Jedro

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, saj iz njegove obrazložitve ni razvidno, katere pomanjkljivosti vloge tožeče stranke so sploh privedle do njenega zavrženja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je tožena stranka, po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, tožečo stranko na njeno dopolnitev dvakrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP). Obrazložitev mora namreč med drugim vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in že to terja odpravo sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 0042‑3019/2017/7 z dne 7. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 10. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) kot nepopolno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane devizne vloge št. ... . V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka 20. 11. 2017 vložila zahtevo za verifikacijo, ki ni bila popolna in primerna za obravnavo. Tožečo stranko je zato 30. 4. 2018 in 5. 4. 2019 pozvala na dopolnitev zahteve, ji določila tridesetdnevni oziroma desetdnevni rok za dopolnitev vloge ter jo opozorila, da bo brez zahtevanih podatkov in dokazil vlogo zavrgla. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je iz vročilnic razvidno, da sta bili zahtevi za dopolnitev tožeči stranki vročeni 8. 5. 2018 in 12. 4. 2019. Ker tožena stranka do izdaje odločbe ni prejela dopolnitve vloge ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev, je zahtevo tožeče stranke zavrgla.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožeča stranka z družino biva v Nemčiji. Leta 2012 so se ji začele pojavljati kognitivne motnje, za katere je bilo ugotovljeno, da gre za bližajočo se demenco. Zato je tožeča stranka 26. 8. 2012, ko je bila še povsem razumna in poslovno sposobna svoji ženi A.B. (v nadaljevanju pooblaščenka) podelila pooblastilo za zastopanje na standardnem obrazcu ministrstva za pravosodje med drugim za zastopanje pred upravnimi organi, za zastopanje pred sodiščem ter podeljevanje podpooblastil (v nadaljevanju pooblastilo). Pooblastilo je bilo 26. 10. 2017 tudi mednarodno notarsko overjeno z žigom apostille. Občinsko sodišče v Dortmundu je zavrnilo predlog pooblaščenke za sodno ureditev skrbništva za tožečo stranko, sklicujoč se na pooblastilo iz leta 2012. Pooblastilo v Zvezni republiki Nemčiji ima enako funkcijo kot skrbništvo. Po nemškem pravu pooblaščenka ne more pridobiti skrbništva nad tožečo stranko. Pooblastilo z dne 26. 8. 2012 je pooblaščenka priložila zahtevi za verifikacijo, skupaj z žigom apostille. Priložila je tudi zdravniško potrdilo o bolezni tožeče stranke. V prvi zahtevi za dopolnitev dokumentacije je tožena stranka tožečo stranko pozvala, naj posreduje svojo nemško davčno številko, predloži kakršnokoli bančno dokumentacijo in preveri ali so podatki o računu za izplačilo pravilni. Tožeča stranka je zahtevo dopolnila skladno z navedenim pozivom. V telefonskem pogovoru s uslužbenko tožene stranke je bila pozvana, da predloži potrdilo o zakonitem zastopstvu tožeče stranke. Pisne zahteve za takšno potrdilo ni nikoli dobila. Pooblaščenka je po pošti dne poslala sklep sodišča v Dortmundu z dne 9. 11. 2018 v nemščini in overjen prevod v slovenščino, s katerim je sodišče v Drotmundu zavrnilo predlog za postavitev pod skrbništvo zaradi podeljenega pooblastila z dne 27. 8. 2012. V drugi zahtevi za dopolnitev dokumentacije je tožena stranka povsem na novo zahtevala od tožeče stranke, da predloži pisno izjavo upravičenca, da stara devizna vloga ni bila prenesena na drugo osebo, ki naj jo tožeča stranka sama podpiše, pooblastilo tožeče stranke pooblaščenki za zastopanje v postopku verifikacije in potrdilo o stanju devizne vloge. Ker je tožeča stranka nepokretna je navedeno izjavo podpisala pooblaščenka in jo predložila že v zahtevi za verifikacijo. Na podlagi pooblastila z dne 26. 8. 2012, ki ga je predložila že v zahtevi, je pooblaščenka pooblaščena, da zastopa tožečo stranko v vseh upravnih postopkih. Navedeno je pooblaščenka pojasnila v pisnem odgovoru. Navedbe, da tožeča stranka zahteve ni dopolnila tako ne držijo. Tožeča stranka je toženi stranki predložila vsa zahtevana dokazila po tretjem odstavku 10. člena ZNISESČP in navedla vsa dejstva po drugem odstavku 10. člena ZNISESČP. Tožena stranka bi na tej podlagi morala pripraviti informativni izračun za predmetno devizno vlogo. Izpodbijani sklep je neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ne pojasni, v katerem delu naj bi bila zahteva tožeče stranke nepopolna. Tožena stranka ni navedla, katere priloge so manjkale, niti ni navedla, da je tožeča stranka zahtevo ustrezno dopolnila. Izpodbijani sklep je nezakonit in neustaven, saj je tožeča stranka predložila vso zahtevano dokumentacijo. Z neskladnimi in večkratnimi pozivi je tožena stranka zlorabljala postopkovne določbe ZNISESČP in ZUP. Tožena stranka je razpolagala z vsemi potrebnimi dokumenti za odločanje. Z izpodbijanim sklepom je bila kršena pravica tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa. Navaja, da tožeča stranka z dopolnitvijo z dne 23. 4. 2019, ki jo je tožena stranka prejela 29. 4. 2019, to je po izteku roka za dopolnitev, ni dopolnila zahteve za verifikacijo, ampak zgolj navedla, da je zahtevano pooblastilo že predložila. Pooblastilo z dne 26. 8. 2012 je bilo predloženo v nemškem jeziku, prevod pa je bil predložen šele v sodnem postopku. Pooblastilo mora biti takšno, da je iz njega razvidna podlaga zastopanja za vložitev zahteve za verifikacijo. Ministrstvo za finance je izdalo pravilnik o vsebini in obliki zahteve za verifikacijo, ki določa, da se zahteva vloži na obrazcu Zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Obrazcu so bila priložena navodila, ki so bila javno dostopna in tako morala biti znana tudi tožeči stranki. V navodilih je jasno navedeno, da mora biti pooblastilo za zastopanje dano po uveljavitvi ZNISESČP, to je po 4. 7. 2015, sporno pooblastilo pa je bilo izdano prej, 26. 8. 2012. Tožeča stranka v postopku ni izkazala, da tožeča stranka ni poslovno sposobna, oziroma, da ima zakonitega zastopnika. Ker pooblastila za postopek verifikacije ni predložila, je tožena stranka zahtevo zavrgla. Tožena stranka predlaga, naj sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodatno navaja, da je bila zahteva popolna že ob vložitvi zahteve za verifikacijo. Ni dopustno, da tožena stranka z vedno novimi zahtevami od stranke zahteva nove podatke in dokumentacijo. Pooblaščenka kot žena tožeče stranke lahko po 66. členu ZUP sama podpiše vlogo in ne potrebuje posebnega pooblastila. Tožena stranka pooblaščenke ni pozvala, naj predloži prevod pooblastila ali da predloži dokaze, da tožeča stranka ni poslovno sposobna. Ker tožeče stranke o teh pomanjkljivostih ni obvestila, iz teh razlogov ne bi smela zavreči zahteve. Široko pooblastilo, ki ga je tožeča stranka dala pooblaščenki v Nemčiji, je možno enačiti z institutom skrbništva. Pooblaščenka ne more pridobiti novega pooblastila, saj tožeča stranka ni sposobna pisati, zato gre za nemogoč pogoj.

