Jedro

Na podlagi (delnega) uspeha v postopku je tožnica s strani upnice (neposredno) prejela povračilo stroškov, ki jih sama dejansko ni imela oziroma so bili zanjo kriti iz naslova dodeljene ji BPP. Navedeno narekuje upravičenje Republike Slovenije (zastopane po Okrožnem sodišču v Ljubljani, kot organu za BPP), da na navedeni pravni podlagi od tožnice zahteva povračilo navedenega zneska, saj bi bila slednja zanj sicer neupravičeno obogatena.

Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da začne teči zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči na zakonski podlagi iz 48. člena ZBPP od trenutka pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, ki določa petletni zastaralni rok), zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, ki ravno tako določa petletni zastaralni rok). Pravila glede pretrganja in zadržanja zastaranja tudi v tem primeru ureja 126. člen ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi toženkine odločbe, Bpp 3174/2016 z dne 23. 12. 2016 (v nadaljevanju odločba o BPP), v višini 272,30 EUR, v roku 30 dni od prejema odločbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Toženka je določila še način izpolnitve obveznosti (2. točka izreka) ter opozorila na posledice neizpolnitve te (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na prvi odstavek 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotavlja, da je tožnica v (izvršilnem) postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, uspela in je na podlagi sklepa, s katerim je bil omenjeni postopek zaključen, prejela premoženje v znesku 272,30 EUR. To premoženje ne predstavlja izjeme po drugem odstavku 48. člena ZBPP, zato ga je tožnica dolžna povrniti.

3.Tožnica (po skrbniku) vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je v skladu z izpodbijano odločbo dolžna povrniti stroške, ki niso del stroškov BPP, temveč predstavljajo stroške, ki so ji bili dodeljeni za ugovor z odločbo, ki je bila izdana in je postala pravnomočna po zaključenem postopku, v katerem je bila obračunana in izplačana BPP odvetniku A. A. (do česar je prišlo 30. 8. 2017 in 27. 8. 2018). Sklep z dne 24. 9. 2018 se nanaša na povrnitev stroškov tožnici in ne omenjenemu odvetniku, postal pa je tudi pravnomočen. Nikjer ni dokazov, da je bil znesek po omenjenem sklepu tožnici izplačan dvakrat, zaradi česar bi morala vrniti preplačilo. Terja se torej vrnitev dela BPP, ki pa ni del BPP in ni bil nikoli obračunan dvakrat. Poleg tega je terjatev zastarana, saj je tožnica zanjo izvedela po več kot petih letih. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, podredno odpravi ali prekliče. Zahteva tudi izvedbo javne obravnave.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

5.Sodišče je v zadevi za dne 22. 8. 2024 razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je ni udeležila nobena od strank (vabili sta izkazani, toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje, tožnica svojega izostanka ni opravičila). V skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče v zadevi zato odločilo brez glavne obravnave.

6.Tožba ni utemeljena.

7.V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožnici naložila povrnitev (dela) sredstev iz naslova BPP. Tožnica uveljavlja, da pri sredstvih, ki jih je s strani upnice prejela po zaključku izvršilnega postopka (kot povračilo stroškov ugovora), ni šlo za sredstva iz naslova BPP (saj so bila ta že pred tem izplačana izvajalcu BPP, odvetniku A. A.), da sredstva niso bila izplačana dvakrat ter da je terjatev že zastarala.

8.Relevantno dejansko stanje v zadevi je nesporno (saj ga ne prereka nobena od strank): tožnici je bila z odločbo o BPP dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, In 1508/2012, zaradi izterjave 8.766,63 EUR. Iz naslova BPP je bil izvajalcu BPP, odvetniku A. A., na podlagi toženkinih sklepov z dne 30. 8. 2017 in 27. 8. 2018 izplačan znesek v višini 451,59 EUR. Iz sklepa sodišča z dne 24. 9. 2018 izhaja, da je upnica tožnici dolžna povrniti stroške ugovora z dne 18. 1. 2017 v višini 272,30 EUR. Te stroške je upnica tožnici povrnila (pri čemer je davčni organ zaradi tožničinega davčnega dolga še pred nakazilom zneska na tožničin bančni račun izvršil pobot terjatev).

