Jedro

Ker je gotovo, da je toženka sodno pisanje dejansko prevzela, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pravnemu naziranju, da se toženka zaradi nepravilne vročitve s strani pošte (poštni uslužbenec naj bi pošiljki na pošti izročil osebi, ki naj ne bi bila pooblaščena), nikoli ni seznanila z vsebino sodnih pisanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.066,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

I. zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti;

II. pritožbo zavrglo;

III. predlog za obnovo postopka zavrglo;

IV. toženi stranki naložilo, da sama nosi stroške teh postopkov in V. toženi stranki naložilo, da v 15 dneh povrne tožeči stranke njene pravdne stroške v višini 3.112,46 EUR, v primeru zamude z obrestno posledico.

2. Zoper sklep v celoti se je pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je tožnica 20. 7. 2022 vložila tožbo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožba toženki vročena 29. 8. 2020.1 Ta na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje 10. 11. 2022 izdalo zamudno sodbo, v kateri je toženki naložilo v plačilo vtoževano terjatev. Izpodbijana sodba je bila toženki (po prvem obvestilu o prispelem pismu z dne 17. 11. 2022) vročena 25. 11. 2022.2 Obe vročilnici je podpisala A. A., zaposlena pri toženki. Iz potrdila o pravnomočnosti na sodbi izhaja, da je ta postala pravnomočna in izvršljiva 28. 12. 2022. 6. Toženka je 15. 2. 2023 vložila predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, poziv za vročitev pisanj in pritožbo, podrejeno pa je predlagala obnovo postopka in pozvala k vročitvi pisanj, o čemer je odločilo sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom.

7. V zvezi z vročanjem tožbe in sodbe je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da vprašanje, ali je imela ob vročanju pošiljk delavka toženke pooblastilo za dvig sodnih pisanj na pošti, na presojo pravilnosti vročitve tožbe in sodbe v tej zadevi nima vpliva (za preverjanje deponiranih pooblastil in identifikacijo prevzetih pošiljk je namreč odgovorna pošta). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi, da sta se obe sodni pošiljki potem, ko ju je A. A. prevzela na pošti, nahajali v prostorih toženke in se je torej vodstvo imelo možnost z vsebino obeh pošiljk seznaniti. Na podlagi šestega odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili obe pisanji, tožba in sodba, toženki pravilno vročeni in je sodišče prve stopnje po poteku roka za pritožbo zoper zamudno sodbo utemeljeno izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti. Zato je odločilo, da je predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti neutemeljen ter ga zavrnilo.

8. Posledično je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo vloženo pritožbo zoper sodbo, ki je že postala pravnomočna.

9. Predlog za obnovo postopka3 je sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, kajti podan je bil v predhodno že zavrženi pritožbi.

10. Toženka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer to, da sta se navedeni sodni pošiljki do 17. 1. 20234 nahajali v prostorih toženke, saj da je ugotovitev protispisna in ne drži, o tem pa da sklep tudi nima nobene obrazložitve in se ga ne da preizkusiti. Kje sta se navedeni pošiljki nahajali, ni znano in tudi ni bilo ugotavljano s strani sodišča. 11. Uvodoma gre pojasniti, da je namen vročanja na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, na drugi strani pa tudi, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena - sanirana.

12. Pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje brez izvedbe dokaznega postopka in brez ustrezne trditvene podlage kar samo zaključilo, da sta se sporni sodni pisanji nahajali v prostorih toženke. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je glede na trditveno podlago toženke v predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti dejanski zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

