Jedro

V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da prodajna pogodba z 18. 3. 2011, sklenjena med dolžnikom M., d. o. o., in toženko glede nepremičnine z ID znakom 000 (poslovni prostor št. 40 v 1. nadstropju poslovno-trgovinskega centra na K. v ...), s katero je bila lastninska pravica na navedeni nepremičnini s strani dolžnika prenesena na toženko, nima pravnega učinka v razmerju do tožnice do višine njene terjatve po pravnomočnih in izvršljivih sklepih o izvršbi VL 217841/2011 (za znesek 26.368,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2012 dalje do plačila) ter VL 5184/2012 (za znesek 874,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 dalje do plačila). Prvostopenjsko sodišče je poleg tega razsodilo, da je toženka kot lastnica dolžna dopustiti, da se omenjeni terjatvi tožnice po ravnokar navedenih sklepih o izvršbi poplačata s prodajo omenjene nepremičnine, tožnici pa mora v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 675,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti tej odločitvi se je pritožila toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi očita, da prvostopenjsko sodišče kljub vztrajanju toženke ni zaslišalo ključne priče A. A., zakonitega zastopnika M., d. o. o., in za to ni uporabilo vseh dopustnih možnosti, krivdo za neizveden dokaz pa prevalilo na toženko, češ da ni plačala predujma za poizvedbe o prebivališču priče v Republiki Srbiji. Prvostopenjsko sodišče naj se nadalje v svoji odločbi ne bi opredelilo do dejstva, da je toženka tožnici za račun dolžnika plačala znesek 5.258,01 EUR za poravnavo kredita in da je bila tožnica ob tem poplačilu seznanjena s prodajno pogodbo, ki je predmet izpodbijanih ravnanj. Ker tožnica prodaji nepremičnine ni oporekala (saj je s plačilom zneska 5.258,01 EUR celo pogojevala izdajo izbrisne pobotnice, s pomočjo katere se je toženka lahko vknjižila kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine), bi prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi 96. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) odločiti, da je tožnica dolžna toženki vrniti znesek 5.258,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožnica vedela, iz katerih razlogov in s kakšnim namenom ji je toženka znesek nakazala. Po oceni toženke naj bi dokazni postopek tudi pokazal, da nikoli ni imela vpogleda v poslovanje dolžnika M., d. o. o., in da kot zgolj pasivna družbenica nikoli ni opravljala kakršnih koli poslov v navedeni družbi; nikoli ni vedela, niti si ni predstavljala, da je družba v tako slabem finančnem položaju. O slednjem pravi, da ji je sicer bežno potožil njen partner, A. A., vendar je preprosto verjela, da bo družba rešila svoje težave, saj je šlo za družbo, ki se je ukvarjala z gradbeno dejavnostjo (o tej pa navaja, da nima ustreznega znanja). Nenazadnje toženka v pritožbi še navaja: da je iz družbe M. izstopila 6. 9. 2010, zato s finančnim stanjem v l. 2010 ni mogla biti seznanjena, saj so bilance kreirane šele konec tekočega leta; da je neživljenjski in nelogičen zaključek sodišča o tem, da je bila sposobna uveljavljati svoje družbeniške pravice zgolj zato, ker je na svetovnem spletu našla vzorce posojilnih pogodb ter da so v sodbi izostali razlogi v zvezi z vrednostjo nepremičnine, ki se je tekom postopka izkazala za sporno, sodišče pa je vrednost določilo kar samo s pomočjo podatkov GURS, čeprav za to ne poseduje ustreznega strokovnega znanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter opredeljuje svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, v njej ponovila nosilne argumente prvostopenjske odločbe in predlagala, da se pritožba toženke zavrne kot neutemeljena, toženki pa se v plačilo naloži tožničine stroške odgovora na pritožbo, specificirane v stroškovniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika M., d. o. o., A. A., sta predlagali obe pravdni stranki, pri čemer sta kot njegov naslov navedli P. 1, L. Iz podatkov spis izhaja, da je prvostopenjsko sodišče vabilo na zaslišanje priči poslalo na navedeni naslov, 25. 3. 2013 pa je prejelo priporočeno pismo B. A., da omenjena priča že od 8. 6. 2012 na tem naslovu nima več prijavljenega bivališča. Za tem je prvostopenjsko sodišče 30. 9. 2013 pooblaščenca toženke pozvalo, naj posreduje pravilen naslov priče, ta pa je 2. 10. 2013 odgovoril, da se naslov A. A. glasi C. 1, 11000 Beograd, R Srbija. Prvostopenjsko sodišče je pričo skušala vabiti na obravnavo na navedeni naslov in je v zvezi s tem: 1.) odredilo tri poizvedovanja v Centralnem registru prebivalstva (CRP), ki so vsa pokazala, da priča A. A. prebiva v tujini, na naslovu C. 1, 11000 Beograd, R Srbija, 2.) na navedeni naslov poslalo dve priporočeni poštni pošiljki s povratnico, ki sta vsebovali vabilo na zaslišanje, vrnili pa sta se nevročeni, 3.) na navedeni naslov poslalo še z navadno poštno pošiljko, ki se je vrnila z oznako »nepoznan« ter 4.) v skladu s Haaško konvencijo o vročanju sodnih in izvensodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini za pomoč zaprosilo Ministrstvo za pravosodje RS ter pristojni organ za vročanje v R Srbiji, s strani Prvega temeljnega sodišča v Beogradu kot zaprošenega organa pa prejelo štiri povratne dopise, iz katerih je izhajalo, da vročitev ni mogoča oziroma da priča sploh ni prijavljena v njihovi evidenci. O dejanskem prebivališču priče je po pozivu sodišča poizvedovala tudi tožnica (ne pa tudi toženka, čeprav je priča njen zakonec in je bila k temu pozvana), ki je 10. 11. 2014 na sodišče posredovala potrdilo Ministrstva za notranje zadeve RS, iz katerega je razviden naslov A. A. – C. 1, 11000 Beograd, R Srbija.

