Jedro

Z ZBPP in posledično z izpodbijano odločbo ni poseženo v pravico do sodnega varstva in v pravico do poštenega sojenja. Glede na določbo 24. člena ZBPP je tožena stranka dolžna presoditi tudi, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožiti. To pa ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se prošnja za dodelitev BPP nanaša.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 203/2012-2 z dne 7. 12. 2012, zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po presoji tožene stranke prosilec v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo glede na podatke, navedene v obrazložitvi te odločbe, nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato se postopka s tožbo ni razumno udeleževati. Tako pa tudi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev Bpp iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena istega zakona.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da je z določbami ZBPP in posledično z izpodbijano odločbo, poseženo v njegove pravice do uresničevanja pravic iz 14., 15. in 22. člena Ustave ter določil 6., 13., 14., 17. in 18. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKVČP). Sodišče je v zadevi odločilo mimo obveznega dokaznega postopka, ki je določen v 13. členu EKVČP. Glede na omenjeno pravno podlago meni, da bi moralo sodišče izpodbijani sklep odpraviti in naložiti prvostopnemu organu, da izda ugoditveni sklep o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Kolikor pa sodišče omenjenega sklepa ne bi izdalo, naj Ustavnemu sodišču predlaga presojo določila ZBPP, saj meni, da je omenjeni zakon na podlagi EKVČP v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Pravica do brezplačne pravne pomoči mu namreč pripada na podlagi enakosti pred zakonom in zaradi preprečitve kakršnekoli diskriminacije.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek neustavnosti dela ali celega 24. člena ZBPP oziroma celotnega ZBPP oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi odloči tako, da tožniku prizna upravičenost do BPP oziroma odobritev BPP v zahtevanem obsegu naloži toženi, tožnika pa oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču sporoča, da pri izpodbijani odločbi vztraja.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena tako v dejanskem, kot tudi v pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

Na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako finančni položaj prosilca, kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji prošnje kot pogoj za dodelitev upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožba tožnika zoper odločbo Upravnega sodišča RS pod opr. št. Bpp 232/2012-2 z dne 31. 1. 2013, na katero se prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči nanaša, nima verjetnega izgleda za uspeh. Pri tem povzema dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na zadevo, in na tej podlagi presodi izgled za uspeh tožnika v upravnem sporu, ki je pogoj za dodelitev BPP. Navedene dejanske ugotovitve, ki jih tožnik ne prereka, so tudi po presoji sodišča zadostna podlaga za sprejem izpodbijane odločbe.

Sicer pa tožnik odločbo izpodbija, ker meni, da temelji na zakonu, ki je neskladen z določbami Ustave in EKČP. Zatrjevanih neskladnosti sodišče ni našlo, zato tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb ZBPP, ki so relevantne za odločitev. Z zakonom in posledično z izpodbijano odločbo ni poseženo v pravico do sodnega varstva in v pravico do poštenega sojenja. Glede na določbo 24. člena ZBPP je tožena stranka dolžna presoditi tudi, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in ali jo je razumno sprožiti. To pa ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se prošnja za dodelitev BPP nanaša. Z odklonitvijo BPP v pravice, ki jih navaja tožnik, ni poseženo. Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je namreč prav uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam v zadevah, ki niso očitno nerazumne oziroma v katerih ima stranka verjetne izglede za uspeh.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. Predlog za dodelitev BPP, ki ga tožnik vlaga hkrati s tožbo, pa je kot predmet upravnega odločanja v pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč, ki je v zadevi odločil z odločbo Bpp 54/2013 z dne 23.5. 2013.