati.

15. Tožena stranka tako ugotavlja, da gre pri tožniku izključno finančne težave, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je namreč sam navedel, da njegovo življenje na Kosovu ni bilo nikoli ogroženo in da se s temi ljudmi (posojilodajalci) ni nikoli srečal in da ima težave samo zaradi tega, ker ne more poplačati dolga, katerega si je izposodil oktobra 2017 za zdravljenje mame. Tožnik je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 16. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. 1. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo.

17. Tožnik je v zvezi z razlogi navedel, da si je oktobra 2017 na Kosovu sposodil denar za materino zdravje, saj naj bi mama zbolela za rakom. Pri tem je navedel, da nikoli ni bil fizično ogrožen, saj se sploh ni upal srečati z njimi (op. z posojilodajalci). Navedel je, da se je ves čas izogibal srečanja s temi ljudmi. Po drugi strani pa je tožnik dejal, da so ljudje, od katerih si je izposodil denar, ves čas hodili k njegovemu očetu domov in mu dejali, da mora vrniti denar ali pa mu bodo vzeli življenje. Tožena stranka navedenih trditev ni mogla sprejeti za verodostojne oz. resnične in dvomi, da ima tožnik kakršenkoli težave s posojilodajalci. Tožnik je namreč sam navedel, da nikoli ni bil fizično ogrožen in da se sploh s temi ljudmi ni upal srečati. Neverjetna pa je tudi njegova izjava, da so njegovi prijatelji iz Slovenije odšli k tem ljudem oz. posojilodajalcu, da bi se z njimi pogovorili. Pa tudi v kolikor bi bilo navedeno resnično, finančne težave oz. izposoja denarja niso povezane z razlogi določenim v Ženevski konvenciji.

18. Kot je razvidno iz tožnikovih izjav, je v Republiko Slovenijo vstopil že leta 2008, kjer je bival na podlagi delovnega dovoljena. Večkrat je odhajal nazaj na Kosovo, da si pridobi ustrezno dokumentacijo in nazaj v Republiko Slovenijo. Od oktobra 2017 vse do junija 2018, dokler ni prišel ponovno v Republiko Slovenijo, se je vrnil na Kosovo morda enkrat na mesec, nato pa odšel nazaj v Črno goro, kjer je delal pri maminih sorodnikih. Iz navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi nima nikakršnih težav in da se je na Kosovo vračal samo zato, da si uredi dokumente za delo v tujini. Če bi imel resnične težave v izvorni državi, se zagotovo ne bi tolikokrat vračal nazaj na Kosovo in se na tak način izpostavljal morebitnemu tveganju.

19. Tožena stranka nadalje meni, da bi tožnik, v kolikor bi bil resnično preganjan oziroma bi bilo njegovo življenje resnično ogroženo, takoj poiskal zaščito v prvi zanj varni državi. Iz policijske depeše pa izhaja ravno obratno, da tožnik ni želel imeti stika s policijo, saj je ob prijetju s strani policije pobegnil v bližnje grmovje. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po osmih dneh bivanja v Centru za tujce. Navedbe, da ni vedel, kako poteka postopek in da bi se sam moral javiti na policijo, so popolnoma neutemeljene. Tožnik je namreč imel veliko možnosti, da to stori, in bi pomoč pred zatrjevanim preganjanjem v izvorni državi lahko poiskal tako pri slovenskih policistih, ali pa kjerkoli drugje, kjer se je takrat gibal, in bi bil usmerjen na ustrezne inštitucije, sploh ob predpostavki, da se je vse od leta 2010 do leta 2016 ves čas nahajal v Republiki Sloveniji.

20. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik podajal lažne izjave glede groženj njegovim staršem. Tako je sprva navedel, da so posojilodajalci velikokrat hodili domov k njegovim staršem. Oče ni vedel, da si je denar izposodil, dokler niso ti ljudje prišli na njegova vrata. Na vprašanje, ali je prijavil te grožnje na policijo, je tožnik odgovoril, da teh groženj ni mogel prijaviti na policijo, ker bi lahko grozili tudi njegovim staršem. Ko ga je tožena stranka nadalje vprašala, ali je njegova družina ogrožena zaradi njegovega odhoda iz izvorne države, pa je navedel, da so grozili tudi njegovim staršem. Vse te kontradiktorne izjave jasno nakazujejo, da tožnik nima težav v izvorni državi in da zavaja postopek z lažno predstavitvijo razlogov. Tožena stranka na podlagi navedenega utemeljuje, da navajanje zgolj enega dogodka (grožnje zaradi izposoje denarja), iz katerega tudi ni razvidno, da je bil tožnik resno ogrožen, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje.

21. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da tožnik groženj sploh ni prijavil na policijo. Če groženj ni prijavil, tožena stranka tudi na tem mestu lahko upravičeno sklepa, da omenjeni dogodek ni bil tako resne narave, saj bi v nasprotnem primeru bilo od tožnika vsekakor moč pričakovati, da v zvezi z dogodkom ukrepa in ga prijavi pristojnim oblastem, ki bi ga lahko zaščitile. Glede na to, da tožnik groženj sploh ni prijavil policiji, po mnenju tožena stranka njegove navedbe v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, saj ni dokazano, da mu izvorna država noče oziroma ni sposobna nuditi zaščite. Na tem mestu tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati dejanja, ki ustreza vsebini pravnega standarda preganjanja, saj ni izkazal nobene takšne okoliščine, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Ob teh navedbah pa ni niti pojasnil svojega subjektivnega gledanja, subjektivnih občutkov in tudi ne objektivnih okoliščin, kot jih vidijo drugi oziroma kot jih vidi on sam.

22. Tožena stranka zaključuje, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje prav tako pa tožnik ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka tako ocenjuje, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da tožnikova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

23. V tožbi tožnik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev pravil upravnega postopka ter sodišču predlaga, da odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito oz. podredno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje s stroškovnimi posledicami. Tožnik je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga, ker je v državi izvora doživljal resne individualne grožnje po življenju s strani organizirane kriminalne družbe. Navedene grožnje so nastale zaradi posojila v višini 10.000 EUR iz naslova zdravljenja matere prosilca. V dveh mesecih po posojilu bi tožnik moral vrniti 15.000 EUR. Do današnjega dne znaša znesek dolga 40.000 EUR. Kljub temu, da je tožnik zbežal iz države izvora, so ga posamezniki, ki delujejo v navedeni družbi, kar tri krat iskali na domu njegovih staršev, kjer so izrekali grožnje.

24. Glede na navedeno je tožena stranka očitno napačno uporabila materialno pravo, s tem ko je navedbe tožnika opredelila kot zgolj ekonomske težave. Ne gre za problematiko posojila, marveč za nevarnost s strani oseb, od katerih si je tožnik izposodil denar. Tožena stranka napačno povzema trditve tožnika na peti strani izpodbijane odločbe, ko pravi, da je "nedvomno razvidno, da gre izključno za finančne težave" ter povzema, da naj bi "prosilec po smislu svojih navedb kot razlog za zaščito navedel finančne težave". Povzemanje navedb tožnika je popolnoma napačno. V konkretnem primeru ne gre za socialno-ekonomske težave, temveč za strah pred odvzemom življenja oziroma mučenjem, kar predstavlja resno in konkretno grožnjo, upoštevno tudi v predmetnem postopku.

25. Pri tem gre poudariti, da se tožnik s posojilodajalci ni srečeval zgolj in izključno zaradi bega tožnika, da pa so posamezniki tožnika po drugi strani že večkrat iskali. Glede na navedeno je napačen zaključek tožena stranka, da naj bi tožnik ne bil v nevarnosti iz razloga, ker se s temi ljudmi ni nikoli srečal. Če bi tožnik bil pasiven in čakal, da do srečanja s posojilodajalci pride, je tožnik prepričan, da bi mu bilo do sedaj že odvzeto življenje, predhodno bi pa verjetno bil podvržen mučenju.

26. Tožena stranka dalje ne upošteva položaja države izvora tožnika. Kakor izhaja iz mednarodnih poročil je na Kosovu visoka stopnja kriminalitete, organizirane kriminalne združbe pa so tudi povezane z državnimi organi (gl. na primer Poročilo kosovske policije, iz katerega izhaja, da je pogosto izsiljevanje po t.i. oderuškem posojilu ter da večina tovrstnih primerov ni niti prijavljena policiji http://www.kosovopolice.com/repository/docs/SERIOUS_AND_ORGANISED_CRIME_THREAT_ASSESSMENT_-_SOCTA,_2014-2015.pdf).