7. Pooblaščenec toženke na naroku 13. 2. 2014 v spis vložil pisno izjavo priče, datirano na 28. 12. 2013, ki ni izpolnjevala pogojev 5. odst. 236. a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ji ni bila predložena fotokopija osebne izkaznice A. A. Namesto zaslišanja priče se lahko njena izjava prebere le tedaj, ko so za to izpolnjeni pogoji iz 5. in 6. odst. 236. a čl. ZPP, ker pa, kot že rečeno, izjavi ni bila predložena fotokopija osebne izkaznice, pooblaščenec tožnice pa je vztrajal pri zaslišanju priče, prvostopenjsko sodišče pisne izjave A. A. pri svojem odločanju pravilno ni upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče je zato sklenilo, da sta obe pravdni stranki dolžni založiti predujem za tolmača, vsaka v višini 300,00 EUR, in sicer za nadaljnje vročanje v R Srbijo po zaprošenem organu ter izvedbo zaslišanja priče po zaprošenem organu, pravdni stranki pa še pozvalo, da naj za pričo pripravita vprašanja. Predujem je vplačala zgolj tožnica, prav tako je le slednja sodišču posredovala vprašanja za predvideno zaslišanje priče. 8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče storilo vse, da bi pričo zaslišalo, pritožba pa temu zgolj pavšalno oporeka in ne konkretizira, kaj še bi bilo treba storiti. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem A. A. V pritožbi sicer toženka navaja, da predujma ni plačala zaradi slabe finančne situacije, vendar bi oprostitev plačila tega stroška morala pravočasno uveljavljati, česar tudi ni storila. Predujem torej ni bil plačan, tožnica pa se je na zadnjem naroku strinjala, da prvostopenjsko sodišče v zadevi odloči, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dokaza z zaslišanjem A. A. ni zavrnilo temveč ga je le opustilo, saj se neplačilo predujma obravnava kot umik dokaznega predloga (3. odst. 153. čl. ZPP). Glede na tako ravnanje toženka v pritožbi tudi ne more več uveljavljati opustitve izvedbe tega dokaza, saj tega ni grajala (1. odst. 286.b čl. ZPP).

9. Toženka dalje neutemeljeno očita, da naj bi v sodbi izostali razlogi v zvezi z njenim plačilom 5.258,01 EUR in dejstvom, da naj bi bila tožnica seznanjena s prodajo nepremičnine toženki, za kar ji je celo izdala izbrisno pobotnico, saj se je prvostopenjsko sodišče do tega opredelilo v 15. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je bila tožnica zaradi 22. 4. 2011 izvedenega plačila 5.258,01 EUR, toženki dolžna izdati izbrisno pobotnico, kar je toženki omogočilo vknjižbo lastninske pravice na nepremičnino z ID znakom 000. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni storjena. Pojasnjeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča avtomatično ne pomeni, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da sta M., d. o. o., in toženka sklenili kupoprodajno pogodbo v zvezi z navedeno nepremičnino. Šlo je namreč za poplačilo zneska po popolnoma drugi pravni podlagi, ki ni povezana s terjatvami iz sklepov o izvršbi VL 217841/2011 ter VL 5184/2012. Pa tudi če bi se tožnica s kupoprodajno pogodbo med toženko in družbo M. dejansko seznanila že 22. 4. 2011, to ne bi vplivalo na sprejeto odločitev. Upoštevajoč enoletni rok bi bila namreč tožba prav tako vložena pravočasno, v času njene vložitve pa bi zapadla terjatev tudi obstajala, s čimer bi bili izpolnjeni predvideni pogoji za izpodbijanje toženkinega pravnega dejanja (255. in 256. čl. OZ). Toženka navedeno sicer skuša zaobiti z navajanjem, da je tožnica dolžnico družbo M. ob izdaji izbrisne pobotnice štela za likvidno, vendar na vložitev pavlijanske tožbe eventuelna tožničina zmotna ocena finančnega stanja dolžnice ne more vplivati. Zmotno je tudi toženkino mnenje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče toženki samoiniciativno povrniti 5.258,01 EUR na podlagi 96. čl. OZ, ki ureja posledice razveljavitve posla. Treba je povedati, da pogodba ni bila razveljavljena, le napram upnici ne učinkuje, toženka pa tudi ni postavila nobenega zahtevka; v pravdnem postopku sodišče odloča le v mejah postavljenega zahtevka (2. čl. ZPP).

