Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 3295/2015

ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.3295.2015 Civilni oddelek

zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic objava sodbe ali popravka povrnitev nepremoženjske škode denarna odškodnina razžalitev dobrega imena in časti okrnitev osebnostne pravice varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti enako varstvo pravic
Višje sodišče v Ljubljani
10. februar 2016

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo plačilo 1.500,00 EUR odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic tožeče stranke. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, saj je sodišče ugotovilo, da so bili dokazi pravilno ocenjeni in da je višina odškodnine primerna. Sodišče je tudi potrdilo, da je bil video nadzor nujen obrambni ukrep tožeče stranke, ki je bil izveden zaradi nenehnih posegov tožene stranke v njene pravice.
  • Namen povrnitve negmotne škodeSodba obravnava vprašanje, ali je namen povrnitve negmotne škode kaznovanje odgovorne osebe ali primerno zadoščenje, ki naj oškodovanemu omili njegove bolečine.
  • Utemeljenost pritožbeSodišče presoja, ali je pritožba tožene stranke utemeljena, glede na očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava.
  • Dopustnost dokazovSodba se ukvarja z vprašanjem dopustnosti dokazov, pridobljenih z video nadzorom, in ali je bilo to dejanje sorazmerno.
  • Višina odškodnineSodišče obravnava vprašanje, ali je dosojena višina odškodnine primerna in skladna z merili iz Obligacijskega zakonika.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Namen povrnitve negmotne škode ni v kaznovanju odgovorne osebe, pač pa v primernem zadoščenju, ki naj oškodovanemu omili njegove bolečine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da prvi tožeči stranki plača 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2013 (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke in v celoti tožbeni zahtevek druge tožeče stranke zavrnilo (točka II in III izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena ZPP(1)). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita mu zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Odločitev temelji na napačno ocenjenih izpovedbah tožečih strank (ki sta kot sorodnika neverodostojna), nezakonito pridobljenih dokazih (videoposnetki) in izpovedbah prič, ki niso videle obravnavanih dogodkov. Tožeči stranki sta izvajali video nadzor izven meje svojega stanovanja, brez dovoljenja in vednosti drugih uporabnikov stanovanjske hiše in toženke. S tem sta prekršili pravico tožene stranke do zasebnosti in njenega osebnega in družinskega življenja. Izpolnjeni so znaki kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po 138. členu Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče bi moralo te dokaze izločiti. Obrazložitev o tem je pomanjkljiva, ni šlo za sorazmeren ukrep. Tožnika nista dokazala, da bi bila toženka ali drugi stanovalci obveščeni o nameščeni kameri. Ni izkazano, da je bilo njuno ravnanje nujno. Z ostalimi dokazi ni dokazano, da je toženka dejansko storila očitana ji motilna ravnanja, njihov obseg in intenziteta. Sodišče se ni opredelilo do nasprotnih toženkinih navedb (da sta motilno dejanja izvajala tožnika in več let kontinuirano nagajala toženki). Ob pomanjkanju relevantnih dokazov bi bilo treba ugotoviti, da toženka ni storila očitanih dejanj oziroma ne v zatrjevanem obsegu. Nerelevantno je, kdo je klical policijo. 15. 4. 2012 se je toženka le branila. Ni res spreminjala navedb. Zmoten je zaključek, da ni dokazala vznemirjanja tožnikov. Dokazi o tem niso bili izvedeni, zaključek sodišča je pavšalen. O zadevi bi moralo odločiti celovito z enakim obravnavanjem obeh pravdnih strank. Nasprotuje tudi dosojeni višini odškodnine. Sodišče zanjo ni imel utemeljenih razlogov in opore v dejanskem stanju. Nekritično je sledilo tožnici. Odločitev ni obrazložena in je sama s seboj v nasprotju. Upoštevati bi bilo treba tudi premoženjsko stanje toženke. Dosojena višina je neživljenjska, nepravična in previsoka.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi zatrjevanih posegov v osebnostne pravice sta tožnika v pravdi zahtevala od toženke prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic, prepoved nadaljnjih kršitev (134. člen OZ(2)), objavo pisnega opravičila (178. člen OZ) in plačilo denarne odškodnine zaradi kršitev osebnostnih pravic in razžalitve dobrega imena in časti, drugi tožnik pa tudi zaradi telesnih bolečin iz škodnega dogodka z dne 15. 4. 2012 (179. člen OZ). Trdila in dokazovala sta, da ju je toženka od 26. 12. 2011 do vložitve tožbe (24. 12. 2012) brez razloga in povoda ponoči vznemirjala z zvonjenjem in razbijanjem po vhodnih vratih, ju na različne načine (ustno in pisno) žalila (z izrazi pijanec, morilec, cigan), ju obtoževala napadov nanju, jima grozila in 15. 4. 2012 tudi fizično napadla drugega tožnika ter ga telesno poškodovala.

