Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke razsodi: Tožena stranka S. Z. d.d., F. N. G. je dolžna plačati tožnici D. M. znesek 1,015.921,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1997 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 38.987,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1997 dalje, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 8.377,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 dalje do plačila ter njene revizijske stroške v znesku 12.305,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1999 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,415.921,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, obenem pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči povrniti njene pravdne stroške. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo v obsegu odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,900.000,00 SIT je previsoko odmerjena. Upoštevati je treba, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane tudi zaradi posledic bolezni, ki se je razvila že pred škodnim dogodkom, pri čemer na račun prejšnjih težav odpade kar 10 odstotkov zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica lahko opravlja svoje poklicno delo, težave, ki jih zaradi tega ima, pa so v veliki meri tudi posledica preobremenjenosti s tem delom. Tudi zdrav človek ima pri hudih naporih zdravstvene težave. Sicer pa bi bilo treba že izplačano odškodnino valorizirati od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 24.1.1992. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena.

Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo zahteva predvsem natančno opredelitev prikrajšanj, nastalih zaradi škodnega dogodka. Tožnica je utrpela poleg udarcev v čelo in zgornjo ustnico, poškodbo vratne hrbtenice s posledičnim povečanim premikom med vretencema C4 in C5. Ugotovljeno je, da ta poškodba vratne hrbtenice tožnici ni onemogočila opravljanja njenega poklicnega dela arhitektke, da pa je zaradi posledic poškodbe pri delu motena. Ne more dolgo sedeti v enakem položaju, dolgo prenašati grobih tresljajev (vožnje z avtom) in dolgo hoditi po neravnem terenu. Po določenem času si mora - če dolgo časa to opravlja - primerno razgibati hrbtenico, da minejo bolečine in glavoboli. Ni dvoma, da zaradi navedenih težav, ki so trajne, tožnica duševno trpi tudi zato, ker mora v vsakdanje in poklicno delo vlagati več napora. Vendar pa ne glede na ugotovljeni odstotek invalidnosti tožnica zmore opravljati svoje poklicno delo. Opisane težave utemeljujejo odmero odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, pri čemer pa ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri ne gre za škodo večjega obsega. Pri uporabi navedenih določb ZOR mora ob odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo priti do izraza tudi razmerje med škodami manjšega, večjega ali celo katastrofalnega obsega. Sodna praksa - upoštevaje vrednost denarja glede na različne čase sojenja - določa ustrezne kriterije, da ne bi prihajalo do razlik pri odmeri odškodnin za podobne primere.

Revizijsko sodišče po vsem povedanem ocenjuje, da sta nižji sodišči višino odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti previsoko ocenili. Premalo sta upoštevali dejstvo, da tožnica še vedno lahko poklicno dela, primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi pa je očitno izostala. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP spremeniti z znižanjem odškodnine iz navedenega naslova na 1,500.000,00 SIT, ob istočasni zavrnitvi revizije, kolikor zahteva večje znižanje odškodnine. To pa ob upoštevanju na prvi stopnji preračunanih predplačil pomeni, da je od skupno prisojenega zneska odškodnine v višini 1,800.000,00 SIT (ob upoštevanju v reviziji neprerekane odmere odškodnine za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT) treba odšteti predplačila v valoriziranem znesku 784.079,00 SIT, kar da končni, za toženo stranko zavezujoči znesek 1,015.921,00 SIT.

Revizija graja tudi valorizacijo akontacije odškodnine češ, da bi morala biti opravljenja od dneva, ko je 24.1.1992 prvič bila izdana prvostopenjska sodba. Vendar pa je vrednostni izračun akontacij opravljen pravno pravilno: z upoštevanjem vrednosti denarja na dan opravljenih izplačil. V tej smeri je bila izbrana metoda stopnje rasti cen na drobno, delno pa (od avgusta 1995 dalje) temeljna obrestna mera, ki jo določi Banka Slovenije. Revizijsko sodišče o takšni izbiri načina valorizacije ne dvomi, sam matematični izračun pa revizijsko niti ni grajan.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi in pritožbeni stopnji. Tožeča stranka je uspela s 30 odstotki svojega zahtevka (zahtevala je namreč 6,000.000,00 SIT), zaradi česar mora toženi stranki povrniti 70 odstotkov njenih pravdnih stroškov, odmerjenih v celotnem znesku 189.788,00 SIT, kar pomeni stroškovno zavezo v znesku 139.152,00 SIT. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti 30 odstotkov njenih pravdnih stroškov, ki so odmerjeni v znesku 532.670,00 SIT. Plačati ji torej mora 159.801,00 SIT. Razlika med zneskoma 159.801,00 SIT ter 139.152,00 SIT predstavlja končni znesek 38.987,00 SIT, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja na prvi stopnji, torej od 3.10.1997 dalje.

Glede na revizijski uspeh pa je tožena stranka delno uspela tudi s svojo pritožbo, zaradi česar ji mora tožeča stranka povrniti ustrezni del njenih pritožbenih stroškov odmerjenih na 46.537,00 SIT.

Osemnajstodstotni pritožbeni uspeh torej tožečo stranko zavezuje, da toženi stranki povrne pritožbene stroške v znesku 8.377,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja na drugi stopnji, torej od 4.2.1998 dalje.

Revizijski uspeh tožene stranke je tudi 18-odstoten, zaradi česar ji mora tožeča stranka povrniti navedeni odstotek odmerjenih pravdnih stroškov v višini 68.362,00 SIT, kar predstavlja znesek 12.305,00 SIT. Slednji znesek mora tožeča stranka toženi stranki povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja na revizijski stopnji, torej od 10.2.1999 dalje.

Odmera pravdnih stroškov temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP, glede njihove višine pa so bile uporabljene določbe odvetniške in taksne tarife.