Jedro

Ker je dokazano, da tožniku njegov nadrejeni ni odobril koriščenja ur, je bila tožnikova odsotnost z dela neopravičena.

Podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, opr. št. 02-171-7-03 z dne 14.7.2003. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu za čas od 14.5.2003 do nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, mu za čas od 14.7.2003 dalje do nastopa dela obračuna in izplača plačo v višini, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu povrne stroške postopka (tč. 1 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. 2 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo formalne določbe, ki bi jih morala tožena stranka upoštevati ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko se je tožnik dne 9.6.2003 zglasil na delu, mu tožena stranka ni omogočila, da bi delal, temveč je vodja operative samovoljno odločil, da mu piše 50 ur neupravičenega izostanka. Tožnik ni vedel, kdaj lahko pride na delo, tožena stranka pa ga na delo tudi ni pozvala. Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik neupravičeno izostal z dela. Pri toženi stranki so imeli jasen namen, da tožnika izključijo iz delovnega procesa, zato je razumljivo, da so izjave predstavnikov tožene stranke identične. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so tožnikove navedbe v tožbi neresnične. Tožnik je že v postopku pri toženi stranki izpovedal, da mu nihče ni odobril izrabe nadur ali dopusta in da je bil samovoljno odsoten. Neresničnost tožnikovih navedb, da mu vodja operative dne 9.6.2003 ni omogočil dela, dokazujeta izpovedbi prič I. S, in J. R., da vodje operative tistega dne sploh ni bilo v službi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, da bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vsi konkretizirani pritožbeni ugovori nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. V tem sporu je odločilno dejstvo, ali je tožnik v času od 9.6.2003 do 1.7.2003 z dela izostal na podlagi odobritve vodje operative I. S., kot je zatrjeval v tožbi, ali pa se je samovoljno odločil, da bo v spornem obdobju izrabil višek ur, kot je zatrjevala tožena stranka. Na podlagi prepričljive izpovedbe priče I. S., da tožniku za sporno obdobje ni odobril izrabe viška ur, čeprav je ta to zahteval, temveč je tožnika izrecno napotil na delo na isto gradbišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožniku za sporno obdobje odsotnost z dela ni bila vnaprej odobrena.

Neprepričljive so pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel, kdaj lahko pride nazaj na delo, saj je priča I. S.r prepričljivo izpovedal, da je tožniku izrecno naročil, naj se vrne na delo na isto gradbišče in da ne more izrabiti nadur. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da so izjave predstavnikov tožene stranke identične, ker so imeli jasen namen, da tožnika izključijo iz delovnega procesa. Zgolj na podlagi takšne pavšalne navedbe ni mogoče sklepati o neverodostojnosti izpovedbe zaslišanih prič. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v času od

9.6. do 1.7.2003 neupravičeno izostal z dela, saj mu ta odsotnost ni bila vnaprej odobrena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s takšnim ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu z drugo alineo prvega odstavka 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delodajalec namreč lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik pogodbene obveznosti kršil iz hude malomarnosti, saj je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožnikovo ravnanje možno opredeliti zgolj kot naklepno, kot je to pravilno storila tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vendar navedeno zmotno stališče sodišča prve stopnje na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva, saj je bil z njo zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila zakonita tudi, če bi tožnik pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja v resnici kršil iz hude malomarnosti.

Osebno opravljanje dela po navodilih delodajalca je bistveni element delovnega razmerja in s tem tudi bistvena pogodbena obveznost delavca. Upoštevanje navodil delodajalca pa pomeni tudi, da delavec ne more samovoljno odločati, kdaj bo opravljal delo oz. kdaj bo izrabil višek ur, do katerega v gradbeništvu prihaja zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Tožnikovo ravnanje zato pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja v smislu citirane določbe 2. alinee prvega odstavka 111. čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi v prvem odstavku 110. čl. ZDR določen splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s citirano določbo delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (v konkretnem primeru hujša kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja), in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku očitana kršitev pogodbene obveznosti takšna, da onemogoča nadaljne delo pri toženi stranki. Tožnik se je samovoljno odločil, da v spornem obdobju ne bo prihajal na delo, ker ima pravico do izrabe viška ur, kar je glede na specifičnost dejavnosti v gradbeništvu povsem nesprejemljivo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil medsebojni odnos med tožnikom in toženo stranko omajan do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče več nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Ni sicer povsem jasno, na kaj se nanašajo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo formalne določbe, ki bi jih morala tožena stranka upoštevati pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor tožnik pri tem misli na upoštevanje roka iz drugega odstavka 110. čl. ZDR, potem je tak ugovor potrebno zavrniti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka šele potem, ko je tožniku 11.7.2003 omogočila zagovor, lahko ugotovila, ali je tožnik v spornem obdobju res neupravičeno izostal z dela. Navedeno pomeni, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v 15 dnevnem roku iz 2. odstavka 110. čl. ZDR, saj je ta rok začel teči 11.7.2003, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana 14.7.2003. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu z drugim odstavkom 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.