Jedro

Črtanja kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja.

Spremembe obtožbe na zadnji glavni obravnavi (v abstraktnem delu opisa je bilo dodano besedilo »in ogrozil varnost«, izpuščeni so bili nekateri očitki glede povzročanja sledi poškodb po nogi, ker so bili ti ovrženi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, dodano pa je bilo še besedilo »zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bil A.H. tudi močno prestrašen«) niso take narave, da bi bila upravičena ocena sodišča druge stopnje o njihovi šikanoznosti in posledični nedopustnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju prekršena določba prvega odstavka 146. člena Kazenskega zakonika ter storjena kršitev določb postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je zakonitega zastopnika mladoletnega oškodovanca A.H. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je odločilo, da je dolžan obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso. Višje sodišče v Celju je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ga je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, zakonitega zastopnika oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 146. člena KZ in prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter bistvenih kršitev določb postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena v zvezi s 344. členom ZKP. Ker je zahteva vložena v škodo obdolženca, predlaga, naj Vrhovno sodišče kršitev zgolj ugotovi.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njej nista izjavila.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP) in sicer tako v korist kot tudi v škodo obsojenega. Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obsojenega in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, samo ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženi s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega, ker je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost in ogrozil varnost otroka A.H., ker ga je dne 18.3.2006 v Celju na dvorišču med stanovanjskimi bloki na ... ulici zgrabil za levo uho in ga vlekel, pri tem pa mu je prizadejal vidno podplutbo in manjšo odrgnino na desni nadlahti ter bolečine, zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bil A.H. tudi močno prestrašen, s tem pa je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ.

6. Sodišče druge stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe za predmetno kaznivo dejanje. V obrazložitvi je navedlo, da je bila obtožba za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ do uveljavitve KZ-1 pravno korektna, vendar pa za njo ni mogoče trditi, da obsega tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Šele po uveljavitvi nove kazenske zakonodaje se je pokazala potreba za spremembo obtožbe. Grdo ravnanje je namreč po novem zajeto v opisu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pri čemer mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je storilec s takšnim ravnanjem ogrozil varnost kakšne osebe. Tožilka je obtožbo spremenila šele na zadnji glavni obravnavi dne 19.12.2008 in sicer je dodala očitek, da je obdolženi s svojim ravnanjem ogrozil varnost oškodovanca, to pa se je izkazovalo v njegovi močni prestrašenosti. Sodišče druge stopnje je takšno spremembo ocenilo kot špekulativno, narejeno z namenom, da bi v opis kaznivega dejanja vneslo nekaj, kar po novi zakonodaji predstavlja znak za obdolženca neugodnejšega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Takšne spremembe obtožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, saj je izvršena v nasprotju z načeli poštenega sojenja, kot izhajajo iz določil ZKP in 6. poglavja Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče druge stopnje je zato presojalo vsebino obtožbe z dne 7.9.2006 (torej pred spremembo), ko se je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja, ki ga določila KZ-1 ne poznajo več, to kaznivo dejanje pa ni zajeto niti v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, saj ne to, ne kakšno drugo določilo KZ-1 ne pove, kaj grdo ravnanje sploh je. Ker mora biti grdo ravnanje usmerjeno v ogrozitev varnosti kakšne osebe in ker je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po KZ-1 predpisana višja kazen, kot jo je KZ predpisoval za kaznivo dejanja grdega ravnanja, bi kazalo, da je novi zakon za storilca kaznivega dejanja strožji. Ker pa je kaznivo dejanje grdega ravnanja dekriminirano, je novi zakon za storilca milejši, zato je sodišče druge stopnje štelo, da dejanje, ki se je obdolžencu očitalo, po KZ-1 ni več kaznivo dejanje.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče druge stopnje prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP, to je glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Za trditev, da je kaznivo dejanje grdega ravnanja dekriminirano, ni podlage niti v besedilu zakona, niti v namenu zakonodajalca. V KZ sta bili obe dejanji uvrščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, v KZ-1 pa sta združeni v kaznivem dejanju ogrožanja varnosti, ki obsega kaznivo dejanje ogrožanja varnosti (145. člen KZ) in kaznivo dejanje grdega ravnanja (146. člen KZ). Ne drži razlaga višjega sodišča, da grdo ravnanje ni kaznivo, ker ni opredeljeno, ker da zakon ne določa »kaj sploh je«. Take opredelitve ni obsegal niti prejšnji KZ, pa to ni oviralo sodne prakse, da določi meje kaznivih posegov takega ravnanja v človekovo dostojanstvo. Vsako grdo ravnanje po naravi stvari prizadene telesno ali vsaj duševno celovitost drugega in ogroža varnost s tem ravnanjem napadene osebe, zato je bilo tako ravnanje kaznivo doslej in je kaznivo tudi po novem KZ-1. Po mnenju vrhovnega tožilca predmetni opis grdega ravnanja izpolnjuje tako zahteve prejšnje inkriminacije kaznivega dejanja grdega ravnanja, kakor tudi sedanje zahteve po občutku ogroženosti varnosti osebe. Obdolženi bi zato moral kazensko odgovarjati po zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, saj novi zakon ni milejši (7. člen KZ-1).

