Jedro

Delavec je dolžan po zaključku bolniškega staleža priti na delo k delodajalcu, vendar pa mora biti delavcu, ki ima status invalida, zagotovljena vrnitev na ustrezno delo v skladu z odločbo ZPIZ. Če mu delodajalec ustreznega dela ne zagotovi in v zvezi s tem ne izda ustreznega sklepa, je odsotnost delavca po zaključku bolniškega staleža opravičena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I/1 tč. izreka spremeni tako, da se sklepa tožene stranke z dne 8.12.1999 in z dne 17.12.1999 razveljavita.

- v I/2 tč. izreka in II. tč. izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval odpravo sklepov tožene stranke z dne 8.12.1999 in z dne 17.12.1999, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga razporediti na ustrezno delovno mesto ter mu za čas od 2.12.1999 plačati neto plačo z vsemi pripadajočimi davki in prispevki ter druge prejemke iz delovnega ramerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo do plačila ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo razpravljanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s samo izvedbo dokaznega postopka kršilo temeljno ustavno načelo enakega obravnavanja strank. V dokaznem postopku je namreč poleg listin, vloženih v spis, zaslišalo le tožnika, od dokaznih predlogov tožene stranke pa je zaslišalo tožnikovega nadrejenega delavca J. K. in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, dokaze pa je razlogovalo izključno v prid tožene stranke. Tožniku je popolnoma jasno, da bosta toženec in njegova priča, ki je še danes zaposlena pri njem, izpovedala v škodo tožnika. Tožnik je v spornem obdobju ostal doma zato, ker mu je toženec rekel, da če ni sposoben za delo, naj gre k zdravniku. Ko se je tožnik po zaključku bolniškega staleža v novembru 1999 vrnil na delo, mu je delodajalec dejal, da v kolikor ne more delati celega meseca, naj gre, saj on ne misli več plačevati bolniškega staleža zanj. Tožnik je zato odšel z delovnega mesta k zdravniku, ki pa mu staleža ni odobril, temveč je predložil stalež v presojo zdravniški komisiji. Pri toženi stranki so tožniku odrejali pretežko delo, saj je bil invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami. Tožena stranka tožnika ni poslala na čakanje niti ga ni razporedila na drugo ustrezno delo skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni zaslišalo priče J. B., ki je s tožnikom delal na delovnem mestu mizarja krajši čas, to pa iz razloga, ker je bil tožnik v letu 1998 skoraj neprekinjeno v bolniškem staležu. To dejstvo je potrdila tudi priča tožene stranke K.. Dejstvo, da tožnik ni zahteval ukrepanja inšpekcije niti uvedbe postopka za oceno delovnega mesta, ne vpliva na obveznost delodajalca, da je dolžan delavcu v skladu z 48. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja zagotoviti delovno mesto, za katero je usposobljen, pod pogoji in na način, določen s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo v skladu z zakonom. S tem, ko tožena stranka tožnika ni razporedila na druga dela, je ravnala v nasprotju z 22. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker tožena stranka tožniku drugega ustreznega dela ni priskrbela, tožnik ni bil dolžan nastopiti dela, odsotnosti z dela v spornem času pa ni mogoče naprtiti v njegovo breme.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku dejansko priskrbela drugo ustrezno delo (čeprav tožnik formalno s sklepom tožene stranke ni bil nikoli razporejen na drugo ustrezno delo) in zato tožnik ni imel razloga, da ne bi prihajal na delo po 6.11.1999. Z ozirom na to, da je tožena stranka tožniku za čas od 6.11.1999 do 29.11.1999 omogočila koriščenje letnega dopusta za leto 1999, bi mu lahko odpovedala delovno razmerje z dnem 30.11.1999 kot prvim dnem neopravičenega izostanka z dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. I-1.021.893 z dne 5.3.1998 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. S to odločbo mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno fizično lažje delo, ki ne zahteva fleksijskih obremenitev kolena izmenoma stoje in sede, brez hoje po neravnem terenu in brez prenašanja bremen nad 10 kg s polnim delovnim časom od 3.3.1998 dalje. