Jedro

Toženec ni izpolnil svoje prijavno-odjavne obveznosti, po kateri bi moral prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, odjaviti stalno prebivališče, če se za stalno odseli iz območja RS, prijaviti začasni odhod iz območja RS, ki traja več kot 3 mesece ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče. V smislu določb ZPPreb tako ni bilo mogoče ugotoviti toženčevega prebivališča, zato je prvo sodišče utemeljeno postavilo tožencu začasnega zastopnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL /2010 z dne 31. 12. 2010 v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 3.283,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe, in izvršilnimi stroški v znesku 91,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2011 do plačila. Tožencu je prvo sodišče naložilo tudi plačilo zneska 319,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2009 do plačila (II. točka izreka), naložilo pa mu je tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 601,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo očitano bistveno kršitev določb postopka s tem, ko tožencu ni dalo možnosti izjaviti se o tožbenih navedbah. S tem je bil toženec onemogočen v vsebinski obrambi svojih pravic. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju strank, glede na to, da začasni zastopnik tekom postopka ni mogel vzpostaviti kontakta s tožencem in zato ni mogel navajati podrobnih argumentov za oporekanje ali zavrnitev tožbenega zahtevka. Prav tako zato ni mogel konkretizirati dokaznega predloga po zaslišanju toženca. Začasni zastopnik lahko zastopa zastopanega le tedaj, ko ima stik z njim, v konkretnem primeru pa tega stika ni bilo. Ko začasni zastopnik nima stika s stranko in to tudi uveljavlja, je predlog za zaslišanje zastopanega vedno utemeljen in ga ni mogoče zavrniti. V nasprotnem primeru se posega tudi v ustavno pravico zastopanega do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Ker v takšnem primeru kot je obravnavani, ni mogoča obnova postopka brez časovne omejitve, gre za očitano bistveno kršitev določb postopka kakor tudi kršitev navedene ustavne določbe.

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor toženec v pritožbi uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni imel možnosti izjaviti se o tožbenih navedbah v smislu prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP, je ta očitek neutemeljen že zato, ker je prepozen, saj ga toženec uveljavlja prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne trdi, da te kršitve predhodno ni mogel navesti brez svoje krivde (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Prvo sodišče je na podlagi opravljenih poizvedb pri upravnem organu ugotovilo, da toženca ni bilo mogoče najti (neznan je bil tudi na naslovu v C., katerega je sodišču sporočila tožnica) in da je izbrisan iz registra prebivalstva. Toženec očitno ni izpolnil svoje prijavno-odjavne obveznosti, po kateri bi moral prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, odjaviti stalno prebivališče, če se za stalno odseli iz območja RS, prijaviti začasni odhod iz območja RS, ki traja več kot 3 mesece ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče (2. člen Zakona o prijavi prebivališča – ZPPreb). V smislu določb ZPPreb tako ni bilo mogoče ugotoviti toženčevega prebivališča, zato je prvo sodišče utemeljeno postavilo tožencu začasnega zastopnika (prvi odstavek in 4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Postavitev začasnega zastopnika načeloma sicer pomeni določeno omejitev pravice stranke do izjave v postopku pred sodiščem, vendar je prvo sodišče glede na vse ugotovljene okoliščine ravnalo v skladu z 82. členom ZPP, ko je tožencu postavilo začasnega zastopnika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma da je kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS tudi s tem, ko toženca ni zaslišalo oziroma ko je zavrnilo dokazni predlog toženca za zaslišanje strank. Zaslišanje strank je le eno od dokazil, o tem, katere dokaze bo izvedlo, pa odloča sodišče, pri čemer mora zavrnitev posameznega dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (213. in 287. člen ZPP). Prvo sodišče je tako tudi ravnalo (7. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče sprejema njegove razloge kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Dejstvo je, da je tožnica predložila številne dokazne listine za svoje navedbe o podlagi in višini vtoževane terjatve, toženec pa je le splošno ugovarjal, da tožnici ničesar ne dolguje. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank zato ni bila potrebna.

Prvo sodišče ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).