Jedro

Zagovorničino polemiziranje o tem, kako se je oškodovanec tedaj počutil ter navedbe, da slednje ni konkretizirano, ni utemeljeno. Drži, da je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da se je oškodovanec počutil vznemirjeno in se zbal zase, vendar to ni bistveno, saj za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil vznemirjeno ali prestrašeno (čeprav se je oškodovanec vsekakor tako počutil ob seznanitvi z obdolženčevimi besedami, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Ključna je namreč objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovancem.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o krivdi, tako da se v opisu kaznivega dejanja izpusti besedilo „da naj B. B. še danes umakne službeni tovornjak od hiše,“.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 69495/2021 z dne 2. 2. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v znesku 80,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegove pooblaščenke, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zagovornica obdolženca, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, podredno pa spremeni vrsto kazenske sankcije.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni vsebinsko pojasnilo, zakaj verjame oškodovancu in zakaj zavrača zagovor obdolženca ter izpovedbo priče C. C. Očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe do vsega izpostavljenega ustrezno in pravilno opredelilo, zagovornica se zgolj ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ko na eni strani izpodbija zanesljivost izpovedbe oškodovanca in na drugi strani skuša prepričati v verodostojnost zagovora obdolženca in njegovega očeta. Tako pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

5.Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o neobrazloženosti sodbe v delu, ko zagovornica izpostavlja, da spor o uporabi cesti ni bil potrjen kot razlog za medsebojno skrhan odnos med obdolžencem in oškodovancem. Sodišče prve stopnje se je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tega, da sta obdolženec in oškodovanec bratranca, katerih odnos se je začel krhati ob nakupu kmetije s strani obdolženčevega očeta in s tem v zvezi z urejanjem ceste, kar je privedlo do raznoraznih prijav z medsebojnim obtoževanjem. Podrobnejše analiziranje tega spora pa za presojanje utemeljenosti obtožbenih očitkov ni potrebno in zato tudi uveljavljana procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6.Zagovornica pa utemeljeno smiselno opozarja na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ko navaja, da besede obdolženca „da naj B. B. še danes umakne službeni tovornjak od hiše“ ne pomenijo resne grožnje. Smiselno torej zatrjuje, da se v tem delu v opisu dejanja obdolžencu očita ravnanje, ki ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja. Zagovornica poudarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako in na kakšen način naj bi bil oškodovanec vznemirjen in prestrašen zaradi navedenih obdolženčevih besed, to po njenem mnenju ne izhaja ne iz krivdoreka ne iz obrazložitve, prav tako pa niti ni življenjsko logično.

7.Pritrditi je zagovornici, da se v izreku sodbe obdolžencu med drugim očita, da je izrekel tudi besede „da naj B. B. še danes umakne službeni tovornjak od hiše“, pri tem pa se ta del obdolžencove izjave v samem opisu dejanja neposredno ne povezuje s predhodno navedeno grožnjo z ubojem. Obdolžencu se namreč očita, da je D. D. dejal, naj B. B. pove, da ga bo že danes ubil, če se bosta kje srečala. Nadaljnja navedba glede umika službenega tovornjaka pa ni neposredno vezana na samo grožnjo z ubojem in ne prispeva h konkretizaciji očitanega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja je temelj oziroma okvir za kazenski postopek in mora zaradi tega vsebovati vse znake kaznivega dejanja, ki se očita v obtožbi, ter vse okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo torej biti ustrezno konkretizirani. Hkrati pa opisa kaznivega dejanja ni treba obremeniti z navajanjem okoliščin, ki ne pomenijo njegove natančnejše opredelitve in sodijo v obrazložitev sodbe. Glede na navedeno in pomen problematizirane izjave o umiku službenega tovornjaka, ki sama po sebi ne pomeni nobene grožnje, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz krivdoreka izpustilo besedilo, navedeno v izreku te sodbe, saj navedena izjava dejansko ne pomeni konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. K temu je dodati, da se s tem kriminalna količina očitanega kaznivega dejanja ni v ničemer zmanjšala, saj se zaradi navedene izpustitve besedila pomen inkriminirane izjave glede grožnje z ubojem ni v ničemer spremenil.

8.Sicer pa je bistvo zagovorničinih pritožbenih izvajanj v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. V tem delu ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca, izpovedbe prič in druge zbrane dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana.