27. Dalje je nelogično razlogovanje tožene stranke, da naj bi Potrdilo o prejemu vloge za dovoljenje za bivanje in zajemu biometričnih podatkov, izdan s strani Veleposlaništva konzulata RS Priština dne 20. 4. 2018, izkazovalo, da ne obstaja nevarnost v izvorni državi. Ravno nasprotno, celoten dokazni postopek je potrdil navedbe tožnika. Tožnik je namreč najprej prebival v Črni Gori, nekajkrat je skrivaj obiskal starše. Ko so se grožnje stopnjevale pa je tožnik prenehal z obiski staršev ter iz istega razloga – stopnjevanje groženj – tudi prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

28. Tožena stranka je v svoji presoji spregledala ključno pravno relevantno dejstvo – stopnjevanje groženj. Najprej so prijateljem in staršem tožnika izrekali grožnje glede samega tožnika, nato so se pričele tudi neposredne grožnje staršem tožnika. Pri tem gre poudariti, da strah tožnika temelji na objektivnih dejstvih – izrečenih grožnjah ter splošno znani obstoječi praksi organiziranih hudodelskih združb, ki je v tem, da posojilojemalce, ki denarja ne vrnejo, kaznujejo na najhujši možni način.

29. Tožnik si dogajanja ni upal prijaviti na policiji, poleg tega pa na Kosovu niti ni preživel toliko časa, da bi lahko podal prijavo policiji. Kot prvo je tožniku splošno znano, da so lokalne policijske oblasti povezane z organizirano hudodelsko združbo, zato se je v primeru prijave poraja utemeljen strah po povračilnih ukrepih, kot drugo pa je tožnik na Kosovu ob kratkih obiskih bil le ponoči, ves čas se je skrival in ni si upal hoditi po javnih površinah.

30. Glede na vse navedeno je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. V konkretnem primeru je podana resna grožnja po tožnikovem življenju in telesu oziroma tudi osebnostni integriteti. Kot dokaz je sodišču predlagal dokazila o zdravljenju matere, poizvedbe sodišča pri zdravstvenem zavodu „Ordinanca specialistike gjinekologjike – akusherike C.C.“ glede zdravljenja in stroškov zdravljenja, poizvedbe pri PP Skenderaj, Kosovo, glede stopnje prijave kaznivih dejanj groženj in izsiljevanj, svoje zaslišanje ter vpogled v poročilo kosovske policije, dostopno na URL http://www.kosovopolice.com/repository/docs/SERIOUS_AND_ORGANISED_CRIME_THREAT_ASSESSMENT_-_SOCTA,_2014-2015.pdf.

31. Toženi stranki očita napačno materialno procesno vodstvo. Ni sledila načelu materialne resnice, kršila je pravice tožnika do izjave, v posledici pa je kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic, pravico do pravnega varstva.

32. Tožena stranka ni opravila vseh dejanj, da bi celovito razjasnila dejansko stanje. V izpodbijani odločbi navaja, da je ostalo več stvari nepojasnjenih, ena izmed njih je subjektivno gledanje, subjektivni občutki tožnika, kakor tudi da tožnik ni podal nobenih podrobnosti glede preganjanja.

33. V konkretnem primeru je tožena stranka popolnoma opustila svoje dolžnosti – morebitne dejanske praznine je tožena stranka zapolnila s svojimi interpretacijami, ne da bi tožnika povprašala o spornih vprašanjih oziroma tožnika pozvala k dodatni izjavi o določenih dejstvih. Poudariti gre tudi, da je na zaslišanju tožnika izrecno pozvala, naj na kratko povzame, kaj je razlog za njegovo prošnjo. Celotno zaslišanje je bilo vodeno na način, da tožnik ni mogel celovito navesti vseh dejstev, oziroma tožena stranka ni povprašala o vseh ključnih pravno relevantnih dejstvih.

34. Izpodbijana odločba je dalje neobrazložena do te mere, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

35. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na nedovoljenost tožbenih novot in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