8. Vrhovno sodišče je že presojalo (zadeve I Ips 56/2009 z dne 9.7.2009, I Ips 117/2009 z dne 3.9.2009 ter I Ips 196/2009 z dne 8.10.2009) položaj storilcev kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ po spremembi zakonodaje, to je po uveljavitvi KZ-1. Ugotovilo je, da KZ-1 sicer ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. To pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja, pač pa je zakon kaznivi dejanji ogrožanja varnosti in grdega ravnanja združil v eno kaznivo dejanje. Za zaključek, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je potrebno ugotoviti, da je z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja (obdolženi je oškodovanca močno stisnil za desno roko, ga zgrabil za levo uho in ga vlekel, pri tem pa mu je prizadejal vidno podplutbo in manjšo odrgnino na desni nadlahti ter bolečine, zaradi takšnega ravnanja pa je bil oškodovanec tudi močno prestrašen) izhajajo vsi zakonski znaki, tako kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, kot tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Ravnanje obdolženca je namreč takšne narave, da predstavlja tako napad na pravico do telesne in duševne integritete kot tudi napad na pravico do osebne varnosti oškodovanca, ki je kazenskopravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo ravnanje obdolženca objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti pri oškodovancu, kar je bila tudi ugotovljeno v konkretnem primeru (izrek sodbe obsega tudi ugotovitev, da je bil zaradi obdolženčevega ravnanja mladoletni oškodovanec močno prestrašen). Ker dejanje, ki se očita obdolžencu, izpolnjuje zakonske znake kaznivih dejanj po 146. členu KZ in po 135. členu KZ-1, ni mogoč zaključek, da je bilo dekriminirano in ker primerjava inkriminacij po 146. členu KZ in 135. členu KZ-1 pokaže, da je novi zakon strožji, saj predpisuje strožjo sankcijo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena KZ. Pritrditi je zato mogoče zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da obdolženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje prekršilo kazenski zakon (146. člen KZ), saj je napačno presodilo, da očitano ravnanje ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

9. Zahteva pa ima prav tudi glede uveljavljanih kršitev določb postopka. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila sprememba obtožnega predloga na zadnji glavni obravnavi v škodo obdolženca šikanozna in da je nasprotovala načelom poštenega sojenja, kot izhajajo iz določil ZKP in 6. poglavja Evropske konvencije o človekovih pravicah, je napačno. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-289/95 z dne 4.12.1997 izhaja, da ZKP zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, daje možnost spremeniti obtožbo tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja (344. člen ZKP). Ta pravica pristojnega tožilca po presoji Ustavnega sodišča sama po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku (obdolženec) lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Ustavno sodišče je odločilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Spremembe obtožbe na zadnji glavni obravnavi (v abstraktnem delu opisa je bilo dodano besedilo »in ogrozil varnost«, izpuščeni so bili nekateri očitki glede povzročanja sledi poškodb po nogi, ker so bili ti ovrženi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, dodano pa je bilo še besedilo »zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bil A.H. tudi močno prestrašen«) niso take narave, da bi bila upravičena ocena sodišča druge stopnje o njihovi šikanoznosti in posledični nedopustnosti. Kot pojasnjeno izpuščeni očitki (da je obdolženi oškodovanca brcnil v desno nogo) predstavljajo odziv obtožbe na deloma spremenjeno dejansko stanje, saj mnenje izvedenca medicinske stroke prvotne teze ni potrdilo, deloma pa predstavljajo prilagoditev obtožbe spremembi zakonodaje, pri čemer so bila vsa dejstva, na katerih temelji sprememba obtožbe, znana že pred spremembo, spremenjen obtožni predlog pa se nedvomno nanaša na isti življenjski primer. Prestrašenost oškodovanca (kar je poleg dodanega abstraktnega dela „in ogrozil varnost“ edini dodaten očitek spremenjenega predloga) izhaja iz njegove izpovedbe, da je po dogodku jokal, ravno tako pa se otroci potem niso več igrali tam, to njegovo izpovedbo pa je potrdil tudi Z.R. Stališče, da je navedena sprememba pomenila za obdolženca presenečenje in da je bil zaradi nje postavljen v slabši položaj, tudi ne drži, še posebej ne, ker je zagovornik obdolženca po spremembi obtožbe na glavni obravnavi izrecno izjavil, da obramba nima potrebe, da se o spremenjenem predlogu izjasni, ni zahteval časa za pripravo obrambe, ravno tako pa spremembi obtožbe ni nasprotoval. 10. Pritrditi je treba zahtevi, da je sodišče druge stopnje napačno tolmačilo 344. člen ZKP, ter napačno štelo, da je bila sprememba obtožnega predloga šikanozna ter da je poslabšala obdolženčev položaj. Izhajajoč iz takega tolmačenja 344. člena ZKP je sodišče druge stopnje najprej spremenilo obtožni predlog tako, da ni upoštevalo njegove spremembe z dne 19.12.2008, nato pa je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, kot je bilo opisano z obtožnim predlogom z dne 7.9.2006. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer uveljavlja, da sta bili s takim postopanjem sodišča druge stopnje zagrešeni dve procesni kršitvi in sicer relativna bistvena kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 344. člena ZKP glede dovoljenosti spremembe obtožnega akta ter absolutna bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre po vsebini za eno samo kršitev in sicer za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je posledica napačnega tolmačenja določbe prvega odstavka 344. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je izhajajoč iz (napačne) presoje, da gre pri obravnavani spremembi obtožnega predloga za zlorabo procesne pravice, temu dejanju odreklo pravno relevantnost in pri tem izhajalo z izhodišča, da bi ga moralo enostavno spregledati (ne upoštevati) že sodišče prve stopnje. Zato s svojo odločitvijo o prvotnem obtožnem predlogu z dne 7.9.2006 ni v celoti rešilo predmeta obtožbe.

11. Ker je sicer utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, je Vrhovno sodišče uveljavljani kršitvi kazenskega zakona in postopka na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zgolj ugotovilo, v pravnomočno odločbo pa ni posegalo.