Jedro

Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik (v konkretnem primeru je to generalni direktor policije).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2013 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 8. 1. 2014, sta nezakonita in se razveljavita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova odtegljaja plače za mesec februar 2013, ki predstavlja denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2013, plačati 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z 22 % DDV v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, vse pod izvršbo.“ (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 703,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je vložila tožbo zaradi nezakonitosti sklepa in odločbe ter v dopolnitvi tožbe še zahtevek glede denarnega zahtevka v višini plačane denarne kazni zaradi disciplinskega postopka. Sodišče je štelo, da zastaranje disciplinskega postopka še ni poteklo, pri čemer naj bi se za domnevno disciplinsko kršitev dejansko izvedelo 27. 9. 2013, torej se je zastaranje izteklo 27. 12. 2013, pri čemer zastaranje disciplinskega postopka nastopi v treh mesecih, šteto od takrat, ko se je izvedelo za lažjo kršitev. Jasno se je za domnevno kršitev izvedelo že istega dne, ko je bila kršitev storjena. Komandir A.A. je namreč osebno zaznal domnevno kršitev. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. V predlogu za uvedbo disciplinskega postopka z dne 8. 10. 2013 je bila namreč tožnici očitana kršitev določila 152. člena Pravil policije in Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka z dne 14. 10. 2013 kršitev 92. ter 152. člena Pravil policije ter kršitev pogodbe o zaposlitvi in kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, v odločbi z dne 29. 11. 2013 samo skopo kršitev aktov delodajalca, brez navedbe konkretnih členov ali vsaj aktov, ki naj bi bili kršeni, v obrazložitvi sklepa pritožbene komisije z dne 8. 1. 2014 pa kršitev internih aktov (vnovič brez navedbe konkretnih členov ali vsaj aktov, ki naj bi bili kršeni). V 16. točki obrazložitve je zgolj navedeno, da bi tožnica oziroma policistka morala seznaniti vodjo izmene s samimi spremembami pri opravljanju dela na mejnem prehodu, konkretno koriščenjem odmora, ki ji je nedvomno pripadal, ali glede zamenjave z drugim policistom, in sicer po mnenju sodišča na podlagi 74. člena Pravil policije. Obveznost B.B. kritičnega dne je bila organizirati, voditi in nadzorovati delo v izmeni in opravljati druge naloge policije, tako da to ni obveznost, ki bi bila naložena tožnici in je sodišče nedvomno zmotno uporabilo materialno pravo, ko dela zaključke na podlagi konkretne določbe. Domnevno neopravičeno izostajanje s strani priče ne more iti v škodo tožnice, zato tožnica v zvezi z navedenim uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zaključkom sodišča, da je A.A., torej takratni komandir, skozi zaslišanje potrdil, da se zaposleni v izmeni interno dogovorijo o izmenjavi delovnih mest brez posredovanja vodje izmene, kar pa naj ne bi pomenilo, da niso bili dolžni obvestiti vodje izmene o odhodu z delovnega mesta. Tožnica v zvezi z navedenim uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, hkrati pa opozarja tudi na bistveno absolutno kršitev pravil postopka, saj ima zaradi tega sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju. Tožnica ni neupravičeno zapustila delovnega mesta in tako se ne more očitati disciplinsko kršitev skladno z določbami ZJU. Tožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča pa spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka, skupaj z 22 % DDV, ter nadaljnjih stroškov postopka v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, ali pa da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z 22 % DDV. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v zadevi Pd 35/2014 z dne 11. 2. 2015 izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinske komisije in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS zavrnilo, prav tako pa posledično zavrnilo tudi zahtevek iz naslova odtegljaja plače za mesec februar 2013, kar predstavlja denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec september 2013 ter plačila 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila. Višje sodišče je v zadevi Pdp 527/2015 z dne 17. 12. 2015 pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odločbo disciplinske komisije in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS razveljavilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 114,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi VIII Ips 120/2016 z dne 7. 6. 2016 izdalo sklep, s katerim je sklenilo, da se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje, pri čemer se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju prič B.B., C.C., A.A., D.D. in E.E. ter po zaslišanju tožnice zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinske komisije z dne 29. 11. 2013 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 8. 1. 2014 ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 114,33 EUR, kar predstavlja denarno kazen v višini 10 % plače za polni delovni čas za mesec september, ko je tožena stranka tožnici odtegnila 10 % plače za polni delovni čas. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica storila lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2012 in nadalj. - ZJU), ker je dne 27. 9. 2013 v času med 3.45 in 4.05 uro kršila delovne obveznosti s tem, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke, v tem času odšla v žensko garderobo, ki se nahaja v I. nadstropju PMP F., si tam na leseno klop, namenjeno za sedenje v času preoblačenja, namestila manjšo blazinico, odložila opasač s službeno pištolo na obešalnik ter slekla vetrni jopič, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje iz zunanje strani in zaspala. S takšnim ravnanjem je nevestno, nepravočasno in malomarno opravljala svoje delovne in druge obveznosti, ki so opredeljene v aktih delodajalca. Tožena stranka ji je tako izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače izplačane za mesec september 2013. Po vloženi pritožbi je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja njeno pritožbo s sklepom z dne 8. 1. 2014 zavrnila.

7. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor o zastaranju vodenja disciplinskega postopka, pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da disciplinski postopek ni zastaran in navedlo, da se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje dne 8. 1. 2014, torej zadnji dan trimesečnega roka. Tožnica tudi v pritožbenem postopku podaja ugovor o zastaranju vodenja disciplinskega postopka, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da so določbe ZJU o disciplinski odgovornosti sicer z novelo ZJU-B prenehale veljati, vendar se še naprej uporabljajo do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv ter odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sklep, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep denarne kazni ne predstavlja nobene od navedenih izjem in ker v spornem obdobju kolektivna pogodba še ni bila sprejeta, je tožena stranka ravnala zakonito, ko je odločala o storitvi disciplinske kršitve po določilih ZJU. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) je sicer črtal določbo 128. člena, ki je bila črtana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 113/2005 - ZJU-B), pri čemer je bilo v drugem odstavku 85. člena ZJU-B določeno, da se v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti uporabljajo določbe ZJU. Tako je potrebno glede vprašanja zastaranja vodenja disciplinskega postopka presojati na podlagi sicer črtanih določb ZJU. ZJU v šestem odstavku 128. člena ureja vodenje disciplinskega postopka in določa, da le-ta zastara, ko poteče trikrat toliko časa, kot zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Zastaranje uvedbe disciplinskega postopka pa je urejeno v prvem odstavku 128. člena ZJU, ki določa, da za lažjo kršitev uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede zastaranja je pomembno vprašanje, od kdaj se šteje, da se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri razlagi 128. člena ZJU potrebno upoštevati tudi določbo 129. člena ZJU, ki ureja odločanje o disciplinski odgovornosti. Po določilih prvega odstavka 129. člena ZJU disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu uslužbencu nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata v organu. Tako je potrebno določila 128. in 129. člena ZJU razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnico s sklepom z dne 14. 10. 2013, pri čemer je sklep podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje dne 8. 1. 2014, torej disciplinski postopek ni zastaran, pri čemer je pritožbo tožnice komisija za pritožbe zavrnila s sklepom 8. 1. 2014. 8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ocenjuje, da sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh dokazov zlasti zaslišanja vseh predlaganih prič, pač pa je izvedlo relevantne dokaze in vpogledalo tudi posnetke nadzornih kamer, tako da je na podlagi vseh izvedenih dokazov in vsakega dokaza posebej odločilo po svoji vesti, tako da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba da preizkusiti, prav tako pa izvedeni dokazi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica storila lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih, ker je 27. 9. 2013 v času med 3.45 in 4.05 uro kršila delovne obveznosti s tem, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policijske kontrolorke, v tem času odšla v žensko garderobo, ki se nahaja v 1. nadstropju PMP F., si tam na leseno klop, namenjeno za sedenje v času preoblačenja namestila manjšo blazinico, odložila opasač s službeno pištolo na obešalnik ter slekla vetrni jopič, za sabo z notranje strani pa zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje iz zunanje strani in zaspala. S takšnim nevestnim ravnanjem je nevestno, nepravočasno in malomarno opravljala svoje delovne dolžnosti, ki so opredeljene v aktih delodajalca. Tako ji je tožena stranka upravičeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % plače izplačane za mesec september 2013. Sodišče je po zaslišanju prič, zlasti komandirja policije A.A. in B.B. ugotovilo, da je vodja izmene moral vedeti, kdaj posamezni delavec - policist koristi pripadajoči 45 minutni odmor. Priče so izpovedale, da je glede koriščenja odmorov bilo nekako znano, da se delavci med seboj dogovorijo, seveda tako, da pri tem poteka promet na prehodu tekoče. Glede samega dogodka pa je sodišče verjelo priči A.A., ki je povedal, da je avto pustil tako, da ga zaposleni niso videli, da je nekaj časa opazoval, kaj se dogaja na mejnem prehodu in ugotovil, da na stezah manjkata dva policista, ki nista bila na delovnem mestu. Ob tem je bilo dejansko stanje ugotovljeno tudi z posnetki video nadzornih kamer, pri čemer jih je sodišče vpogledalo in upoštevalo in ni sledilo predlogu tožnice za izločitev dokaza, pri čemer se je pravilno sklicevalo tudi na sodno prakso kot npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 120/2014. 9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in stroške revizije, saj s pritožbo v ponovljenem postopku ni uspela, z revizijo pa je bila le razveljavljena odločitev pritožbenega sodišča. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.