Jedro

Pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki in ki je po navedbah tožeče stranke postala veljavna z realizacijo, je samo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Realizacija ima pomen za presojo veljavnosti pogodbe, pri nepremičninah pa ne pomeni tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala, da sta solastnika več parcel v k.o... in od toženih strank zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Ugotovilo je, da je K. P. leta 1964 te parcele podaril svoji sestri A. V. in njenemu možu tožniku A. V., ker se je tedaj z družino odselil v Italijo. Pogodba je bila sklenjena le ustno. Po zemljiškoknjižnem stanju je ostal lastnik spornih parcel P.. Njemu so bile nacionalizirane. P. je parcele izročil obdarjencema in je bila v tem obsegu darilna pogodba realizirana. Obdarjenca sta nastopila posest, ni pa potekla priposestvovalna doba. Zato na ta način nista pridobila lastninske pravice, prav tako pa tudi ne na podlagi pogodbe, ker je za pridobitev lastninske pravice potreben tudi vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 385. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na sodbo opr. št. P 207/92 tedanjega Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, s katero je bilo v enaki zadevi med istimi strankami tožbenemu zahtevku ugodeno.

Sodišče je tedaj ugotovilo, da je pravna prednica tožnikov postala lastnica sporne parcele še prej, kot je bila nacionalizirana K. P.. Pritožbeno sodišče te sodbe ni štelo za pomembno in je ni obravnavalo. Zato meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja stališče posvetovanja vrhovnih sodišč iz leta 1983 in pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije leta 1992, iz katerih izhaja, da je sprejeta teorija realizacije. V obravnavani zadevi je bila darilna pogodba v celoti realizirana. S tem je obdarjenka pridobila lastninsko pravico na podarjenih nepremičninah. V tem primeru vknjižba v zemljiški knjigi ne more biti pridobitni način, saj se ustna pogodba ne more izvesti v zemljiški knjigi.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo. V letu 1964, ko je bila sklenjena darilna pogodba med K. P. kot darovalcem ter A. in A. V. kot obdarjencema, je bilo to določeno s pravnimi pravili, vsebovanimi v paragrafih 431 in 425 ODZ. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je bil sprejet leta 1980, je to pravilo povzel v 33. členu. Veljaven pravni posel kot pravni naslov sam zase ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. Potreben je še pridobitni način, ki je za nepremičnine vpis v zemljiško knjigo. Zato prvi tožnik in pravna prednica drugega tožnika z veljavno darilno pogodbo nista pridobila lastninske pravice na podarjenih nepremičninah. Pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki in ki je po navedbah tožeče stranke postala veljavna z realizacijo, je samo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Realizacija ima pomen za presojo veljavnosti pogodbe, pri nepremičninah pa ne pomeni tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice. Iz tega sledi, da tožeča stranka pred nacionalizacijo spornih nepremičnin na njih ni pridobila lastninske pravice. Nacionalizacija je bila opravljena v breme tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika K. P.. Dejstvo, da tožeča stranka kot obdarjenec ni poskrbela za zapis darilne pogodbe in za njeno izvedbo v zemljiški knjigi, ima za posledico, da ni pridobila lastninske pravice. Sporne nepremičnine so prešle v družbeno lastnino na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ št. 98/46 in 35/48) v zvezi z Uredbo o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov na ozemlju, na katero je razširjena uprava FLRJ (Ur.l. SFRJ 51/72). S tem je lastninska pravica K. P. prenehala. Tožeča stranka, ki glede na navedeno ni pridobila lastninske pravice, nima podlage za uveljavljanje lastninskega zahtevka nasproti toženima strankama.

Tožeča stranka opozarja na sodbo opr. št. P 207/92 Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, kjer je na podlagi enakih dejanskih okoliščin uspela nasproti Občini Koper s svojim lastninskim zahtevkom glede hiše in dvorišča parc. št. 39/2 k.o... Res je bilo v navedeni pravdi razsojeno drugače kot v obravnavani. Vendar je treba upoštevati, da se je tožeča stranka odločila reševati vprašanje lastnine parcel, nacionaliziranih K. P., v dveh ločenih postopkih. Vsaka pravda pa ima svojo usodo. Razlog za to je lahko tudi različno procesno razpolaganje strank. Revizijsko sodišče presoja samo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in je pri tem vezano na dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi prve in druge stopnje. Ne more pa presojati sodbe, izrečene v drugem postopku, četudi med istimi strankami in na enako zatrjevani dejanski podlagi.

Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbeni ugovor tožeče stranke v zvezi s sodbo v prejšnjem postopku in je pravilno pojasnilo, da ga ta sodba ne veže. Sodba druge stopnje o tem navaja razloge, ki jih je mogoče preizkusiti. Zato uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).