9.ZBPP v prvem odstavku 48. določa, da je dolžan upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Izjema od te dolžnosti vrnitve stroškov je določena v drugem odstavku 48. člena ZBPP, ki določa, da upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, za kar v obravnavnem primeru ne gre.

10.Ker so bili iz naslova BPP izvajalcu BPP (odvetniku A. A.) izplačani stroški v višini 451,59 EUR, tožnica pa je v postopku, za katerega ji je bil dodeljen BPP, delno uspela (in sicer z ugovorom zoper sklep o izvršbi, o katerem je bilo odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, 3206 In 1508/2012 z dne 24. 9. 2018) ter na tej podlagi pridobila premoženje (z omenjenim sklepom je bilo upnici naloženo, da tožnici povrne stroške ugovora v znesku 272,30 EUR, kar je upnica po neprerekanih ugotovitvah toženke tudi storila), je v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZBPP tožnica navedeni znesek dolžna povrniti Republiki Sloveniji (kot povračilo dela stroškov, ki so bili izplačani izvajalcu BPP, odvetniku A. A).

11.Sodišče tožnici ob tem dodatno pojasnjuje, da izpodbijana odločba od nje ne terja povračila dela BPP, ker bi bil ta dvakrat izplačan, pač pa temelji na že predstavljeni pravni podlagi - prvem odstavku 48. člena ZBPP. Ta ima izhodišče v osnovnem namenu BPP, to je zagotoviti uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). ZBPP tako omogoča, da se (pod zakonsko določenimi pogoji) nagrade pooblaščencem, izdatki in drugi stroški postopka v primeru, ko oseba zaradi slabšega socialnega položaja teh ne more kriti sama, plačajo iz sredstev Republike Slovenije. Vendar pa takšna ureditev ne bi bila pravična, če pri tem ne bi bil upoštevano morebitno izboljšanje socialnega položaja upravičenca do BPP zaradi (delnega) uspeha v postopku. To velja tudi v konkretnem primeru. V tem je namreč prišlo do položaja, ko so bili nagrada, izdatki in drugi stroški zastopanja tožnice v izvršilnem postopku (ki bi jih sicer morala kriti sama, pa ji je bila zaradi njenega slabšega socialnega položaja za njihovo kritje dodeljena BPP) njenemu pooblaščencu plačani iz sredstev BPP (torej iz sredstev proračuna). Na podlagi (delnega) uspeha v postopku pa je tožnica s strani upnice (neposredno) prejela povračilo stroškov, ki jih sama dejansko ni imela oziroma so bili zanjo kriti iz naslova dodeljene ji BPP. Navedeno narekuje upravičenje Republike Slovenije (zastopane po Okrožnem sodišču v Ljubljani, kot organu za BPP), da na navedeni pravni podlagi od tožnice zahteva povračilo navedenega zneska, saj bi bila slednja zanj sicer neupravičeno obogatena.

12.Tožnica uveljavlja tudi, da je toženkina terjatev zastarala.

13.Zastaranje terjatve iz prvega odstavka 48. člena ZBPP ne v tem ne v drugem zakonu ni izrecno urejeno. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti ob analogni uporabi ustreznih obstoječih pravnih pravil o zastaranju. Uporaba zakonske analogije narekuje uporabo najbližjega pravnega pravila, ki ureja pravni praznini sorodno področje, oziroma pravno razmerje, saj se s tem tudi najbolj približa upoštevanju volje zakonodajalca, ki je primerljive primere uredil na določen način.