10. Neutemeljeno so tudi pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da toženka za oškodovanje tožnice kot upnice dolžnice M., d. o. o., ni vedela. Obširne razloge o nasprotnem vsebuje izpodbijana prvostopenjska odločitev v 13. tč. obrazložitve, pritožbeno sodišče pa tako dokazno oceno v celoti sprejema kot skrbno, jasno in prepričljivo: Toženka je bila prokuristka dolžnice družbe M. med 25. 9. 1996 ter 6. 9. 2010. Dolžnici družbi M. se je glede na v spis vloženo dokumentacijo poslovno stanje močno poslabšalo v l. 2010 in 2011, ko so kratkoročne obveznosti dosegle 137.316,00 EUR oziroma 78.392,00 EUR, čisti dobiček pa se je v že v prvi polovici l. 2010 zmanjšal kar za 10-krat. O slabem stanju je toženki tarnal tudi zakoniti zastopnik dolžnice M., d. o. o., A. A., toženkin zakonec, ki je slednjo prepričal, da je družbi M. posojala večje vsote denarja (kar toženka sama navaja v pritožbi). Te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljivo kažejo na to, da se je toženka zavedela slabega premoženjskega stanja dolžnice M., d. o. o., ter dejstva, da lahko s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, ki bi zmanjšala premoženje M., d. o. o., škoduje njenim upnikom, med drugim tudi tožnici. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je iz družbe izstopila 6. 9. 2010, saj do zmanjšanja poslovanja družbe ni prišlo v kratkem časovnem obdobju, temveč že v prvi polovici l. 2010. Toženka se v pritožbi sicer sklicuje na to, da o gradbeni dejavnosti nima strokovnega znanja, da je bila zgolj pasivna družbenica družbe M. ter da svojih družbeniških pravic ni uveljavljala, kar pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Pravica družbenika do informacij in vpogleda v poslovanje družbe ni »kompleksna korporacijska pravica«, kar v svoji pritožbi trdi toženka, temveč elementarna pravico vsakega družbenika, nepoznavanje prava pa škoduje (ignorantia iuris nocet).

11. Neutemeljen je tudi toženkin očitek zoper ugotovljeno vrednost nepremičnine. Predvsem v paulijanski pravdi vrednost nepremičnine, prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici, sploh ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna. Pritožbeno sodišče samo dodaja, da se sicer sodišče glede ugotavljanja vrednosti nepremičnine lahko opre tudi na podatek, pridobljen iz registra nepremičnin GURS.(1) Iz listinskih dokazov (prilogi A21, datirana na 26. 11. 2013, ter B16, datirana na 4. 11. 2013) sicer res izhajajo različne vrednosti nepremičnine, vendar je to razhajanje posledica napake Geodetske uprave RS (GURS), ki je nepremičnino opredelila kot poslovni prostor javne uprave in prostor za opravljanje pridobitne dejavnosti. Dejstvo je, da iz bolj ažurnega dokaza tožnice, ki je pridobljen po odpravi napake na GURS, izhaja večja vrednost nepremičnine, česar toženka ne more izpodbiti z navajanjem, da podatki GURS niso relevantni. Te je namreč sama predložila kot dokaz, enako pa je storila tudi tožnica, pri čemer nobena izmed pravdnih strank ni podala dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke, kar sedaj neutemeljeno skuša uveljaviti toženka kot kršitev pravil pravdnega postopka – tak dokaz bi bil povsem nepotreben.

12. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na vsebino ter izčrpno argumentacijo prvostopenjske odločbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato naj stroške zanj trpi tožnica.

Op. št. (1): V omenjenem registru se namreč na podlagi določb iz 9. poglavja Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) beležijo podatki, ki omogočajo zelo natančno določitev vrednosti nepremičnine.