Jedro

Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) tako za ugotovitev nevarnosti ni relevantna. Dovoljena je tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnine, pa čeprav bi odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve namreč zakon ne zahteva izkazovanja dodatne nevarnosti, da bo tožena stranka (dolžnik) tudi kupnino na kakršenkoli način skrila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke na izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in na podlagi katere bi se pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku vknjižila prepoved njihove odtujitve in obremenitve. Tožeča stranka se je proti takšnemu sklepu pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila (čeprav odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden). Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je v tej zadevi predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Za izdajo takšne začasne odredbe pa je treba izkazati verjeten obstoj terjatve (1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) in verjetno obstoječo nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežkočil uveljavitev terjatve, s tem da bo svoje premoženje odtujil, skril ali kako drugače z njim razpolagal (2. odst. 270. čl. ZIZ). Pri izkazu nevarnosti gre za tim. subjektivno nevarnost, ki jo je dolžnik povzročil s svojim ravnanjem, ki pa mora biti konkretizirano (gl. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. I-II/88, str. 7-8, VI.), kar je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je pri razlagi te (subjektivne) nevarnosti šlo predaleč, ko se je postavilo na stališče, da mora izhajati "iz zavestnega ravnanja dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo", oz. na stališče, da je upoštevno le "namerno ravnanje, ki zmanjšuje dolžnikovo premoženje". Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se namreč izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) tako za ugotovitev nevarnosti ni relevantna (gl. Triva, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, 1980, str. 347, točka 11 (gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.06.1999, opr. št. III Ips 78/99)). Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je iz dejstva, da tožena stranka gradi stanovanja in poslovne prostore za trg, mogoče sklepati, da "bi ravno s predlagano začasno odredbo bil ustavljen priliv sredstev za poplačila upnikov". V zavarovanje denarne terjatve je namreč dovoljena tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev nepremičnine, pa čeprav bi odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve zakon namreč ne zahteva izkazovanja dodatne nevarnosti, da bo tožena stranka (dolžnik) tudi kupnino na kakršenkoli način skrila (gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.06.1999, opr. št. III Ips 78/99) - čeprav je tožeča stranka (upnik) v tej zadevi tudi to zatrjevala in dokazovala. Glede na nepravilno pravno presojo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje na podlagi 15. čl. ZIZ v zvezi s 3. točko 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ugotovi potrebno dejansko podlago za pravilno uporabo 2. odst. 270. čl. ZIZ, s tem da bo moralo tehtati razloge, s katerimi tožeča stranka izkazuje verjetnost obstoja nevarnosti, in nasprotne razloge tožene stranke, tudi dejstvo, da je sporna terjatev dokaj visoka (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20.01.2000, opr. št. III Ips 1/2000). Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (po 2. odst. 270. čl. ZIZ) in ne morda v zavarovanje nedenarne terjatve (po tretji alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ), kar pomeni, da škoda, ki bi z izdajo začasne odredbe utegnila nastati toženi stranki, ne bo pomembna, če bo tožeči stranki uspelo izkazati obstoj subjektivne nevarnosti (iz 2. odst. 270. čl. ZIZ). Gl. tudi 3. odst. 270. čl. in 3. čl. ZIZ. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo, je na podlagi 15. čl. ZIZ v zvezi s 3. odst. 165. čl. ZPP/99 odločitev o pritožbenih stroških (tožeče stranke) pridržalo za novo odločbo. VS RS sklep III Ips 78/99 (10/06/1999). VS RS sklep III Ips 1/2000 (20/01/2000).