36. Tožba je utemeljena.

37. Izpodbijana odločba po izrecnih navedbah tožene stranke temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

38. Sodišče lahko pritrdi obrazložitvi izpodbijanega akta v delu, ki se navezuje na neizpolnjevanje pogojev za status begunca. Kajti povsem očitno je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, kajti sam ni zatrjeval in tudi sodišče - enako kot tožena stranka - ne vidi okoliščin v tožnikovem opisu preganjanja, ki bi jih bilo mogoče povezati s katero koli podlago za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 39. Ker podlaga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni podana, je vsa preostala obrazložitev tožene stranke v zvezi s preganjanjem nepotrebna in vzpostavlja notranja nasprotja v obrazložitvi glede statusa begunca, kajti tožena stranka navaja tudi, da tožnik ni imel nobenih težav v smislu preganjanja (zadnji odstavek na strani 5 in zadnji odstavek na strani 6 odločbe), da je Kosovo varna država na podlagi odloka Vlade RS z dne 17. 2. 2016 (drugi odstavek na strani 6 odločbe), da tožnik ni verodostojen in da njegove trditve niso verjetne (tretji odstavek na strani 6 odločbe), da če bi bil resnično preganjan, bi za zaščito zaprosil takoj, ne pa po 8 dneh bivanja v centru, da bi za pomoč pred zatrjevanim preganjanjem lahko poiskal pri slovenskih policistih, da se je vračal v izvorno državo kljub zatrjevanemu preganjanju (drugi odstavek na strani 7 odločbe), da je lažno predstavil razloge in da zatrjevana dejanja ne ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje (tretji odstavek na strani 7 odločbe), da groženj ni prijavil policiji na Kosovu in da ni dokazano, da mu izvorna država ne more nuditi zaščite, da ni predložil nobenega dokazila niti nobene podrobnosti posameznih oblik preganjanja (prvi odstavek na zadnji strani odločbe). Ves ta del dokazne ocene je nepotreben in lahko, tako kot v konkretni zadevi, vzpostavlja notranje nasprotje v obrazložitvi, kot je na primer nasprotje med uporabo koncepta varne države v zvezi z statusom begunca in ugotovitvijo, da ni podana nobena podlaga za preganjanje, ali pa nasprotje med tem, da ni podlage za preganjanje ter da preganjanje ne dosega potrebne ravni intenzivnosti. Vendar pa ta notranja nekonsistentnost v obrazložitvi ni razlog, da je sodišče tožbi ugodilo.

40. Razlog za ugoditev tožbi je v tem, da tožena stranka v obrazložitvi vsaj v minimalno potrebni meri ne napravi dokazne ocene in argumentacije o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito. Tožena stranka v zadnjem stavku prvega odstavka na strani 8 odločbe pravi samo to, da „prosilec ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ-1.“ Sodišče bi zelo skopo obrazložitev še lahko potrdilo z vidika standardov iz 214. člena ZUP (v zvezi z 33. členom ZMZ-1), če bi tožena stranka v obrazložitvi odločbe pred citiranim stavkom vsaj v ključnih elementih navedla, da se njena ocena in argumentacija nanašata tudi na 28. člen ZMZ-1, pri čemer bi morala navesti (v konkretnem primeru), da je relevantna druga alineja 28. člena ZMZ-1, in pravno relevantna dejstva aplicirati na ta zakonski dejanski stan. Tožena stranka je sicer v zadnjem odstavku na strani 5 odločbe navedla, da tožnik „ni imel prav nobenih težav v smislu preganjanja ali resne škode,“ kar je edina ugotovitev glede subsidiarne zaščite v celotni obrazložitvi izpodbijanega akta, ki pa ne dosega standarda vsaj minimalno obrazložene odločbe iz 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi z določbo člena 41(2)(c) Listine EU o temeljnih pravicah. Ta pomanjkljivost je takšna, da sodišče v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZMZ-1), pri čemer pa bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku, če se bo pri obravnavi subsidiarne zaščite oprla na koncept varne izvorne države, tožnika o tem obvestiti, kar v postopku ni storila, zato da bi prosilec vedel, da mora po določbi druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 izkazati tehtne razloge in po možnosti oziroma potrebi predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Tožena stranka tožniku tega pojasnila, da bo uporabila koncept varne izvorne države, ni dala, pa bi morala, da bi tožnik vedel, katera dejstva, okoliščine, dokazi so potrebni za odločitev v zadevi (prvi odstavek 9. člena ZUP v zvezi z 62. členom ZMZ-1).

41. Sodišče pa ni moglo tožbi ugoditi samo v delu, ki se nanaša na odločitev o subsidiarni zaščiti, ampak je moralo celotno odločbo odpraviti, četudi je bil že omenjeni del argumentacije tožene stranke glede statusa begunca pravilen. Kajti tožena stranka je v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti. V dveh točkah izreka bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku, kajti z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.1

42. Na tej podlagi (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na stališča sodišča glede vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

43. Upravno sodišče je že zavzelo interpretacijo ZMZ-1, po kateri določb 10. in 91. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da si tožnik za zastopanje ne more izbrati odvetnika, ki ni v imeniku svetovalcev za begunce. Upravno sodišče je odločilo, da prosilec to lahko stori, vendar pa v tem primeru nosi sam tveganje, da mu v primeru neuspeha stroški odvetnika ne bodo povrnjeni (I U 2091/2018-6 z dne 22. 10. 2018). Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom iz prvega odstavka 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave (test sorazmernosti). Ker je tožnik s tožbo uspel, je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, tožniku pripada 285 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Kolikor je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo, saj v predmetni zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, znesek v prisojeni višini, pa je pavšalni znesek, kar pomeni, da že vključuje posamezne postavke (npr. materialne stroške).

1 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.