Jedro

Tožnik je v spornem obdobju dejansko opravljal zahtevnejše delo skladiščnika učno vadbenih sredstev, čeprav je bil z aktom o razporeditvi razporejen na delovno mesto pomožni delavec II, zato je njegov zahtevek na plačilo razlike v plači za dejansko delo na višji formacijski dolžnosti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo ukaza o razrešitvi dolžnosti št. ... z dne ... in akta o razporeditvi št. ... z dne ... ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka od 3. 4. 2009 do 31. 5. 2012 opravljala delo na formacijski dolžnosti podčastnik skladiščnik učno vadbenih sredstev (I. točka izreka sklepa in sodbe).

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 10. 4. 2009 do 31. 3. 2010 obračunati razliko bruto plače med 7. in 25. plačnim razredom, za čas od 1. 4. 2010 do 31. 5. 2012 pa razliko bruto plače med 8. in 25. plačnim razredom, od mesečnih bruto razlik v plači odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. odstavek II. točke izreka sodbe in sklepa); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova izplačila razlike v plači za čas od 3. 4. 2009 do 9. 4. 2009 (2. odstavek II. točke izreka sodbe in sklepa); - zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka za odpravo odločb tožene stranke (Ministrstva za ...) št. ... z dne ..., ter št. ... z dne ... in sklepa tožene stranke št. ... z dne ... (III. točka izreka sodbe in sklepa); - sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo razliko v plači, ker naj bi tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal dela in naloge podčastnika skladiščnika učno vadbenih sredstev, čeprav je bil formalno razporejen na delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost pomožni delavec II. Dejstvo je, da je za formacijsko dolžnost podčastnik skladiščnik učno vadbenih sredstev, upoštevaje Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, določen 25. plačni razred. Sodišče pa bi moralo upoštevati, da tožnik za opravljanje te dolžnosti ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe. Pravilna je ugotovitev, da je bil tožnik, ki ima le osnovnošolsko izobrazbo, v aprilu 2009 razporejen na novo formacijsko dolžnost zaradi nepridobitve srednje strokovne izobrazbe. Za dolžnost, ki naj bi jo tožnik opravljal v spornem obdobju, pa se zahteva srednja splošna ali strokovna izobrazba. Formacijska dolžnost podčastnik skladiščnik učno vadbenih sredstev se opravlja v nazivu višji vodnik. Gre za naziv petega kariernega razreda. Za podčastniške nazive petega kariernega razreda pa Zakon o službi v Slovenski vojski v 6. odstavku 49. člena zahteva srednjo splošno ali srednjo strokovno izobrazbo. Upoštevaje navedeno ter drugi odstavek 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, po katerem javnem uslužbencu, če opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane in ima več kot 23 let delovne dobe (tožnik je imel na dan 10. 4. 2009 - 27 let, 10 mesecev in 25 dni delovne dobe) pripada osnovna plača, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo, bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do razlike v plači, upoštevaje 24. in ne 25. plačni razred. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka sicer meni, da tožnik do izplačila razlike v plači sploh ni upravičen, ker ni opravljal vseh del in nalog na dolžnosti podčastnik skladiščnik učno vadbenih sredstev, ampak le nekatere. A.A. je izpovedal, da tožnik ni podpisoval uradnih dokumentov, podobno pa izhaja tudi iz izpovedbe B.B., ki je izpovedal, da tožnik ni podpisoval dokumentov v zvezi z materialno skladiščnim poslovanjem, ter da je C.C., ki je bil formalno razporejen na sporno formacijsko dolžnost, v času bolniškega staleža nadomeščal nižji vojaški uslužbenec VI. razreda Č.Č., ne pa tožnik. Iz izvedenih dokazov po mnenju tožene stranke ne izhaja, da bi tožnik opravljal vse naloge, kar velja zlasti za izvajanje zahtevnih strokovnih nalog na področju dela, poznavanje opreme in orožja rodu in služb, opravljanje zahtevnejših praktičnih strokovnih del, izvajanje aktivnosti za zagotavljanje bojne pripravljenosti. Delavec pa je lahko upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto le v primeru, če opravlja vse naloge in ne le posamezne naloge, ki sodijo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta, kar izhaja tudi iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005). Tožnik bi bil eventuelno upravičen le do višje plače iz naslova delovne uspešnosti oziroma povečanega obsega dela na podlagi 22.e člena ZSPJS, če bi mu bilo s pisno odredbo predstojnika o povečanem obsegu dela odrejeno opravljanje posameznih zahtevnejših nalog, ki ne bi spadale v opis del in nalog formacijske dolžnosti, na katero je bil formalno razporejen. Ker pa takšne pisne odredbe, ki temelji na predhodno sklenjenem pisnem dogovoru med predstojnikom in javnim uslužbencem, ni bilo, niti ni bil sklenjen tak dogovor, tožniku izplačilo dodatka za nazaj ne pripada. Tako je že odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 838/2008. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da bi bil tožnik, upoštevajoč 4 napredovanja, upravičen celo do plačila razlike v plači ob upoštevanju 29. oziroma 30. plačnega razreda, zato ne drži, da bi mu moralo sodišče priznati plačilo le do 24. plačnega razreda. Tožnik je v spornem obdobju nedvomno opravljal nekatere naloge formacijske dolžnosti podčastnik skladiščnik učno vadbenih sredstev, sporno pa ostaja, ali je opravljal vsa dela in naloge omenjene dolžnosti. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da tožnik sploh ni opravljal nobene od dolžnosti podčastnika skladiščnika učno vadbenih sredstev. Ker pa se je v dokaznem postopku izkazalo, da to ne drži, v pritožbi poskuša z iztrganjem posameznih delov izpovedi prič iz konteksta prikazati, da tožnik dejansko ni opravljal vseh nalog formacijske dolžnosti podčastnika skladiščnika učno vadbenih sredstev. Iz celote izpovedi vseh zaslišanih prič namreč izhaja, da je tožnik svoje delo v celoti opravljal v skladišču, samostojno, njegovo delo pa se vsebinsko praktično ni razlikovalo od dela sodelavca C.C., ki je opravljal delo skladiščnika v drugem skladišču. Tožnik je vložil v spis listine z njegovim podpisom (izdajno prejemne liste, naloge za izdajo MS iz skladišča ...), zato trditev, da uradnih dokumentov ni podpisoval, ne drži. Kaj je tožnik dejansko delal, so jasno in nedvoumno izpovedale tudi priče, zaslišane na naroku dne 15. 6. 2012. Priča A.A. je izpovedala, da je bilo tožnikovo osnovno delo skladiščnik učno vadbenih sredstev in da je bil pri delu povsem samostojen, priča D.D. je poudarila, da je opravljal vse naloge skladiščnika, pa tudi priča B.B. je izpovedala, da je tožnika imenovala za skladiščnika. Priča C.C. je potrdila še, da se dejanski delokrog tožnika v vsem vtoževanem obdobju ni spreminjal, da je tožnik samostojno delal v skladišču in opravljal vsa dela skladiščnika, pa je potrdila tudi priča E.E.. Tožniku torej niso bile dodeljene zgolj dodatne naloge, temveč je dejansko opravljal povsem drugo delo kot tisto, na katerega je bil razporejen in je zanj prejemal plačilo, zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da ni opravljal vseh nalog skladiščnika, pa tudi navedbe glede plačila za delovno uspešnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z njenimi razlogi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje: Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal zahtevnejše delo skladiščnika učno vadbenih sredstev, čeprav je bil z aktom o razporeditvi razporejen na delovno mesto pomožni delavec II in mu na tej podlagi utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo na višji formacijski dolžnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša, zlasti ker njeno pravilnost potrjujejo izvedeni dokazi. Izpovedi prič, zlasti tožniku nadrejenih delavcev v posameznih časovnih obdobjih (A.A., D.D., B.B.), so skladne in natančne, upoštevati pa jih je treba kot vsebinsko celoto. Navedene priče so potrdile tožnikovo izpoved, da je v spornem obdobju dejansko opravljal delo skladiščnika v skladišču učno vadbenih sredstev v enoti EVOJ V.. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik zahtevnejšo delo, za katerega sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe, dejansko samostojno in suvereno opravljal. Čeprav je priča C.C., ki je opravljal delo skladiščnika v skladišču streliva in orožja, kot izpostavlja tožena stranka v pritožbi, res izpovedala, da je sama podpisovala tudi tožnikove dokumente, ki jih je sicer pripravil tožnik, saj je imela odločbo za skladiščnika, to ni bistveno in ne pomeni, da tožnik na zahtevnejšem delovnem mestu dela skladiščnika ni opravljal v celoti in samostojno. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, zlasti če se upoštevajo izpovedi tožniku nadrejenih delavcev, oziroma celotna vsebina njihovih izpovedi. S tem v zvezi se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005, ki se nanaša na drugačen primer od tožnikovega. Tožnik ni opravljal dela skladiščnika poleg svojega dela, na katerega je bil formalno razporejen, ampak je opravljal le zahtevnejše delo, za katerega ni prejemal ustreznega plačila, zato tudi stališču tožene stranke, da bi lahko bil upravičen le do plačila iz naslova povečanega obsega dela oziroma višje plače iz naslova delovne uspešnosti, če bi bil sklenjen ustrezen dogovor oziroma če bi bila takšna odredba nadrejenega, ni mogoče pritrditi.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZSPJS), ki določa, da javnemu uslužbencu, ko opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo, če ima več kot 23 let delovne dobe. Ta določba namreč v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je v 4. odstavku 14. člena ZSPJS izrecno določeno, da se določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo za delovna mesta v VI. in nižjih tarifnih razredih. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo tudi v delu, v katerem je tožniku za sporno obdobje, ko je dejansko opravljal zahtevnejše delo skladiščnika učno vadbenih sredstev, prisodilo razliko v plači do 25. plačnega razreda.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne gre za potrebne stroške, tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).