Jedro

Do znižanja plačila zaradi napak dela je upravičen naročnik le tedaj, če ima izvršeni posel tako napako, ki se jo da odpraviti, pa jo izvajalec kljub naročnikovi zahtevi ne odpravi (639. člen OZ). Pritožbeni očitki glede opravljanega dela pa bolj kažejo na pravico do izbire pravne sankcije utemeljenega odstopa od pogodbe (638. člen OZ).

Izrek

1.) Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi: - v 1. točki izreka, - v dajatvenem delu 2. točke izreka, - v 3. točki izreka in v tem obsegu vrne v novo sojenje;

2.) V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ugotovitvenem delu potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da zoper tožečo stranko obstoji terjatev v višini 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2004 do plačila (1. točka izreka), toženi stranki je v plačilo naložilo znesek 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2004 do plačila (2. točka izreka) in pravdne stroške tožeče stranke, odmerjene na 956,22 EUR, z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku tožeče stranke nasprotovala na pravni podlagi pravice do znižanja plačila zaradi napak v izvršenem poslu ter z v pobot uveljavljano nasprotno terjatvijo na podlagi pravice do odškodnine.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke kot izvajalca del nasproti toženi stranki kot naročniku del, za plačilo še neplačanega dela računa za avgust 2004 (račun št. 5/009 - A2), na podlagi Pogodbe sklenjene 5. junija 2003 (B4 - v nadaljevanju pogodba). Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se plačilo nanaša na opravljene storitve v avgustu 2004, navedene ugotovitve pa tudi niso v nasprotju s trditvami tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo: "Tožena stranka je račun številka 5/009 resnično delno plačala 8. 10. 2004, in sicer v višini 955.676,00 SIT, kar naj bi predstavljalo nadomestilo za opravljene storitve v mesecu avgustu 2004 na podlagi pogodbe z dne 5. 6. 2003. Preostalega zneska, ki je predmet tožbe, tožena stranka ne namerava plačati, saj tožeča stranka storitev ni opravila tako, kot se je zavezala s pogodbo". Zato je neutemeljen njen očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo njenih trditev o škodljivih ravnanjih tožeče stranke, ki jih je vedoma začela že v letu 2003 in nato z njimi nadaljevala v letu 2004, saj se nobeno od teh dejanj tožeče stranke ne nanaša na opravljene storitve v avgustu 2004. Sicer pa za uveljavljano pravno sankcijo znižanja plačila, poleg ugotovljenega nepravočasnega grajanja, po oceni pritožbenega sodišča niti niso podani drugi zakonski pogoji. Do znižanja plačila zaradi napak dela je upravičen naročnik le tedaj, če ima izvršeni posel tako napako, ki se jo da odpraviti, pa jo izvajalec kljub naročnikovi zahtevi ne odpravi (639. člen OZ). V takem primeru se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ). Dejstva, ki jih je zatrjevala tožena stranka pa niti ne kažejo na to, da naj bi tožena stranka tožečo stranko pozivala, da naj potem, ko je odkrila napake v delu, te odpravi, niti ni imelo sodišče prve stopnje na podlagi zatrjevanih dejstev možnosti presoje vrednosti dela tožeče stranke, izvršenega v avgustu 2004. Očitki glede opravljenega dela, ki jih tožena stranka ponavlja v pritožbi, pa bolj kažejo na pravico do izbire pravne sankcije utemeljenega odstopa od pogodbe (638. člen OZ), ki pa je tožena stranka v konkretnem sporu ni zatrjevala. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ne izhaja, da je bila pogodba odpovedana. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje, z uporabo pravila iz 536. člena OZ, moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke, s katero izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o temelju in višini vtoževane terjatve ter je 2. točko izreka sodbe v ugotovitvenem delu, ki je zajet v dajatvenem, potrdilo (353. člen ZPP). Ob situaciji, v kateri je tožena stranka terjatvi tožeče stranke uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev, bi namreč tričlenski izrek sodbe pravilno glasil najprej na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke, na ugotovitev obstoja ali neobstoja v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke in nato na zavrnilni ali dajatveni del. V 1. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2004, odločitev pa je oprlo na ugotovitev, da tožena stranka uveljavlja v pobot terjatev, glede katere že teče pravda, v kateri tožena stranka s tožbo uveljavlja odškodnino zoper J.Š., ki pa ni stranka tega postopka.

Pritožnica pravilno opozarja, da je v tej pravdi primarno uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke svojo terjatev do nje iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi kršitev pogodbe (s trditvami, da za povzročeno škodo odgovarjata solidarno oba izvajalca del po pogodbi), podrejeno pa terjatev za plačilo odškodnine zoper J.Š. (primerjaj predzadnji in zadnji odstavek tretje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22.9.2008).

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom sodišča prve prve stopnje, ki se opirajo na ugotovitev, da o terjatvi do J.Š. že teče pravda in da je to procesna ovira, da o njej odloča sodišče istočasno še v tej pravdi, ki se je začela pozneje. Tak zaključek bi zaradi litispendence narekoval zavrženje podrejeno postavljenega pobotnega ugovora. Vendar iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče odločilo o terjatvi tožene stranke do J.Š., pač pa je odločilo o terjatvi tožene stranke do A.A. d.o.o., zato razlogi sodbe nasprotujejo 1. točki izreka sodbe. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v obsegu, ki izhaja iz izreka sklepa vrnilo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP) V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o obstoju (oziroma o neobstoju) terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ki jo uveljavlja v pobot sedaj že pravnomočno ugotovljeni terjatvi tožeče stranke. Pri tem bo moralo upoštevati, da ima oškodovanec pravico, da zahteva odškodnino od kateregakoli od solidarno odgovornih povzročiteljev škode, vse dotlej, dokler terjatev ni popolnoma izpolnjena (395. člen OZ). Nato pa bo moralo še odločiti o dajatvenem delu zahtevka tožeče stranke in o stroških postopka glede na dosežen uspeh v pravdi.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).