13. Toženka je namreč tam navedla, da je njen zakoniti zastopnik iz pisarne svojega odvetnika dne 17. 1. 2023 po telefonu poklical A. A., ki je najprej prejem kakršnekoli sodne pošiljke zanikala. Zato je odvetnik prosil zakonitega zastopnika, naj A. A. ponovno pokliče, pri čemer jo je prek zvočnika tudi odvetnik sam (po pojasnilu, da izdaja zamudne sodbe ni mogoča brez veljavnega prejema tožbe) prosil, naj ponovno pregleda prejeto pošto za zadnje pol leta (saj je nemogoče, da družba teh pisanj ne bi prejela oziroma jih je moral nekdo prevzeti). Po nekaj minutah je zakoniti zastopnik ponovno poklical A. A., če je kaj našla, ta pa mu je odgovorila, da je pravkar našla dve zaprti poštni pošiljki, po odprtju katerih se je izkazalo, da gre za tožbo in sodbo v tej zadevi. V nadaljnjih trditvah v predlogu je toženka navedla še, da se je zakoniti zastopnik s pisanji seznanil kasneje na sedežu družbe po sestanku pri pooblaščencih.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta se obe sodni pošiljki, potem ko ju je A. A. prevzela na pošti, nahajali v prostorih toženke (in se je vodstvo imelo možnost seznaniti z njuno vsebino). Med trditvami in dokazi iz predloga in razlogi v izpodbijanem sklepu torej ni nobenih nasprotij (kot neutemeljeno trdi pritožba), kajti sklepanje sodišča prve stopnje, da je bilo pisanje na sedežu družbe, je pravilno.

15. Ni torej dvoma, da sta se obe pisanji nahajali na sedežu toženke, saj ta v svojem predlogu česa drugega ni trdila. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da take obrazložitve toženka naj ne bi mogla pričakovati, zaradi česar naj višje sodišče upošteva tudi še v pritožbi podane trditve in dokaze. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo glede na trditveno podlago toženke v predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti (prim. 212. člen ZPP). Toženka pa navedb, da sta se pisanji nahajali izključno v sferi A. A., nikakor pa ne delodajalca, in da se sodni pošiljki, in sicer tožba v obdobju od 29. 8. 2022 do 17. 1. 2023 in sodba v obdobju od 25. 11. 2022 do 17. 1. 2023, nista nahajali v prostorih toženke, ni podala, niti ni trdila, da bi v predlogu navedla, da se navedeni sodni pošiljki nikoli nista nahajali v prostorih toženke. Pri teh pritožbenih trditvah gre zato za nedovoljene pritožbene novote, ki jih na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP višje sodišče ne sme upoštevati (in prav tako tudi s tem v zvezi predlaganih dokazov v prilogah B 24 in B265). Pritožnica namreč ni pojasnila, zakaj v pritožbi navedenih dejstev in dokazov ni mogla brez svoje krivde pravočasno podati že v predlogu, saj so navedena dejstva očitno obstajala že tedaj, nanašajo pa se prav na v izpodbijanem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno opustilo izvedbo predlaganih dokazov v zvezi z navedeno bistveno dejansko in pravno okoliščino, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženke in odvetnikov B. B. ter C. C., ki da bi vedela izpovedati, da se zakoniti zastopnik toženke do 17. 1. 2023 ni seznanil z navedenima sodnima pošiljkama. Glede na to, da se je sodno pisanje že pred tem nahajalo na sedežu toženke, je to, kdaj se je zakoniti zastopnik seznanil z vsebino pisanj, stvar notranje organizacije poslovanja toženke in za odločanje o pravilnosti vročitve sodnih pošiljk ni več pravno relevantno.6 Dokazov, ki za odločitev niso pomembni, pa sodišče ni dolžno izvajati. Ob izostanku konkretnih trditev toženke o morebitnem drugačnem kraju nahajanja sodnih pošiljk pa z zaslišanji tudi ni mogoče nadomestiti izostale trditvene podlage, zato sodišče teh dokazov tudi iz tega razloga ni bilo dolžno izvesti. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato prav tako ni podana.

17. Pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da sklep o zavrnitvi dokaznih predlogov nima nikakršne obrazložitve in ga zato ni mogoče preizkusiti. Gre za procesni sklep in ne za odločitev o glavni stvari, sodišče prve stopnje je lahko odločilo že iz trditev toženke o pravno relevantnih dejstvih in na podlagi spisovnih podatkov, iz česar smiselno izhajajo razlogi za zavrnitev preostalih (nepotrebnih) dokazov in obširnejša obrazložitev zato ni bila potrebna.

18. Posledično se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določilo šestega odstavka 139. člena ZPP, po katerem se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ker je gotovo, da je toženka sodno pisanje dejansko prevzela, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo pravnemu naziranju, da se toženka zaradi nepravilne vročitve s strani pošte (poštni uslužbenec naj bi pošiljki na pošti izročil A. A., za kar pa naj ta ne bi bila pooblaščena) nikoli ni seznanila z vsebino sodnih pisanj. Višje sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki ni sprejelo stališča, da se vodstvo toženke seznani le z vsebino tistih sodnih pisanj, ki jih (ta ista) delavka lahko (veljavno) prevzame na sedežu toženke.

19. V tej zadevi toženkine teze, da je pravilnost vročitve odvisna od tega, kje lahko delavka, zaposlena v družbi, veljavno prevzame sodno pošiljko, zato ni mogoče sprejeti. Bistvo vročanja namreč ni v tem, kje se vroča, temveč da se stranka, ki ji je sodno pisanje namenjeno, seznani z njeno vsebino oziroma ji je to omogočeno. Ko pa naslovnik prejme sodno pisanje, so vse morebitne nepravilnosti pri vročanju sanirane (šesti odstavek 139. člena ZPP). Določba tudi ni namenjena ugotavljanju, ali se je stranka (ki ji pisanje sploh še nikdar ni bilo vročeno) z njim morebiti že seznanila. Namenjena je situaciji, ko naslovnik, ki mu je pisanje tudi namenjeno, tega, kljub napakam pri vročanju, prejme.7

20. Glede na to višje sodišče na v nadaljevanju pritožbe podane trditve o strožjih pravilih vročanja v prostorih pošte (glede na vročanje v prostorih toženke), sklicevanje na 41. člen Zakona o poštnih storitvah in neupoštevanje pravnih podlag za zakonitost vročanja ne bo več odgovarjalo. Sodišče prve stopnje je namreč tudi pravilno pojasnilo, da je namen preverjanja na pošti deponiranih pooblastil preprečevanje zlorab v tem smislu, da pošiljka ne pride v roke neke tretje osebe, kar v tej zadevi ni primer. Niti sporno namreč ni bilo, da je pošiljki na pošti prevzela prav delavka toženke A. A. 21. Ker je sodišče prve stopnje pravilno identificiralo relevantno dejansko stanje in na to tudi pravilno uporabilo materialno pravo, se toženka neutemeljeno sklicuje na kršitev svoje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 23. člena Ustave.

22. Skladno s šestim odstavkom 139. člena ZPP se glede na zgoraj ugotovljeno šteje, da je bila tožba s prilogami in gradivo za mediacijo toženki vročena 29. 8. 2022, kot izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 14 spisa, sodba sodišča prve stopnje pa, kot že povedano, 25. 11. 2022. Posledice pomanjkljive organizacije v družbi oziroma dejstva, da delavka o prejemu pošiljk ni obvestila zakonitega zastopnika,8 mora trpeti toženka sama. Sodišče prve stopnje je zato po preteku roka za pritožbo zoper zamudno sodbo utemeljeno izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 28. 12. 2022. 23. Glede na navedeno višje sodišče na nadaljnje pritožbene trditve ni več odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Posledično je pritožba neutemeljena tudi zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Zoper IV. in V. točko izreka toženka pritožbenih razlogov ni podala, po uradnem preizkusu (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa je odločitev zakonita in pravilna.

24. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

25. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo v višini 1.301,13 EUR (1.750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife - OT, povečano za 2 % oziroma 1 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar znaša 27,50 točk, oziroma skupaj 1.066,50 EUR in 22 % DDV), v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. člen ZPP).

1 Vročilnica, pripeta k list. št. 14 spisa. 2 Vročilnica, pripeta k list. št. 31 spisa. 3 Po 2. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. 4 Toženka je trdila, da se je tega dne na sestanku pri svojem pooblaščencu seznanila z zamudno sodbo. 5 Izjavi D. D. in E. E. 6 Predstavljalo bi lahko le okoliščino, ki izkazuje zamudo, ki se je pripetila stranki, ne pa napake sodišča, zaradi katere vročitev ne bi bila pravilna. 7 VSL Sklep III Ip 676/2017, 05.04.2017. 8 Ni namreč mogoče sprejeti niti pritožbenega vztrajanja, da A. A., ki je dvakrat podpisala vročilnici, ni vedela ničesar o prispelih sodnih pisanjih.