Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na podlagi 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega sporazuma. To velja tudi za t. i. »samostojne« pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. V konkretnem primeru je podan dejanski stan iz navedene določbe. Gre namreč za samostojno pokojninsko dajatev, priznano v BIH po 8. 10. 1991 na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Hkrati je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da je na podlagi teh zavarovalnih dob nemški nosilec zavarovanja priznal še svojo dajatev po konvenciji, sklenjeni med bivšo SFRJ in zvezno Republiko Nemčijo. Pri tem ni bistveno, da je starostno pokojnino odmeril le ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v Nemčiji, temveč je odločilno, da je lahko pravico priznal le ob upoštevanju zavarovalnih dob, na podlagi katerih je nosilec zavarovanja BIH pred tem priznal t.i. samostojno starostno pokojnino na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v BIH in Sloveniji. Zato preračun pokojnin po 37. členu Sporazuma ni možen in dajatev ostane obveznost nosilca zavarovanja iz BIH.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 25. 1. 2011 in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 84,45 EUR na mesec od 1. 4. 2009 oz. 1. 2. 2011 dalje, ker je presodilo, da je izpodbijani zavrnilni upravni akt pravilen in zakonit. Prvostopenjsko sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim predsednikom senata. Meni, da gre za tipični primer arbitrarnega in pristranskega odločanja, ki predstavlja eklatantno kršenje ustavne pravice do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave RS, ki je zagotovljena vsakomur, ne glede na njegovo državljanstvo. Sodba je nadalje obremenjena s pomanjkljivostjo v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je ni mogoče preizkusiti, ker preprosto nima razlogov o odločilnih dejstvih, temveč lapidarno zaključi, da je podan dejanski stan iz tretjega odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ne da bi bilo utemeljeno, na podlagi česa in na kakšen način so ugotovljeni elementi iz navedenega abstraktnega dejanskega stanu. Da ne bi zagrešil enake napake kot sodišče prve stopnje glede razlage in uporabe, citira določilo tretjega odstavka 36. člena sporazuma. Meni, da je sodišče pomotoma napačno razumelo vsebino dopisa nemškega nosilca zavarovanja z dne 22. 7. 2010, iz katerega izrecno izhaja, da je za priznanje starostne pokojnine uporabil en mesec dobe izven Nemčije, ki mu jo je javil nosilec zavarovanja v BIH. Pritožniku ni jasno, zakaj si je bilo prvostopenjskemu sodišču potrebno izmišljati, da je nemški nosilec v svojem dopisu sporočil nekaj, kar ta dejansko ni sporočil ter s tem vzbujati dvom v svojo nepristranost, še zlasti glede na to, da je bil pridobljen tudi prevod te listine po sodnem tolmaču. Skupna bosansko slovenska pokojninska doba je očiten konstrukt prvostopenjskega sodišča in tožene stranke z namenom, da se izogne plačevanju svojih obveznosti ob evidentno kršenem meddržavnem sporazumu. Torej da se izogne plačilu dajatev za 6 let, 9 mesecev in 4 dni v R Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, za katero je pošteno plačeval prispevke, ne da bi kdo vprašal, ali to želi in iz česar se danes napaja tožena stranka in številni zavarovanci na njegovo škodo. Priglaša stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti v pritožbenem postopku zatrjevanih kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
V obravnavanem sodno socialnem sporu gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta št. ... z dne 25. 1. 2011, s katerim je bila po uradni dolžnosti v postopku revizije na podlagi 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) ugoditvenega odločba Območne enota št. ... z dne 6. 10. 2010 razveljavljena, zahteva za preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med R Slovenijo in Bosno in Hercegovino zavrnjena, hkrati izrečeno, da ta odločba učinkuje od 1. 2. 2011 dalje, in da se s tem datumom izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine ustavi. Že v predsodnem postopku je bilo torej ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno odmero pokojninske dajatve po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP 10/2008; Mednarodni sporazum), ki jo je na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in Bosni in Hercegovini z odločbo št. ... z dne 9. 11. 1999 priznal bosanski nosilec zavarovanja, glede na to, da je tudi nemški nosilec zavarovanja dne 26. 10. 2000 priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 10. 2000 dalje na podlagi zavarovalne dobe, sporočene s strani bosanskega nosilca zavarovanja.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v konkretni zadevi zato izključno podana v 36. členu citiranega Mednarodnega sporazuma, ki ureja dajatve po prejšnji zakonodaji tako, da te ostanejo obveznost nosilca zavarovanja pogodbenice, ki je dajatev priznal. V tretjem odstavku 36. člena citirane Mednarodnega sporazuma je dogovorjeno, da se po določbah tega sporazuma ne preračunajo pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ. V drugem stavku tretjega odstavka istega člena pa je izrecno določeno, kot bo citirano v nadaljevanju: „To velja tudi za t.i. „samostojne“ pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo.“ Navedeno določilo je mogoče pravilno uporabiti ob jezikovni razlagi tako, kot sta se državi v bilateralnem sporazumu dogovorili. Gre za specifičen dogovor med R Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki ob pogojih iz te določbe izključuje uporabo 37. člena sporazuma o ponovni odmeri pokojninskih dajatev, priznanih pri enem od nosilcev zavarovanja pogodbenice v času od 8. 10. 1991 do 1. 7. 2008, (ko je sporazum začel veljati in se uporabljati) na podlagi seštevka zavarovalnih dob, dopolnjenih pri obeh podpisnicah sporazuma, če je na podlagi teh, torej seštetih zavarovalnih dob, nosilec neke tretje države, priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenim med to tretjo državo in pogodbenico. Takšno stališče glede razlage je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 107/2013. Seveda je potrebno mednarodno pogodbo razlagati in uporabljati, kot je v njej dogovorjeno. V izpodbijani sodbi je glede na okoliščine konkretnega primera tako pravilno uporabljeno določilo drugega stavka tretjega odstavka 36. člena Mednarodnga sporazuma. Pri sojenju ni prišlo do kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije, saj prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti niti pristranskosti kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.
Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega zavrnilnega posamičnega upravnega akta so odločilnega pomena v predsodnem postopku in pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljena dejstva, in sicer: - da je nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini z odločbo št. ... z dne 9. 11. 1999 od 7. 2. 1996 priznal pravico do samostojne starostne pokojnine na podlagi dopolnjenih 20 let, 8 mesecev in 26 dni pokojninske dobe, od tega 6 let, 9 mesecev in 4 dni izpolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, in ; - da je nemški nosilec zavarovanja 26. 10. 2000 tožniku od 26. 6. 2000 priznal pokojninsko dajatev tako, da je za izpolnitev čakalne dobe 60 mesecev upošteval tudi obdobje 1 meseca bosanskega zavarovalnega obdobja (B7 sodnega spisa), kot ga je ta (torej bosanski nosilec) na obrazcu BOH-D205 sporočil nemškemu nosilcu zavarovanja in v katerem je nedvomno zajeto tudi obdobje, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.
Ob pravno odločilnih dejstvih iz prejšnje točke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan iz 36. člena Mednarodnega sporazuma. Gre nedvomno za samostojno pokojninsko dajatev, priznano v BIH po 8. 10. 1991 na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Hkrati je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj, da je na podlagi teh zavarovalnih dob nemški nosilec zavarovanja priznal še svojo dajatev po konvenciji, sklenjeni med bivšo SFRJ in zvezno Republiko Nemčijo. Pri tem seveda ni bistveno, da je starostno pokojnino odmeril le ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v Nemčiji, temveč je glede na drugi stavek tretjega odstavka 36. člena odločilno, da je lahko pravico priznal le ob upoštevanju (če tudi samo enega meseca) zavarovalnih dob, na podlagi katerih je nosilec zavarovanja Bosne in Hercegovine pred tem priznal t.i. samostojno starostno pokojnino na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini in R Sloveniji.
Tožnik se glede na predhodno obrazloženo, ne more uspešno sklicevati le na del, po sodnem tolmaču prevedenega obvestila nemškega nosilca zavarovanja z dne 22. 7. 2010 (priloga B7 sodnega spisa). V delu tega besedila je sicer zapisano, da je za izpolnitev čakalne dobe bil iz bosanskega zavarovalnega obdobja vzet en mesec, vendar je potrebno ta zapis uporabiti v povezavi z obrazcem BOH-D205, predloženim nemškemu nosilcu zavarovanja o dopolnjenih 20 letih, 8 mesecih in 27 dneh pokojninske dobe, ki vključuje tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Očitki pritožnika o konstruktu skupne „bosansko slovenske pokojninske dobe“, glede na prej obrazloženo, niso utemeljeni. Hkrati je zmotna njegovo prepričanje, da slovenska pokojninska doba v postopku priznanja pravic s strani nemškega nosilca zavarovanja ni bila upoštevana. Glede na drugi stavek tretjega odstavka 36. člena Mednarodnega sporazuma gre za to, da ima tožnik pri nosilcu zavarovanja v BIH priznano samostojno starostno pokojnino na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji in Bosni in Hercegovini, in da je prav na podlagi teh zavarovalnih dob ob ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice tudi nemški nosilec zavarovanja priznal pokojninsko dajatev, pri čemer je logično, da je starostno pokojnino odmeril le ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v Nemčiji.
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP ob upoštevanju te dodatne utemeljitve niso podani, saj je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen, je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Glede na izid pritožbenega postopka, je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.