Jedro

Za navedbo, da zapuščina tvori zaščiteno kmetijo (oziroma je njen del), ni mogoče kategorično reči, da je v pritožbi ni možno prvič uveljavljati. Določbe ZDKG so namreč kogentne in ob navedbi, da je zapuščina zaščitena kmetija, je dolžnost sodišča, da preveri, ali to drži, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapuščino obsega premoženje, ki je bilo pokojnemu vrnjeno v postopku denacionalizacije, in obsega parc. št. 408/4, 520/64, 520/65, 520/63, 520/67, 520/68, 496/0 in 707/0, vse k. o. X, nato pa za zakonite dediče, ob upoštevanju podanih dednih izjav o odstopu dednega deleža sodedičem, razglasilo triindvajset dedičev.

Dedič J. K. v pravočasni pritožbi navaja, da so se preostali dediči vpisali zaradi zmote in materialnih napak. Navaja, da je naslednik kmetije, ki je zaščitena kmetija, kar je razvidno iz Odloka o določitvi kmetij po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetij. Sodišče ni ravnalo prav, ker tega ni upoštevalo, čeprav je to povedal na naroku. Meni, da bi moral dobiti nepremičnine v celoti v last in posest, ki jo trenutno že uživa zaradi obdelave zemlje za potrebe zaščitene kmetije, sodedičem pa izplačati nadomestilo skladno z njihovimi deleži. Smiselno predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je bila vročena vsem dvaindvajsetim sodedičem. Na pritožbo so odgovorili J. K., M. K., B. K. in A. K., preostali dediči pa niso odgovorili.

J. K. v odgovoru navaja, da po vpogledu v zemljiško knjigo ugotavlja, da nobena izmed parcel ni del zaščitene kmetije in niso podvržene režimu, ki ga ureja ZDKG. Vse parcele so vpisane v vl. št. 000 po pravnomočni odločbi Občine Kamnik z dne 9. 3. 1993 na ime pokojnega, ta vložna številka pa v odloku občine Kamnik ni navedena kot del zaščitene kmetije, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Tudi M. K., B. K. in A.K. v vsebinsko identičnem odgovoru na pritožbo navajajo, da nobena od parcel, ki so predmet dedovanja, po podatkih zemljiške knjige ni del zaščitene kmetije in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 163. členom ZD se pravila pravdnega postopka v zapuščinskem postopku uporabljajo v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, le če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je treba razlikovati, ali gre za navedbo dejstva (v takem primeru je določba prvega odstavka 337. člena ZPP uporabljiva (1)) ali uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo prvega odstavka 337. člena ZPP (2). O novotah, tj. v pritožbi na novo zatrjevanih dejstvih, ki spremenijo trditveno podstat, logično tudi ni mogoče govoriti, ko gre za uporabo prava.

V obravnavani pritožbi je prvič zaslediti podatek, da zapuščina tvori zaščiteno kmetijo in zato posledično zapade pod poseben režim dedovanja, ki ga ureja ZDKG. Pritožnik, ki je podal predlog za sestavo smrtovnice (priloga A 1) in je tudi sodeloval na zapuščinskem naroku (red. št. 13), tega ni obelodanil. Pritožbena trditev, da je bila v zvezi z nepremičninami, ki so predmet zapuščine, izdana upravna odločba s tako vsebino, nedvomno predstavlja novo dejstvo, ki se brez dodatne utemeljitve (in te pritožnik ne ponudi) v pritožbi ne more prvič uveljaviti. Toda za navedbo, da zapuščina tvori zaščiteno kmetijo (oziroma je njen del), po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče kategorično reči, da je v pritožbi ni možno prvič uveljavljati. Določbe ZDKG so namreč kogentne in ob navedbi, da je zapuščina zaščitena kmetija, je dolžnost sodišča, da preveri, ali to drži (3), da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče opozarja, da se to, katere nepremičnine tvorijo zaščiteno kmetijo, ugotavlja z odločbo upravnega organa (4) (prvi odstavek 4. člena ZDGK). V zemljiški knjigi se status zaščitene kmetije le zaznamuje (tretji odstavek ZDGK), zato sodediči, ki v odgovoru na pritožbo trdijo, da zapuščina ni zaščitena kmetija, ker kaj takega ne izhaja iz podatkov zemljiške knjige, nimajo prav. Četudi v zemljiški knjigi (še) ni zaznamovano, da gre za zaščiteno kmetijo, ima ta tak status od trenutka izdaje odločbe upravnega organa. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokazov, ki jih je predložil pritožnik, ne izhaja, da bi bile parcele, ki so bile zapustniku vrnjene v postopku denacionalizacije in so predmet tega zapuščinskega postopka, z odločbo upravne enote določene za zaščiteno kmetijo ali njen del. Iz odločbe UE Kamnik z dne 30. 9. 1999 (priloga A 16) izhaja, da so zaščitena kmetija nepremičnine, ki so v lasti oziroma solasti pritožnika (druga solastnica je I. K.). Med nepremičninami, ki so naštete v odločbi, niso te, ki so predmet tega zapuščinskega postopka, kar je tudi logično, saj je pri slednjih vpisan zapustnik in ob izdaji odločbe UE Kamnik niso mogle biti v (so)lasti pritožnika, samo njegove nepremičnine pa so predmet upravne odločbe. Tudi iz Odloka o določitvi kmetij po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev – kmetij (priloga A 17) ne izhaja, da bi bile nepremičnine, ki tvorijo zapuščino, določene za zaščiteno kmetijo. Med imetniki zaščitene kmetije je naveden le pritožnik (pod št. 568 na strani 202 odloka), ne pa tudi zapustnik, kar je povsem logično, saj je odlok z dne 26. 2. 1976, ko nepremičnine še niso bile denacionalizirane in še niti niso bile (ponovno) pokojnikova last. Ker pritožnik ni izkazal, da bi bile nepremične zaščitena kmetija ali njen del, so pritožbeni očitki sodišču prve stopnje o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni.

S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 365. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo.

(1) Glej sklep Višje sodišče v Ljubljani z dne 10. 7. 2013, opr. št. II Cp 1026/2013. (2) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 10. 7. 2013, opr. št. II Cp 768/2013. (3) Četudi bi stranka zgolj navrgla, da gre zaščiteno kmetijo, in ne bi predložila nobenih dokazov, bi moralo sodišče to raziskati. Če bi to storila pred sodiščem prve stopnje, bi moralo prvo sodišče vpogledati v zemljiško knjigo, v primeru odsotnosti zaznambe pa opraviti potrebne poizvedbe pri upravni enoti. Če bi to storilo v pritožbenem postopku, bi to od višjega sodišča terjalo, da izpodbijani sklep razveljavi in da napotilo sodišču prve stopnje, da razišče, če to drži. V obravnavani zadevi pa je stranka poleg trditve ponudila dokaze, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

(4) Tako izrecno Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 20. 4. 2005, opr. št. I Cp 1782/2005.