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da tožnik zaradi posledic bolezni za svoje delo mizar ni več zmožen od 3.3.1998. Dejstvo, da tožnik svojega dotedanjega dela mizar ni več zmožen opravljati, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda stalnega sodnega izvedenca prof. V. A., dr. med. z dne 25.9.2001 (A 6), ki je bilo izdelano v zvezi z zadevo Ps 945/2000. Na podlagi 1. odst. 139. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.; ki je veljal v spornem obdobju) je bil dolžan delodajalec delovnega invalida II. ali III. kategorije obdržati na delu in ga razporediti na drugo ustrezno delo. 1. odst. 22. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) je določal, da mora delodajalec delavca invalida oz. delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo razporediti na ustrezno delovno mesto v 15 dneh po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je ugotovljena invalidnost oz. zmanjšana delovna zmožnost. Iz 2. odst. citirane določbe nadalje izhaja, da mu mora delodajalec izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 % osnovne plače, dokler delavcu ne zagotovi drugega ustreznega dela. Po 1. odst. 140. čl. ZPIZ je moral delodajalec v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje delavcu zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti. Delodajalec je moral delavca na drugo ustrezno delo v skladu z odločbo ZPIZ razporediti s pisnim sklepom. 23. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je v 2. odst. določal, da se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Glede na to, bi morala tožena stranka tožnika obvezno s pisnim sklepom razporediti na drugo ustrezno delo oz. s pisnim sklepom tudi odločiti, katera dela v okviru dosedanjega delovnega mesta (kolikor bi tožena stranka štela, da lahko tožnik dela le določena dela na dosedanjem delovnem mestu) je tožnik dolžan opravljati. Kot je bilo že ugotovljeno, bi mu morala tožena stranka za čas čakanja na drugo ustrezno delo plačevati ustrezno nadomestilo (2. odst. 22. čl. SKPgd.). Delavec je sicer dolžan po zaključku bolniškega staleža priti na delo k delodajalcu, vendar pa mora biti delavcu, ki ima status invalida, zagotovljena vrnitev na ustrezno delo v skladu z odločbo ZPIZ. Če mu delodajalec ustreznega dela ne zagotovi in če v zvezi s tem ne izda ustreznega pisnega sklepa, odsotnost delavca po zaključku bolniškega staleža ni neopravičena. Sodišče prve stopnje navedenih določb ZPIZ in SKPgd ni upoštevalo, zaradi česar je nepravilno zaključilo, da je tožnik izostal z dela neopravičeno v obdobju po 30.11.1999. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v zvezi z izpodbijanima sklepoma tožene stranke z dne 8.12.1999 in 17.12.1999 ugodilo ter ju razveljavilo (4. tč. 358. čl. ZPP), saj tožniku ni mogoče očitati neopravičenega izostanka v obdobju od 29.11.1999 dalje, kot ga opredeljuje 7. alinea 5. tč. 41. čl. kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Pritožbeno sodišče ni sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih sklepov, saj z ozirom na določbe 23. in 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) v delovnem pravu odprava sklepov delodajalca ni predvidena.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi preostalemu delu pritožbe tožnika ter razveljavilo I/2 tč. izreka in II. tč. izreka (odločitev o stroških) izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, saj sodišče v dosedanjem postopku z ozirom na zavrnitev razveljavitve odpovedi delovnega razmerja tožene stranke ni ugotavljalo, če je utemeljen reintegracijski oz. reparacijski del tožnikovega tožbenega zahtevka in v kakšni meri (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali tožnik utemeljeno uveljavlja reintegracijo oz. reparacijo ter preostale pravice iz delovnega razmerja, kot jih je opredelil v 2. tč. tožbenega zahtevka. Pri odločanju o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da se je tožnik upokojil. Iz izpovedbe tožnika z dne 5.3.2003 namreč izhaja, da je upokojen. Ko bo izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo preostala sporna vprašanja, naj ponovno odloči tudi o stroških pravdnega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, na podlagi katere pridrži pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo pritožbeno sodišče tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.