5. Tožba je utemeljena.

6. V tem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju vloge tožeče stranke, ki jo je tožena stranka oprla na določbe ZUP, ki se v teh postopkih uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP. Iz obrazložitve tako izhaja, da je tožena stranka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP. Ta med drugim določa, da če stranka pomanjkljivosti (vloge - op. sod.) vloge v danem roku ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže; zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

7. Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, saj iz njegove obrazložitve ni razvidno, katere pomanjkljivosti vloge tožeče stranke so sploh privedle do njenega zavrženja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je tožena stranka, po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, tožečo stranko na njeno dopolnitev dvakrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP). Obrazložitev mora namreč med drugim vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in že to terja odpravo sklepa. Izostanek razlogov, ki so privedli do odločitve, namreč onemogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, s tem pa je tudi kršena pravica stranke do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Iz podatkov spisa (pozivov tožene stranke z dne 30. 4. 2018 in 5. 4. 2019 pooblaščenki tožeče stranke) (in tudi tožbenih navedb) bi se sicer dalo sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker pooblaščenka ni predložila pisne izjave upravičenca s prevzemom materialne in kazenske odgovornosti, da neizplačana stara devizna vloga ni bila prenesena na drugo osebo s podpisom tožeče stranke, pooblastila tožeče stranke pooblaščenki za predmeten postopek verifikacije devizne vloge, potrdila o stanju devizne vloge ter nemške davčne številke, ki jo tožeča stranka uporablja v pravnem prometu, vendar pa se s tem in z odgovorom na tožbo ne more sanirati nezakonitosti sklepa oziroma ni možno dopolnjevati razlogov izpodbijanega akta.

8. V nadaljevanju sodišče zaradi večje učinkovitosti vodenja ponovnega postopka navaja še, da se mora po tretji alineji tretjega odstavka 10. člena ZNISESČP zahtevi, če upravičenec vlaga zahtevo po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu, priložiti pooblastilo ali drug posamičen akt, ki daje podlago za zastopanje; če upravičenca zastopa pooblaščenec, ki ni odvetnik, mora biti pooblastilo overjeno (četrti odstavek 10. člena ZNISESČP).

9. Glede na navedbe v tožbi, da je pooblaščenka tožeče stranke predložila pooblastilo tožeče stranke z dne 26. 8. 2012, s katerim je po navedbah tožeče stranke pooblaščenka pooblaščena, da v imenu tožeče stranke vlaga tudi vloge v upravnih postopkih, mora tožena stranka presoditi, ali takšno pooblastilo zadošča. Pri tem sodišče opozarja, da četrti odstavek 10. člena ZNISESČP ne določa, da bi moral upravičenec podeliti posebno pooblastilo za vložitev zahteve za verifikacijo. Pooblastilo mora biti po vsebini takšno, da daje podlago za zastopanje.

10. Navodila za izpolnjevanje obrazca Zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, na katera se sklicuje tožena stranka, v delu, da mora biti pooblastilo za zastopanje v postopku izdano po uveljavitvi ZNISESČP, niso pravni vir, zato njihova vsebina ne more spreminjati zakonskih določil. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je bilo predloženo pooblastilo v tujem jeziku, sodišče pojasnjuje še, da mora organ v primeru pomanjkljivosti vloge, tudi glede nerazumljivosti prilog, na pomanjkljivosti opozoriti vlagatelja in ga na podlagi prvega odstavka 12. člena ZNISESČP oziroma prvega odstavka 67. člena ZUP pozvati k dopolnitvi vloge, ter zavreči vlogo le, če v postavljenem roku vlagatelj ne dopolni vloge oziroma ne zaprosi za podaljšanje roka.

11. Sodišče je glede na povedano tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in ga vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena, upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se s tožbo v upravnem sporu izpodbija procesni sklep.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v višini 285,00 EUR z 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.