Jedro

Če carinski organ podvomi v ceno uvoženega rabljenega vozila, navedeno v fakturi (faktura brez številke), ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 965/96 z dne 18.6.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.5.1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice Ljubljana z dne 4.7.1995. Z navedeno odločbo je ta zavrnila ugovor pritožnika (tožeče stranke) zoper zapisnik Carinarnice Ljubljana, Carinske izpostave T.-c., o netočni prijavi blaga za carinjenje z dne 21.6.1995, z uvozno carinsko deklaracijo z dne 19.6.1995, in določila carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo ..., letnik 1993, v znesku 950.400,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Po njegovi presoji je izpodbijana odločba pravilna in temelji na določbah Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 29/83, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90 in 34/90, v nadaljevanju CZ). V obrazložitvi sodbe navaja, da je v navedeni zadevi sporna odločitev, ker je bilo uvoženo blago (rabljeno in poškodovano vozilo) carinjeno po določbah 44. člena, v zvezi z 41. členom CZ, in za carinsko osnovo ni bila upoštevana faktura, ki jo je predložila tožeča stranka ob uvozu. Faktura, na katero se sklicuje tožeča stranka in se nanaša na nakup vozila pri tuji firmi, glasi na znesek 7.500,00 DEM, je pomanjkljiva, nima številke, pod katero je bila izdana, znesek na fakturi pa tudi bistveno odstopa od cen za vozila iste znamke, tipa in leta proizvodnje, s katerimi sama razpolaga (katalog Schwacke). Po 3. odstavku 41. člena CZ lahko carinarnica, če je glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ. Pravilna je tudi odločitev carinarnice, da pri vrednosti poškodb izhaja iz predračuna uradnega servisa A. Tožeča stranka je navedeni predračun sama predložila kot dokaz o vrednosti poškodb in ni razloga, da bi carinarnica ta dokaz zavrnila. Neupoštevno je sklicevanje tožeče stranke na postopek homologacije in v zvezi s tem na okoliščino, da je bil sporni predračun namenjen le ugotavljanju dejstva, da poškodbe ne presegajo 10 % vrednosti uvoženega blaga, saj je tožeča stranka navedeni predračun sama predložila v postopku carinjenja. Ni upoštevna navedba tožeče stranke, da so stroški za prevoz in zavarovanje fiktivni, saj so navedeni v uvozni carinski deklaraciji in potrjeni s strani špediterja. Sklicevanje tožeče stranke na določbo 257. člena CZ ni utemeljeno, ker ne gre za vprašanje pomanjkljivosti in nepravilnosti v sami carinski deklaraciji, temveč za vprašanje ugotavljanja carinske osnove. Po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tožečo stranko je kot carinskega zavezanca v postopku carinjenja blaga zastopal špediter M., d.o.o., L., ki je sodeloval pri pregledu uvoženega blaga in podpisal zapisnik o netočni prijavi blaga za carinjenje z dne 21.6.1995. Zoper zapisnik je tožeča stranka prav tako preko špediterja vložila ugovor. Na podlagi 264. člena CZ je bila sestavljena komisija, ki je ponovno ugotovila stanje blaga. Po navedeni določbi CZ se pri delu komisije ne zahteva deklarantova prisotnost. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponovi tožbene navedbe in izpostavi, da je tožbo vložila po pooblaščenki A., d.o.o., Š., vendar ji je pristojno sodišče odreklo pravico, da jo zastopa omenjena družba, češ da pravne osebe niso opravilno sposobne. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi imela možnost predlagati izvedbo potrebnih dokazov. Tudi ni dovolj skrbno proučilo tožbenih navedb o kršitvi 135. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti uresničiti pravic, ki ji gredo po 143. členu ZUP. Navaja, da pri pregledu blaga pred izdajo prvostopne upravne odločbe niti sama, niti njen deklarant nista bila prisotna, kar pomeni kršitev določbe 1. odstavka 264. člena CZ in 1. odstavka 195. člena ZUP. Ni se mogla seznaniti z nobenim dokazom, na katerem temelji prvostopna upravna odločba, niti ni imela možnosti predlagati izvedbe dokazov.

