Jedro

Toženka je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi označila s stopnjo tajnosti „tajno“. Zato se na podlagi Uredbe o varovanju tajnih podatkov morajo podatki obdelovati in hraniti le na način, določen v Uredbi. Ker v odvetniški družbi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje tajnih podatkov skladno z ZTP, je toženka pravilno odločila, da sklepa o izredni odpovedi ni mogoče vročiti na naslovu odvetniške družbe. Zato je toženka poslala odvetniški družbi dopis in jo pravilno pozvala, da se zaradi vročitve in seznanitve z vsebino sklepa v roku 15 dni oglasi na sedežu toženke, sicer bo skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP veljalo, da je bila vročitev opravljena petnajsti dna po prejemu tega obvestila.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji oz. da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana, ker tožnik zoper sklep o izredni odpovedi PZ ni izkoristil možnost pritožbe, kot določa 5. odst. 24. čl. ZJU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval: - da mu je toženka za čas, dokler traja spor o nezakonitosti prekinitve delovnega razmerja, dolžna vzpostaviti delovno razmerje na podlagi tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi in ga prijaviti v vsa ustrezna socialna zavarovanja iz delovnega razmerja; - da mu je za čas trajanja spora o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dolžna plačevati nadomestilo plače v višini 100 % njegove bruto plače, določene s tožnikovo zadnjo pogodbo o zaposlitvi pri toženki kot da bi delal, in sicer najmanj 2.231,51 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (tč. I izreka sklepa).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi z začasno odredbo (tč. II izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in ga izpodbija v celoti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Tožnik v pritožbi najprej kot ključno graja nepravilno in nepopolno ugotovitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na presojo vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ), ki naj bi jo toženka opravila tožniku preko pooblaščenca. Pri tem gre za kršitev določbe 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s sprem.), ker odpoved PZ ni bila vročena delavcu na naslov njegovega bivališča. Glede na čl. 88/6 ZDR-1 se smiselno uporablja Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) le, v kolikor ni drugače določeno v tem členu. Tudi Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) vročitve ne ureja drugače, kot je to urejeno v ZDR-1, na kar napotuje določba 5. čl. ZJU. Navedeno neupoštevanje določbe ZDR-1 predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka izredne odpovedi, kar je vplivalo tudi na njeno zakonitost in sedaj na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V zvezi z vročanjem pooblaščencu je prvostopno sodišče tudi napačno ocenilo vsebino oz. obseg pooblastila in pri tem očitno ni upoštevalo dopisa tožnika z dne 9. 3. 2016, h kateremu je bilo pooblastilo priloženo. Če bi ta dopis analiziralo celovito, bi ugotovilo, da je bilo pooblastilo dano le za vpogled v spis, pripravo in izvedbo zagovora.

Pri presoji zakonitosti vročanja tožnik poudarja, da pošiljka toženke z dne 17. 3. 2016 ni bila vročena tožnikovemu pooblaščencu preko Pošte Slovenije. Slednja ni opravila vročitve s fikcijo vročitve na dan 4. 4. 2016, saj iz zapisa vročevalca na kuverti izhaja, da je bila tega dne pošiljka vrnjena toženki. Tudi ne drži dejstvo, da naj bi bila opravljena 2. 4. 2016, kot navaja prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Vročitev sploh ni bila opravljena po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s sprem.), saj pošiljka ni bila vložena v poštni predalčnik. Kdaj in kako je dopis z dne 17. 3. 2016 prispel v predalčnik tožnikovega pooblaščenca, ni bilo raziskano. Ta dopis ni označen z nobeno stopnjo tajnosti, zato ni bilo ovir, da bi ga Pošta Slovenije pustila v predalčniku. Zato ostaja odprto vprašanje o teku rokov, s tem pa tudi vprašanje o upravičenosti tožbe. Vsekakor je na podlagi 88. čl. ZDR-1 dokazno breme za vročitev oz. odklonitev vročitve odpovedi PZ na strani toženke, ki je odpoved podala. Toženka pa pravilnosti vročanja sploh ni pojasnila, kaj šele dokazala.

Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da se sploh ni opredelilo do njegovih trditev, da domnevni sklep o izredni odpovedi PZ, ki je bil predmet vročitve, prav tako pa tudi pisemska ovojnica, nista bila označena, kot to zahteva ZUP in Uredba o upravnem poslovanju (Uredba, Ur. l. RS, št. 20/2005 s sprem.), zaradi česar tožnik ni vedel, kaj se mu vroča, predvsem pa ni vedel in ni mogel vedeti, da se mu vroča izredna odpoved PZ. Šele jasna navedba številke zadeve in oznaka vsebine omogočata ustrezno reakcijo naslovnika. Pravilnost označevanja je namenjena tudi dejstvu, da se izkaže, ali je bil določen sklep izdan v roku. Iz dopisa z dne 17. 3. 2016 pa to ni mogoče ugotoviti, niti ne preveriti, da je bil sklep res izdan takrat, kot to zatrjuje toženka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2 odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je toženka kršila določbo 88. čl. ZDR-1, ker izredne odpovedi PZ ni vročala tožniku osebno na njegov naslov prebivališča. V 6. odst. 88. čl. je za vročanje predpisana uporaba pravil ZPP, kolikor ni drugače določeno s tem členom. V tem členu ni nič določeno, kako se izredna odpoved PZ vroča v primeru, če ima delavec pooblaščenca. Zato je potrebno uporabiti 1. odst. 137. čl. ZPP, ki določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu.

V konkretnem primeru pa za stranki tega spora veljajo določena pravila ZJU, ki glede vročanja pisnih sklepov napotuje na določila ZUP, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu (čl. 88/1 ZUP). Če je pooblaščenec odvetnik, pa v pooblastilu, ki mu ga je dala stranka, ni omejitev in konkretno določenih procesnih pravic, ima odvetnik pravico opravljati vsa procesna dejanja (čl. 59/1 ZUP). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik 9. 3. 2016 podal odvetniški družbi pooblastilo (priloga B/19), ki je splošne narave in je toženka pravilno štela, da se vsa dokumentacija in odločitve, ki jih je sprejela v postopku izredne odpovedi PZ, vročajo pooblaščeni odvetniški družbi. Povsem neutemeljena so namigovanja tožnika, da bi glede na dopis z dne 9. 3. 2016 toženka morala vedeti, da je bilo pooblastilo dano le za vpogled v spis, pripravo in izvedbo zagovora. Kot je že navedeno je na podlagi čl. 59/1 ZUP potrebno vse eventuelne omejitve vpisati v pooblastilo, ne pa na spremni dopis.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka sklep o izredni odpovedi PZ označila s stopnjo tajnosti „tajno“ (priloga B/11) in da se zato na podlagi Uredbe o varovanju tajnih podatkov (Uredba, Ur. l. RS, št. 20/2005 s sprem.) morajo podatki obdelovati in hraniti le na način, določen v Uredbi. Ker v odvetniški družbi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje tajnih podatkov skladno z Zakonom o tajnih podatkih (Ur. l. RS, št. 87/2001 s sprem.), je toženka pravilno odločila, da sklepa o izredni odpovedi PZ ni mogoče vročiti na naslovu odvetniške družbe. Zato je toženka poslala odvetniški družbi dopis z dne 17. 3. 2016 (priloga B/10) in jo pravilno pozvala, da se zaradi vročitve in seznanitve z vsebino sklepa v roku 15 dni oglasi na sedežu toženke, sicer bo skladno s čl. 87/4 ZUP veljalo, da je bila vročitev opravljena petnajsti dna po prejemu tega obvestila.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, kdaj in kako je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 puščen v poštnem predalčniku pooblaščene odvetniške družbe. Prvostopno sodišče je glede tega vprašanja ugotovilo, da je iz vročilnice razvidno, da je bila 18. 3. 2016 pri odvetniški družbi poizkušana vročitev dopisa, vendar ker vročitve ni bilo mogoče opraviti, je bil naslovnik pozvan, da navedeno pošiljko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki prične teči 19. 3. 2016. Ker pa v navedenem roku pismo ni bilo prevzeto, je bilo puščeno v naslovnikovem poštnem nabiralniku. Navedena ugotovitev prvostopnega sodišča sicer ni pravilna, vendar pa nič ne vpliva na pravne posledice. V 4. odst. 87. čl. ZUP je res določeno, da v kolikor naslovnik pošiljke ne prevzame v 15 dneh, jo vročevalec po preteku tega roka pusti v hišnem predalčniku naslovnika. Prvostopno sodišče je res zapisalo, da se je tako tudi zgodilo, nič pa ni obrazloženo, kako je do takšne ugotovitve prišlo. Zato resnično obstaja dvom, ali je vročevalec tako ravnal, še zlasti, ker je v sporočilu o prispelem pismu z dne 18. 3. 2016 navedeno, da se bo pismo po izteku 15-dnevnega roka vrnilo pošiljatelju. Iz pisemskega ovitka (A/10) pa izhaja, da je bilo pismo 4. 4. 2016 vrnjeno pošiljatelju. Glede na to dejstvo ima tožnik prav, da dopis toženke z dne 17. 3. 2016 sploh ni bil puščen v poštnem nabiralniku odvetniške družbe, kar pa, kot je bilo že navedeno, ne vpliva na fikcijo vročitve. V drugem stavku 4. odst. 87. čl. ZUP je namreč navedeno, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve torej ni povezana z dnevom oz. s samim dejstvom, ali je bilo in kdaj pismo puščeno v poštnem nabiralniku. Takšna razlaga izhaja tudi iz več odločitev Vrhovnega sodišča RS, npr. sklep opr. št. I Up 314/2013 z dne 4. 9. 2013 ter sklep opr. št. I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je fikcija vročitve dopisa z dne 17. 3. 2016 nastopila 2. 4. 2016. Ker je bil ta dan sobota, je 15-dnevni rok, ki ga je toženka določila za vročitev in seznanitev s sklepom o prenehanju PZ, začel teči v ponedeljek 4. 4. 2016 in se je iztekel 19. 4. 2016. S tem dnem pa je nastopila tudi fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi PZ in je začel teči 8-dnevni rok za pritožbo po 1. odst. 25. čl. ZJU. Ker pritožba do 28. 4. 2016 ni bila vložena (oz. tudi kasneje ne), je sklep o izredni odpovedi PZ postal dokončen in pravnomočen, sodno varstvo pa po 5. odst. 24. čl. ZJU ni dovoljeno.

8. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo označevanja dopisa, sklepa, vročilnice in pisemskih ovojnic po določilih Uredbe o upravnem poslovanju. O tem se je prvostopno sodišče v zadostni meri izjasnilo v 10. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa in pritožbeno sodišče se s temi razlogovanji v celoti strinja ter jih na tem mestu ne ponavlja. Poudarja pa, da so namigovanja o dvomih v resničnost izdaje in vsebino sklepa o izredni odpovedi PZ neresna. V kolikor bi odvetniška družba pismo prevzela oz. dvignila na pošti skladno z napotki na obvestilu, bi vsi navedeni dvomi odpadli.

9. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 43. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) ki opredeljujejo pogoje za izdajo začasne odredbe in vrste začasnih odredb, ki se nanašajo na zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v 272. čl. ZIZ vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 273. čl. ZIZ. Predpogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji oz. da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana, ker tožnik zoper sklep o izredni odpovedi PZ ni izkoristil možnost pritožbe, kot določa 5. odst. 24. čl. ZJU.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Izrek o stroških je odpadel, ker niso specificirani.