9.Zagovornica ob podajanju lastne dokazne ocene trdi, da se je obdolženec tekom postopka enotno in konsistentno zagovarjal, njegov zagovor pa je v celoti podprt z izpovedbama prič C. C. in E. E., ki sta bila navzoča pri pogovoru in zanikala, da bi bile izrečene kakšne grožnje, na drugi strani pa je oškodovanec izvedel le to, kar mu je povedal priča D. D. Ne glede na to, da je priča C. C. obdolženčev oče, slednjega po mnenju zagovornice ni mogoče kar avtomatsko šteti kot neverodostojnega. Prav tako pa sta obe priči bili poučeni o posledicah krivega pričanja in ju tudi zato ne gre šteti za neverodostojni.

10.S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da pričama C. C. in E. E. v njunih izpovedbah ni moč slediti, tehtno utemeljilo. Tako je pravilno presodilo, da priči C. C. ni verjeti zgolj zato, ker je oče obdolženca, temveč predvsem zato, ker je tudi sam vpet v zamere in spore, ki jih imajo med seboj obdolženec, njegov oče in oškodovanec. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da priča C. C. s svojim pričanjem ni želel obremeniti svojega sina (obdolženca), pri čemer ni bistveno, ali je C. C. naročil obdolžencu, naj pokliče oškodovanca, kot je slednji domneval v svoji izpovedbi, saj je nedvomno bilo ugotovljeno, da je D. D. klical obdolženca in da je tudi on izrekel inkriminirano grožnjo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilo ocenilo tudi izpovedbo priče E. E., ki se je, kot je tudi sam povedal, sprva želel izogniti udeležbi v postopku kot priča, prav tako je bilo njegovo pričanje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ocenjeno kot odraz indiferentnega odnosa do same zadeve, zlasti do družinskih sporov vpletenih. Ob tem ne gre prezreti, da priča E. E. niti ni vedel, da je obdolženec klical D. D. in ne oškodovanca. Sodišče prve stopnje je tako v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe pravilno in popolno ocenilo izpovedbi prič C. C. in E. E. in s tako podanimi prepričljivimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tudi priča D. D. v sorodstvu z oškodovancem. V točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč navedeno, da je priča D. D. svak oškodovanca, slednje je na zaslišanju povedal tudi sam oškodovanec. Ob tem pa je prvostopenjsko sodišče tudi razumno in tehtno utemeljilo, zakaj je ne glede na sorodstveno vez verjelo izpovedbi D. D.

12.Pritožba nadalje graja, da sta oškodovanec in priča D. D. tekom postopka spreminjala svojo izpovedbo ter da njuna izpovedba ni skladna. Ustno naznanilo z dne 25. 10. 2021 namreč glasi: „...mu je A. A. rekel, da me bo ubil že danes, če se kje srečava“. Priča D. D. pa je istega dne v izjavi na policijski postaji glede izjav obdolženca rekel: „če bo kje dobil B. B., ga bo ubil“. Nadalje je oškodovanec tekom posameznih preiskovalnih dejanj dejal: „naj se pazim, da me bo ubil,“ priča D. D. pa je izpovedal, „če bi sedaj dobil B. B., da bi ga ubil“. Oškodovanec je nato na glavni obravnavi dejal: „če me dobijo danes popoldan, me ubijejo“. Zagovornica v teh navedbah prepoznava bistvena razhajanja, dodatno pa še izpostavlja, da priča D. D. in oškodovanec nista bila enotna niti glede tega, ali sta se kritičnega dne videla ali ne.

13.Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Res so podana določena odstopanja v izpovedbah oškodovanca in priče D. D., vendar pa je že sodišče prve stopnje v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in pojasnilo, da sta oškodovanec in priča D. D. jasno in skladno izpovedala o grožnji z ubojem, slednje pa je potrdil tudi kot priča zaslišan policist F. F. Prav tako je oškodovanec ob predočenju kazenske ovadbe potrdil njeno vsebino, ta pa je skladna z njegovim pričanjem v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj in z izpovedbo priče D. D. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je treba vsako posamezno izpovedbo ocenjevati kot celoto, pri čemer je treba tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo nekaj časa, zato manjše razhajanje v izpovedbah, podanih na glavni obravnavi, ob upoštevanju prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornica. Sicer pa je oškodovančeva izpovedba glede bistvenih okoliščin v celoti potrjena z izpovedbama zaslišanih prič D. D. in F. F., ob tem pa tudi ni odločilna okoliščina, ali sta se D. D. in oškodovanec kritičnega dne videla. Bistveno je namreč, da sta priči D. D. in F. F. potrdili izpovedbo oškodovanca glede izrečene grožnje, zagovornica pa s poudarjanjem nebistvenih odstopanj v izpovedbah, s katerimi poskuša prepričati nasprotno, ne more uspeti.