Po njenem mnenju je bil nepravilno uporabljen 3. odstavek 41. člena CZ. Pri določitvi carinske osnove bi se morala upoštevati predložena faktura, ne glede na to, da nima številke. Carinsko osnovo bi bilo treba določiti po 34. členu CZ, ker je bila nakupna cena znana. Za določitev cene uvoženega vozila se ne more uporabiti katalog Schwacke, saj je bilo uvoženo vozilo poškodovano, v navedenem katalogu pa so cene nepoškodovanih vozil. Komisija, ki je izhajala iz cene nepoškodovanega vozila v tujini, bi morala upoštevati škodo, ugotovljeno po kriterijih, ki veljajo v tujini, od koder se vozilo uvaža, saj so stroški popravil tam nekajkrat višji kot v Sloveniji, zato so poškodovana vozila cenejša kot pri nas. Tožeča stranka v nadaljevanju smiselno ponovi tožbene navedbe v zvezi s predračunom A. L., ki se nanaša na homologiranje vozila. Ti predračuni so po njenem mnenju za carinjenje vozil neuporabni, vendar cariniki zahtevajo predložitev teh predračunov. Carinska osnova je bila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi pravno nepravilne metode vrednotenja napačno določena. Tožeča stranka napada sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na stroške prevoza, ki po njenih navedbah niso bili posebej plačani in so po višini fiktivni, zato jih carinarnica ne bi smela upoštevati pri carinski osnovi.

Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navedbe tožeče stranke v pritožbi v celoti prereka in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore, ki jih je tožeča stranka uveljavljala. Obrazložitev, v kateri zavrača tožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v predpisih, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Pritoženo sodišče se s temi razlogi strinja in jih ne ponavlja.

Iz navedenih razlogov tožeča stranka glede ugovora o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, uveljavljenega že v upravnem sporu na prvi stopnji, ki ga v pritožbi le ponavlja kot pritožbeni ugovor, s pritožbo ne more uspeti.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je v zadevi sporno vprašanje, ali je carinski organ ravnal pravilno in zakonito, ko za carinsko osnovo ni upošteval cene vozila, navedene v predloženi fakturi. Carinski zakon ureja način določanja carinske osnove, to je vrednosti uvoženega blaga, od katere se obračunava carinska stopnja, pa tudi ostale uvozne dajatve, v določbah 34. do 45. člena CZ. Določba 34. člena CZ, na katero se sklicuje tožeča stranka, določa, da je vrednost uvoženega blaga, ki pomeni carinsko osnovo, dogovorjena cena (transakcijska cena). Dogovorjena cena po tej določbi je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. Praviloma se za carinsko osnovo blaga, ki se uvaža, uporabi dogovorjena cena oziroma transakcijska vrednost blaga. Če ustreza zahtevam CZ, se bo kot dogovorjena cena vzela cena, navedena v prodajalčevi fakturi. V tem konkretnem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov, carinske osnove ni bilo mogoče ugotoviti na podlagi dogovorjene vrednosti uvoženega vozila (pomanjkljiva faktura). Zato je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prvostopni upravni organ, potem, ko je podvomil v verodostojnost predložene fakture, iz razlogov, ki jih navaja v odločbi, pravilno določil carinsko osnovo na drug način v skladu z navedenimi določbami CZ. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožbene ugovore glede cenitve poškodb uvoženega vozila, z razlogi, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, zato tožeča stranka z enakimi ugovori, ki jih ponavlja v pritožbi, ne more uspeti.

Po presoji pritožbenega sodišča ni upoštevna pritožbena trditev, da carinski organ ne bi smel uporabiti navedenega kataloga, saj je bil ta uporabljen le kot pripomoček pri oceni vrednosti spornega vozila, ki jo je, glede na dejansko stanje vozila, ugotavljala posebej za to imenovana komisija (264. člen CZ).

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu ugovoru, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo prvostopne upravne odločbe, ki ga je kot tožbeni ugovor pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da niso podane zatrjevane kršitve 143. člena ZUP, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku in njene pravice.

Po presoji pritožbenega sodišča je neupošteven tudi ugovor tožeče stranke glede razpisa glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu). Iz tožbe in odgovora na tožbo ne izhaja, da bi stranki v tej zadevi zahtevali glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.