14.Vrhovno sodišče je v sklepu, X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018, že pojasnilo, da določba 48. člena ZBPP predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev novega pravnega razmerja med organom za brezplačno pravno pomoč in posameznikom - upravičencem do brezplačne pravne pomoči, ki pa ni zasebnopravne, temveč javnopravne narave. Obveznost posameznika je določena z zakonom in oblastni organ jo je pristojen oziroma dolžan izterjati od posameznika. O tej obveznosti mora izdati upravno odločbo, s katero tudi vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, kot takšna pa je obveznost tožeče stranke sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

15.V istem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo tudi stališče, da začne teči zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči na zakonski podlagi iz 48. člena ZBPP od trenutka pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je upravičenec do brezplačne pravne pomoči pridobil premoženje oziroma dohodke (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, ki določa petletni zastaralni rok), zastaralni rok za izterjavo te obveznosti v davčnem postopku pa od dneva, ko bi bilo navedeni znesek treba plačati skladno z izdano odločbo (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, ki ravno tako določa petletni zastaralni rok). Pravila glede pretrganja in zadržanja zastaranja tudi v tem primeru ureja 126. člen ZDavP-2. Po določbi prvega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrga tek zastaralnega roka za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči vsako uradno dejanje pristojnega organa z namenom vračila prejetih sredstev te brezplačne pravne pomoči, o katerem je bil prosilec obveščen. Po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano; v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

16.V konkretnem primeru je, skladno z opisanimi stališči, zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu obravnavanih sredstev pričel teči s trenutkom pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je tožnica pridobila ta sredstva, to je s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, 3206 In 1508/2012 z dne 24. 9. 2018, ki je postal pravnomočen z zavrnitvijo pritožbe zoper omenjeni sklep s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, II Ip 2787/2018 z dne 21. 11. 2018. Zastaralni rok je v konkretnem primeru torej pričel teči 21. 11. 2018.

17.Iz upravnega spisa predmetne zadeve izhaja, da je toženka s pozivom z dne 20. 4. 2023 tožnico seznanila z vsemi v tej sodbi že predstavljenimi relevantnimi dejstvi, ki se nanašajo na vračilo spornega zneska, tj. na izplačilo stroškov izvajalcu BPP (podlago in višino), na zaključek postopka, za katerega je bila dodeljena BPP, ter na premoženje, ki ga je pridobila tožnica (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 9. 2018). Ob tem je tožnico seznanila tudi z določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP, jo pozvala k izjavi glede prejema spornega zneska ter jo opozorila, da bo v primeru, če tožnica na poziv ne bo odgovorila, izdala ustrezno odločbo za vračilo sredstev. Navedeno pisanje je bilo tožnici (kot to izhaja iz vročilnice v upravnem spisu) vročeno 8. 5. 2023. Pavšalne navedbe tožnice, podane v tožbi, da je za terjatev izvedela po več kot 5 letih, slednja ni z ničemer konkretizirala, zato ji sodišče ne more slediti.

18.Sodišče sodi, da navedeno pisanje toženke predstavlja uradno dejanje pristojnega organa z namenom vračila prejetih sredstev BPP, o katerem je bila tožnica obveščena. To dejanje je posledično povzročilo pretrganje teka (petletnega) zastaralnega roka za izdajo odločbe o vračilu sredstev po prvem odstavku 48. člena ZBPP, ki je z navedenim dnem pričel teči znova in se na dan izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel. Ravno tako se ni iztekel niti (petletni) zastaralni rok za izterjavo terjatve, ki je pričel teči šele s potekom roka za njeno prostovoljno plačilo, kot je določen v prvem odstavku izpodbijane odločbe, to je v 30 dneh od prejema te odločbe (ki je bila tožnici vročena 18. 3. 2024), prav tako pa v zvezi z izdajo odločbe za vračilo sredstev po BPP ali izterjavo obveznosti po tej odločbi ni nastopilo absolutno zastaranje.

19.Tudi tožbenim očitkom o zastaranju terjatve tako ni mogoče slediti.

20.Po povedanem sodišče sodi, da tožnica nezakonitosti izpodbijanega sklepa ni uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.