Jedro

Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2581/2025/12 (1221-13) z dne 26. 11. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III1 odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje.

2.Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo. Potrdilo je stališče tožene stranke, da za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški ni upoštevnih ovir, in sicer ne z vidika morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, niti v povezavi s tožnikovi osebnimi okoliščinami, zaradi katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil med predajo ali po njej lahko izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnik je namreč zdrav odrasel moški, ki je na Hrvaškem v času nekaj več kot dve in pol letnega bivanja (do zavrnitve njegove tamkajšnje prošnje za mednarodno zaščito) tudi delal pri treh različnih podjetjih, kar kaže na njegovo zmožnost delovanja in samostojnosti. Sodišče se je podrobno opredelilo in zavrnilo tožnikove tudi sicer povsem pavšalne tožbene navedbe v zvezi z bivalnimi pogoji, ki jim je bil izpostavljen v azilnem domu na Hrvaškem (vključno s hrano in dostopom do zdravstvene oskrbe2 ter možnostjo vstopanja v azilni dom v skladu s hišnim redom) in v zvezi z vodenjem postopka odločanja o njegovi prošnji (zlasti glede zagotavljanja pravice do tolmača na osebnem razgovoru in zatrjevanih napakah v zapisniku razgovora). Posebej je navedlo razloge glede problematike izvajanja t. i. push backov v Republiki Hrvaški in te okoliščine ocenilo kot nebistvene za obravnavani primer. Pri tem se je oprlo tudi na poročilo AIDA, v katerem je navedeno, da prosilci, ki so uradno predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za mednarodno zaščito in do materialnih pogojev za sprejem. Tožnikove navedbe na glavni obravnavi o grozečem izgonu iz Hrvaške v Burundi pa je zavrnilo kot nedopustne novote, saj jih v tožbi ni navajal.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, odloči pa naj tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Nosilno stališče v izpodbijani sodbi je, da s predajo pritožnika Republiki Hrvaški ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7.Bistveni očitek pritožbe je, da sodišče prve stopnje naj ne bi konkretno preverilo stanja v Republiki Hrvaški in da zato pritožniku še vedno grozi poniževalno ravnanje, na katero je opozarjal ves čas postopka. Prav tako ni upoštevalo zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti v navedeni državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev glede zdravstvene oskrbe. Vztraja, da je bilo ravnanje Republike Hrvaške v nasprotju z "Evropsko uredbo" in s pravili v zvezi z ravnanjem prosilcev za azil. Izpostavlja, da njegova izpovedba na glavni obravnavi, da razmere niso bile tako slabe, ne pomenijo, da ni pomanjkljivosti, na katere se je skliceval ves čas postopka, pač pa pomeni, da je bil prisiljen sprejeti nižje standarde.

8.Navedeni očitki so neutemeljeni. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo (pritožba temu ne oporeka), da kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Nato pa se je v obrazložitvi (od 28. točke dalje), zelo konkretno opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je pritožnik zatrjeval v zvezi s svojim bivanjem prosilca za azil v Republiki Hrvaški in v zvezi s postopkom odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ter njihovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je o tem navedlo razumne razloge in pravilno presodilo, da zatrjevanih okoliščin ni mogoče subsumirati pod pojem sistemskih pomanjkljivosti, saj ne dosegajo standarda ponižujočega ali nečloveškega ravnanja. Na podlagi te presoje in upoštevaje ugotovitve o stanju v Republiki Hrvaški za leto 2024, ki izhajajo iz poročila AIDA glede zagotavljanja zdravstvenega varstva prosilcem za mednarodno zaščito in vprašanja prisilnega vračanja tujcev v druge države, in o dostopnosti postopka mednarodne zaščite, ugotovljenih v poročilih AIDA in EUAA, je utemeljeno sprejelo sklep, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne pomeni tveganja, da bi bil lahko izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

9.Pritožnik navedenega ne more izpodbiti le s ponavljanjem navedb, ki jih je izpostavil v tožbi in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ter s posplošenim očitkom, da sodišče ni konkretno preverilo stanja v Republiki Hrvaški. Ker pri slednjem ni razvidno, na kaj določno se trditev nanaša, se Vrhovno sodišče do ugovora niti ne more opredeliti (preko tega, kar je navedlo v prejšnji točki obrazložitve).

10.Pritožnik tudi z ostalimi navedbami v pritožbi izraža le pavšalno nestrinjanje z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, ne navede pa konkretno, zakaj naj bi bila stališča in ugotovitve napačna. Slednje tako onemogoča pritožbenemu sodišču, da bi jih preverilo in posledično ugotovilo bodisi zmotno ugotovljeno dejansko stanje bodisi nepravilno uporabo materialnega prava.

11.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu). V zvezi s stroškovnikom pritožnikove pooblaščenke (svetovalke za begunce) dodaja le, da o plačilu nagrade za opravljeno delo in o povračilu stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki na upravnem in Vrhovnem sodišču odloča pristojno ministrstvo v skladu z določbami 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.