Jedro

Pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je dolžan delodajalec plačati le v primeru, če je bilo s pravnomočno sodbo odločeno o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je razsodilo in sklenilo: "1. Sklep direktorja tožene stranke 05/97-255 JN z dne 30.6.1997 in sklep nadzornega sveta tožene stranke 05/519-LJ/ZŠP z dne 18.7.1997 sta nezakonita in se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, v roku 8 dni.

3. Sprememba tožbe se dopusti.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki - znesek 17.525,05 SIT nadomestila plače za september 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1997 dalje do plačila, v roku 8 dni, - znesek 17.520,64 SIT nadomestila plače za oktober 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1997 dalje do plačila, v roku 8 dni, - znesek 17.547,17 SIT nadomestila plače za november 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1997 dalje do plačila, v roku 8 dni, - znesek 17.572,15 SIT nadomestila plače za december 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni.

5. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 37.139,40 SIT neizplačanega regresa za leto 1997 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1997 dalje do plačila, v roku 8 dni.

6. Višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka od zneska 37.139,40 SIT dolžna plačati zamudne obresti od 1.6.1997 do 30.11.1997, in da je tožena stranka dolžna plačati 503.988,60 SIT odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se zavrne.

7. Predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

8. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške v višini 96.793,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1998 dalje do plačila." Zoper zavrnilni del sodbe (točka 6. izreka) se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi temu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju neupravičeno zavrnilo obrestni del zaradi neizplačila regresa za obdobje od 1.6.1997 do 30.11. 1997. Namreč kolektivna pogodba je bila objavljena 4.7.1997, to je že po zapadlosti pravice do regresa, in zato retroaktivna določba za uporabo tarifnega dela od 1.6.1997 ne more vzdržati sodne presoje. Prav tako meni tožnik, da je sodišče prve stopnje spregledalo 28. člen nove Kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki izrecno določa 3 povprečne plače delavca kot pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu v mejah razloga, iz katerega se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da ni podan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato soglaša pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči, in se v izogib ponavljanju sklicuje v celoti na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa zaključuje pritožbeno sodišče, da ni utemeljena graja zmotne uporabe materialnega prava. V 51. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 z dne 4.7.1997), ki se je začela uporabljati od 1.6.1997, je določeno, da pripada delavcu regres za letni dopust enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta oz. v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta.

Regres se lahko izplača v dveh delih. Tožena stranka je imela likvidnostne težave, kar izhaja iz zapisnika zbora delavcev (dokaz: B/2 in B/4), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podano soglasje delavcev za izplačilo regresa v dveh delih, kar je tudi v skladu z določilom 51. člena prej citirane Splošne kolektivne pogodbe. Tako je izplačilo regresa zapadlo zadnjega dne v mesecu novembru 1997 in je tožena stranka z naslednjim prvim dnem dalje v zamudi s plačilom, zato tožniku ne gredo vtoževane zamudne obresti od 1.6. do 30.11.1997. Sodišče prve stopnje je zakonito in utemeljeno zavrnilo ta del tožnikovega tožbenega zahtevka, kajti v spornem obdobju od 1.6.1997 dalje je že veljala Splošna kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tudi zakonito in utemeljeno zavrnilo plačilo pogodbene kazni v znesku 503.988,60 SIT, ki znaša 6 tožnikovih bruto plač pred prenehanjem delovnega razmerja po SKPG, ki jo je vtoževal tožnik. Namreč 28. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti določa, da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj 3 povprečne plače delavca v zadnjih 3 mesecih dela v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Torej delavcu pripada pogodbena kazen v višini najmanj 3 povprečne plače delavca, ne pa 6, ki jo je določala Splošna kolektivna pogodba - SKPG iz leta 1993, ki jo je v tem individualnem delovnem sporu neutemeljeno vtoževal tožnik. Poleg tega ta vtoževana pogodbena kazen še ni dospela v plačilo, torej odškodninski zahtevek je preuranjen, saj jo delavec lahko uveljavlja šele, ko je z dokončno oz. pravnomočno odločbo ugotovljeno, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo plačilo te kazni, še ni bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Zato je sodišče prve stopnje tudi iz teh razlogov zakonito in utemeljeno zavrnilo ta del tožnikovega tožbenega zahtevka. Takšno razlago SKPG iz leta 1993 je tudi sprejela komisija za razlago te pogodbe (Ur.l. RS št. 67/95).

Glede na navedeno niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, zato je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in obenem sklenilo, da trpi tožnik sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).