6. Toženka je očitana ravnanja zanikala in trdila, da je resnica obratna: da sta tožnika motila mir in življenje toženke in njenega moža. 7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče delno ugodilo le tožbenemu zahtevku prve tožnice (za plačilo denarne odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico do osebnega življenja – zasebnosti in duševne integritete). V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tožeči stranki ne vlagata pritožbe, je v zavrnilnem delu sodba pravnomočna.

8. Izpodbijana odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne, razumljive dejanske in pravne razloge. Pomanjkljivosti v sodbi, ki bi onemogočale njen pritožbeni preizkus, oziroma zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožničnino nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Posebej to ne velja v obravnavanem primeru, ker je sodišče v celoti upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in zato izpodbijana sodba temelji na dokazni oceni, ki je natančna, izčrpna, logična in prepričljiva.

9. Sodišče je v točki 6 sodbe pravilno in jasno obrazložilo, zakaj je dopustilo dokaz z video posnetki dogajanja na hodniku oziroma vhodu v stanovanje tožečih strank. Ugotovilo je, da sta bili pravdni stranki sosedi v stanovanjskem bloku in da sta druga drugi očitali posege v njune osebnostne pravice do zasebnosti (nočno vznemirjanje z zvonjenjem in trkanjem na vrata). Tožeča stranka je poseg v svojo osebnostno pravico med drugim dokazovala z video posnetki dogajanja pred vhodnimi vrati svojega stanovanja. Toženka je ugovarjala, da gre za nedopusten dokaz, pridobljen s kršitvijo njenih pravic do zasebnosti in zahtevala njihovo izločitev. Pri tem vztraja tudi v pritožbi.

10. Pravdni postopek ne vsebuje pravil o obvezni izločitvi dokazov, ki so pridobljeni s kršitvijo osebnostnih pravic. Vseeno mora sodišče, preden se opre na tako pridobljene dokaze, upoštevaje načelo sorazmernosti in vse okoliščine primera, pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost. Protipravnost posega v pravico do zasebnosti (drugega) je izjemoma izključena, uporaba dokaza pa dovoljena, če zanjo obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Na ta način pridobljen dokaz mora imeti poseben pomen za izvrševanje (druge) ustavno varovane pravice(3).

11. Sodišče je navedena pravna izhodišča v celoti upoštevalo. Ustavno varovana pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) varuje na eni strani koristi tožnice, v katere je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje poseženo s strani tožene stranke (poseg v duševno integriteto in pravico do nedotakljivosti stanovanja s kršitvami hišnega in nočnega miru z nočnim vznemirjanjem – zvonjenjem in trkanjem na vrata), na drugi strani koristi toženke, v katere naj bi bilo poseženo s strani tožeče stranke zaradi očitanega neupravičenega opazovanja oziroma snemanja toženkinega ravnanja. V dokaznem postopku se je sodišče z zaslišanjem tožnikov (razlogi v točkah 12 in 13 sodbe) zanesljivo prepričalo, da sta se za video nadzor in snemanje dogajanja pred svojimi vrati odločila zaradi zaščite svojih osebnostnih pravic postopoma, ko nista dosegla zaščite pri policiji, ker slednja zaradi medsebojnih obtožb o istovrstnih posegih v zasebnost pravdnih strank zoper toženko ni ukrepala. Toženka z ničemer ni omajala toženih trditev, potrjenih s skladno izpovedbo obeh tožnikov, da je bilo snemanje vhoda v stanovanje tožeči stranki izvedeno po predhodnem opozorilu (nalepka na vratih, da je stanovanje pod video nadzorom) in zato, ker so se posegi v zasebnost tožnikov stopnjevali in intenzivirali. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožba s pavšalnim sklicevanjem na nedovoljenost dokazov, izvedenih brez njene vednosti, ne omaje, je pravno pravilna presoja, da je bil v danem primeru video nadzor oziroma snemanje vhoda v stanovanje tožečih strank nujen obrambni ukrep za zaščito pravic same tožeče stranke, in glede na obseg in intenzivnost toženkinih posegov v pravice tožeče stranke tudi primeren in sorazmeren.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka storila očitana in v točkah 20 do 26 sodbe ugotovljena motilna dejanja. Pritožnica je ne more z ničemer omajati. Oporo ima ne le v za pritožbo spornih video posnetkih, kot trdi pritožba. Skladni izpovedbi tožnikov sta bili potrjeni tudi z izpovedbami prič (S. in M. I., S. Š.) in z listinami (dopis PU o intervencijah med strankama, medicinska dokumentacija za drugega tožnika v zvezi z dogodkom 15. 4. 2012, dopis toženke v prilogi A3). Zato ni bilo razlogov, da sodišče ne bi verjelo tožnikoma, čeprav sta sorodnika. Tudi do tega dejstva se je opredelilo in ga imelo pred očmi, ko je ocenjevalo dokaze (razlogi v točki 17). Dokazna ocena je torej natančna, izčrpna, logična in prepričljiva. Smiselno zatrjevane procesne kršitve 8. člena ZPP ni, dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih pa je pravilno in popolno ugotovljeno.

13. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o kršenju načela enakega varstva pravic obeh pravdnih strank (22. člen Ustave) oziroma v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica ne konkretizira, katerega dokaza v zvezi z zatrjevanimi motilnimi dejanji tožnikov na škodo toženke sodišče ni izvedlo. Iz podatkov spisa in razlogov sodbe pa izhaja, da je ta (sicer pavšalni) očitek povsem neutemeljen. Sodišče je namreč zaslišalo obe s strani tožene stranke predlagani priči (njenega sina in hčerko) in toženko, prebralo z njene strani predložene listine in vpogledalo fotografije. Zavrnilo je le dokazovanje z grafologom, potem ko je toženka sama priznala, da je sporni dopis podpisala ona (točka 5) in dokazovanje z izvedencem ni bilo več potrebno. Zavrnitev dokaza je torej pojasnjena z razumljivimi in ustavno dopustnimi razlogi in očitane procesne kršitve ni. Omenjeno dokazno gradivo je popolno in popolno dokazno ocenjeno v točki 20 sodbe. Ker toženkina nedosledna izpovedba ni bila dokazno podprta z ničemer, je pravilen in logičen zaključek sodišča, da toženki zatrjevanih nedopustnih ravnanj tožeče stranke v njeno škodo ni uspelo dokazati.

14. Pritožba graja še dosojeno višino odškodnine za ugotovljeno kršitev oziroma toženkin poseg v osebnostno pravico tožnice do osebnega življenja in duševne integritete. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje dosojena odškodnina primerna in skladna z merili iz 179. člena OZ.

15. Pritožnica sprejete dokazne ocene, oprte na pravilno ocenjeno izpovedbo tožnice, ne more z ničemer omajati. Trajanje toženkinih posegov je bilo dolgotrajno (eno leto). Njeno motenje (zvonjenje, trkanje in tolčenje po vratih tožničinega stanovanja) je bilo vztrajno, intenzivno - podnevi in ponoči - ter združeno z grožnjami in napadi na življenje. Ni bilo razlogov, da sodišče ne bi verjelo tožnici, da se je zaradi tega močno vznemirjala, da ponoči ni mogla spati in je bila zato nerazpoložena, da ni imela apetita, zlasti pa, da se ni počutila varne v svojem stanovanju. Ostajala je zaklenjena v svoji sobi, izhodom stanovanja se je izogibala in se skušala čimbolj ogniti toženki. Sodišče ji je upravičeno verjelo, da je bilo njeno duševno ravnovesje porušeno, čeprav ni poiskala pomoči psihiatra. Tudi to okoliščino je pravilno ovrednotilo in se do nje jasno opredelilo v točki 32 in 33 sodbe. Pritožbeni očitki o nasprotjih v sodbi in nepravilni odmeri odškodnine so neutemeljeni.

16. Prisojena odškodnina 1.500,00 EUR je primerno zadoščenje za prestane tožničine duševne bolečine in ne odstopa od odškodnin za primerljive primere v sodni praksi. Pritožbeno naziranje, da je odškodnina nepravična in da predstavlja previsoko kazen za toženo stranko, je zmotno. Namen povrnitve negmotne škode ni v kaznovanje odgovorne osebe, pač pa v primernem zadoščenju, ki naj oškodovanemu omili njegove bolečine. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje tudi na svoje slabo premoženjsko stanje. V ospredju odškodninskega prava je oškodovanec, zato premoženjske razmere povzročitelja škode na odškodnino in njeno višino ne vplivajo, razen v zakonsko predvidenih položajih iz 146. člena OZ, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

17. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba v izpodbijanem delu potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo propadla.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02 z dne 7. 10. 2004.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia