Jedro

V sporih članov organov družb, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se v zvezi z njihovim odpoklicem lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami pa na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma za odločitev o zahtevku. Če je odločitev o zahtevku odvisna tudi od odločitve o predhodnem vprašanju, ki po svoji vsebini spada v drugo pravno področje, sodišče zgolj za potrebe odločitve o zahtevku lahko odloča tudi o takem predhodnem vprašanju (13. člena ZPP).

Izrek

1. Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. 2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov nadzornega sveta tožene stranke z dne 18.9.2002 o odpoklicu tožnice kot članice uprave in o tem, da je bila tožnica dne 22.5.2002 s funkcije predsednika uprave odpoklicana iz razloga nesposobnosti za vodenje poslov. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožnico do poteka mandata postavi nazaj za članico uprave. Presodilo je, da sta bila sporna sklepa nezakonita tako zaradi procesnih razlogov, kot tudi zato, ker zakonski razlogi za tožničin predčasni odpoklic z mesta članice uprave niso bili podani.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo le, da niso bili podani zakoniti razlogi za izdajo spornih sklepov o odpoklicu tožnice s funkcije članice uprave in o predhodnem odpoklicu s funkcije predsednice uprave. Zahtevek za razveljavitev sklepov in za vrnitev tožnice na funkcijo članice uprave je zavrnilo. Ob soglasju s presojo sodišča prve stopnje, da zakonski razlogi za predčasni odpoklic tožnice niso bili podani in da je bil sklep o odpoklicu tožnice z mesta predsednice uprave z dne 22.5.2002 ob sprejemu sklepov z dne 18.9.2002 tudi sicer pravnomočen in naknadno nadzorni svet tožene stranke ni zakonito ugotovil drugačnih razlogov za ta odpoklic, je presodilo, da ni zakonske podlage za razveljavitev sklepov in za vrnitev tožnice na mesto članice uprave. Hkrati je zavrnilo pritožbene navedbe o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje v tem sporu.

Ob odločanju o pritožbi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ne gre za spor iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), v katerem bi bila revizija že po zakonu dovoljena. Zato je na podlagi 5. točke tega člena in v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 sklenilo, da revizijo dopusti, ker gre za primer, ko je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako tožnica, kot tožena stranka.

Tožnica v reviziji graja spremembo sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji in s tem v zvezi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko utemeljuje le zmotno uporabo določb takratnega 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 do 45/2001) in opozarja na njegovo predhodno spremembo. V času odpoklica ZGD ni več poznal odpoklica člana uprave delniške družbe iz neutemeljenih razlogov, temveč je odpoklic vezal na razloge, ki so bili v zakonu taksativno navedeni. Hkrati ZGD ni imel več določb o plačilu odpravnine za primer neutemeljenega odpoklica. Na tak način je bilo na novo urejeno razmerje med upravo delniške družbe in nadzornim svetom. Z opredelitvijo in upoštevanjem taksativnih razlogov za odpoklic je zakon na novo varoval položaj uprave, ki izhaja iz opredelitve v takratnem 246. členu ZGD, da družbo vodi uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost. Ker zakonski razlogi za odpoklic tožnice z mesta članice uprave niso bili podani, je sodišče prve stopnje sklep nadzornega sveta o odpoklicu utemeljeno razveljavilo. Podobno je odločilo Vrhovno sodišče v več drugih podobnih primerih. Ob razveljavitvi sklepa o odpoklicu ZGD ne preprečuje vrnitve nezakonito odpoklicanega člana uprave na njegovo funkcijo. Tudi v primerjalnih ureditvah je tak zahtevek mogoč in zato ni utemeljenih razlogov za zavrnitev tudi tega dela tožničinega zahtevka.

Tožena stranka formalno uveljavlja vse revizijske razloge, v prvi vrsti pa uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločalo o sporu, za katerega ni stvarno pristojno in je pri tej napaki vztrajalo kljub utemeljenemu pritožbenemu ugovoru, da je za odločanje v zadevi stvarno pristojno sodišče druge vrste, ne pa specializirano delovno sodišče. Navaja, da se stvarna pristojnost sodišča določa na podlagi tožbenega zahtevka in tožbene podlage. Tožnica je svoj zahtevek omejila na statusno pravna vprašanja v zvezi s sklepom nadzornega sveta o odpoklicu z njene gospodarsko statusne funkcije članice uprave in na reintegracijo na to funkcijo. Pravice iz njenega delovnega razmerja niso bile predmet spora in zato ni šlo za delovni spor v smislu določb 5. člena ZDSS-1. Navaja, da je sodišče s sprejemom stvarne pristojnosti odstopilo od ustaljene sodne prakse glede stvarne pristojnosti okrožnega sodišča za spore na podlagi določb ZGD, ne da bi tak odstop zadostno obrazložilo. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi III R 60/2002. Hkrati tožena stranka graja odločitev sodišča glede sklepa nadzornega sveta z dne 18.9.2002 o razlogih za predhodni odpoklic tožnice z mesta predsednice uprave z dne 22.5.2002, saj je navedeni sklep že postal pravnomočen in tožnica ni dokazala pravne koristi za ugotovitveni zahtevek v zvezi s spremembo razlogov za odpoklic. V zvezi s tem je sodišče tudi zmotno razlikovalo med položajem predsednice in položajem članice uprave.

Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki in obe stranki sta na revizijo nasprotnika odgovorili.

Tožena stranka navaja, da tožnica za revizijo nima pravnega interesa, saj je s prvim delom zahtevka tudi pred sodiščem druge stopnje v bistvu uspela. Glede reintegracije tožnice na mesto članice uprave pa ob strinjanju z razlogi sodišča druge stopnje navaja, da je v vmesnem obdobju tožnici mandat že potekel, tako da vrnitev na funkcijo tudi zato ni mogoča. Podredno tožena stranka soglaša s stališči sodišča druge stopnje, da ob ugotovitvi, da zakonski razlogi za odpoklic člana uprave niso podani, pride v poštev le ugotovitev nezakonitosti ravnanja nadzornega sveta.

Tožnica v odgovoru na revizijo tožene stranke vztraja, da je delovno sodišče utemeljeno sprejelo stvarno pristojnost za odločanje v tej zadevi. Zanika enotno sodno prakso o pristojnosti okrožnega sodišča za spore članov organov družb, ki so pri družbi v delovnem razmerju in navaja vrsto nasprotnih judikatov.

Revizija tožene stranke je utemeljena.

Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica, kot članica uprave pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Glede stvarne pristojnosti sodišč za odločanje v sporih članov organov družb z družbami, je praksa Vrhovnega sodišča RS naslednja: V primerih, ko so bili člani organov družb v delovnem razmerju, se je večinsko doslej nagibala v smer pristojnosti delovnega sodišča. Tako je tudi v zadevi VIII R 34/2001 dne 28.2.2001 Vrhovno sodišče v sporu o pristojnosti sklenilo, da je za odločanje po tožbi tožnika zaradi ugotovitve ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta direktorja družbe stvarno pristojno delovno sodišče. Pri tem je kot bistveno štelo, da je tožnik funkcijo direktorja opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju. Podobna stališča so bila sprejeta tudi v številih drugih zadevah (npr. VIII R 3/2003 in R 4/2003). V zadevi III R 60/2002 pa je dne 27.12.2002 Vrhovno sodišče sklenilo, da je v sporu o plačilu odpravnine zaradi razrešitve tožnika s funkcije predsednika uprave delniške družbe stvarno pristojno okrožno sodišče, to je sodišče splošne pristojnosti, na podlagi določb 482. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi šlo za spor o plačilu odpravnine zaradi predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga, na podlagi določb 250. člena ZGD.

V sporih članov organov družb, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se v zvezi z njihovim odpoklicem lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami, pa na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora oziroma za odločitev o zahtevku. Če je odločitev o zahtevku odvisna tudi od odločitve o predhodnem vprašanju, ki po svoji vsebini spada v drugo pravno področje, sodišče zgolj za potrebe odločitve o zahtevku lahko odloča tudi o takem predhodnem vprašanju (13. člena ZPP).

V obravnavani zadevi tožnica zahteva le razveljavitev sklepa nadzornega sklepa tožene stranke o njenem predčasnem odpoklicu in vrnitev na mesto članice uprave do poteka mandata. Zahtevek v celoti temelji na določbah ZGD in se neposredno ne nanaša na njeno pogodbo o zaposlitvi in delovno pravne predpise. Tožničina tožba torej v celoti izpolnjuje pogoje iz 1. točke 482. člena ZPP in iz nje ne izhaja noben delovnopravni zahtevek. Gre torej za čisto obliko gospodarskega statusnega spora, za odločanje o katerem je na podlagi navedene določbe ZPP predvidena stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Glede na določbe 7. točke drugega odstavka 32. člena, v zvezi s prvim odstavkom 482. člena, in glede na prvi odstavek 47. člena ZPP je torej v zadevi pristojno za odločanje Okrožno sodišče v Mariboru.

Glede na povedano sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka v smislu 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sta (sodišče druge stopnje, kljub pritožbenemu ugovoru) odločili o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo oziroma odstopilo v reševanje drugemu pristojnemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že na podlagi revizije tožene stranke, se sodišču do revizijskih razlogov tožnice ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, da se v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve v novo sojenje odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.