14.Zagovornica nadalje trdi, da oškodovanec ni niti enkrat potrdil, da se je zaradi obdolženca počutil ogroženega, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo oceniti, da oškodovanec izjav obdolženca ni sprejel kot grožnjo. Zagovorničino polemiziranje o tem, kako se je oškodovanec tedaj počutil ter navedbe, da slednje ni konkretizirano, ni utemeljeno. Drži, da je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da se je oškodovanec počutil vznemirjeno in se zbal zase, vendar to ni bistveno, saj za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil vznemirjeno ali prestrašeno (čeprav se je oškodovanec vsekakor tako počutil ob seznanitvi z obdolženčevimi besedami, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Ključna je namreč objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovancem,

15.kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki, da inkriminirane obdolženčeve besede, ki jih je povedal priči D. D. in mu rekel, naj jih posreduje oškodovancu, pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovanca. Namreč besede „da ga bo že danes ubil, če se bosta kje srečala“, ob upoštevanju dejstva, da gre med obdolžencem in oškodovancem za bratranca, ki sta od nakupa kmetije obdolženčevega očeta sprta, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so navedene besede pri oškodovancu take občutke tudi dejansko povzročile, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo na podlagi izpovedb oškodovanca, priče D. D. in priče F. F., dodatno pa je o subjektivni prestrašenosti oškodovanca zaradi izrečenih besed utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da je oškodovanec še isti dan podal predlog za pregon.

16.Zagovornica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da izrečeno pogojno obsodbo spremeni v denarno kazen, kot je to predlagala že državna tožilka. V utemeljitvi poudarja, da je obdolženec nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, je oče dveh mladoletnih otrok, zaposlen, zato je preteča zaporna kazen v pogojni obsodbi zanj zagotovo hujša od denarne kazni, čemur pa je naklonjena tudi sodna praksa. S povzetimi navedbami ne more uspeti. V pritožbeno izpostavljeni zadevi Višjega sodišča v Celju II Kp 12058/2019 je pritožbeno sodišče spremenilo izrečeno pogojno denarno kazen v denarno kazen zgolj zato, ker so tam bila obravnavana primerljiva kazniva dejanja med sorodniki. V obravnavani zadevi pa se obravnava zgolj eno kaznivo dejanje, zato teh zadev ne gre enačiti. V drugi pritožbeno izpostavljeni zadevi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 49771/2017 pa je pritožbeno sodišče zavrnilo spremembo sankcije iz denarne kazni v pogojno obsodbo z utemeljitvijo, da bo edino izrečena denarna kazen pri obdolžencu dosegla namen, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Ob tem je v zvezi s primerjavo kazenskih postopkov poudariti, da je vsaka zadeva samostojna, z drugačnimi (objektivnimi in subjektivnimi) okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami, kazenska sankcija pa se izreče v skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij kot enim temeljnih načel kazenskega prava. V konkretni zadevi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je glede na vse ugotovljene okoliščine in sorodstveno povezavo med oškodovancem in obdolžencem, slednjemu izreklo pogojno obsodbo enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Kot že omenjeno, pa izpustitev posameznih navedb iz krivdoreka tudi ni spremenila oziroma zmanjšala kriminalne količine očitanega kaznivega dejanja, da bi to lahko vplivalo na težo kaznivega dejanja in izrečeno kazensko sankcijo. Kazenska sankcija opozorilne narave je tako po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna in bo zadostno opozorilo, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, prav tako je ustrezno odmerjena tudi določena kazen v okviru pogojne obsodbe in preizkusna doba, zato sprememba izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca, še manj pa v denarno kazen ni na mestu.

17.Po vsem obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice odločilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP in prvi odstavek 394. člena ZKP).

18.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

(1) Šošić M. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1, 391, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.