Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je pogodba nična, mora pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na osnovi take pogodbe.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 257.659,21 ATS z obrestmi in po obrestni meri, kot je to natančno razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Hkrati je toženki naložilo tudi dolžnost plačati tožeči stranki 474.399,50 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh in pod izvršbo. Toženka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga,naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, naj zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženka ponovno poudarja, tako kot že v teku postopka na prvi stopnji, da tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pravnem poslu - kreditnem razmerju, ki ni bil prijavljen Centralni banki Slovenije. Tak pravni posel pa skladno s predpisi ni veljaven. Zakonodaja namreč določa, da mora biti vsak kreditni posel, sklenjen s tujim partnerjem oziroma s kreditodajalcem, registriran pri Banki Slovenije. Ničen pravni posel torej po stališču toženke ne more biti podlaga za utemeljen tožbeni zahtevek. Pritožba ni utemeljena. Toženka ne zanika od sodišča prve stopnje ugotovljenega odločilnega dejstva, da je sklenila s tožečo stranko kreditno pogodbo, na osnovi katere je prejela od tožeče stranke 280.000,00 ATS za določen čas 36 mesecev. Tudi ne zanika nadaljnjega odločilnega dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč, da tožeči stranki toženka ni poravnala obveznosti v skladu s pogodbenimi roki. Toženka le trdi, da je bil sklenjen pravni posel ničen, ker ni bil registriran pri Banki Slovenije zaradi česar meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Nima sicer prav toženka, ko pavšalno navaja, da je sklenjena kreditna pogodba nična, zato ker ni bila prijavljena Banki Slovenije kajti Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ štev. 66/85), ki je veljal v času,ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo (22.2.1991) je v 81. členu med drugim izrecno določal, da se jugoslovanski državljani sploh ne smejo zadolževati v tujini. Zakon o kreditnih poslih s tujino, ki je veljal v istem obdobju (Ur.l. SFRJ štev. 84/90) pa je določal katere so tiste domače osebe, ki pa lahko sklepajo kreditne posle s tujimi osebami. Gre za banke, podjetja in druge pravne osebe ter fizične osebe s stalnim prebivališčem v Jugoslaviji, ki samostojno opravljajo gospodarsko in drugo dejavnost z osebnim delom oziroma z osebnim delom in sredstvi, ki so lastnina občanov, po zakonu pa nimajo statusa pravne osebe (podjetnik). Navedeni zakon pa je res določal (v 13. členu), da se morajo kreditni posli s tujino registrirati pri narodnih bankah republik. Vendar se toženka ne more sklicevati na obvezno registracijo, ker kot je bilo že povedano, se toženka sploh ne bi smela v tujini zadolžiti. Ne glede na to pa, če tudi bi toženka spadala med tiste domače osebe, ki bi lahko sklenila kreditni posel s tujino, ki pa ne bi bil registriran pri Banki Slovenije, se toženka ne bi mogla v prid svojemu stališču uspešno sklicevati na ničnost. Sklenjena pogodba bi in je torej v vsakem primeru nasprotovala prisilnim predpisom (103. člen ZOR), vendar, če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi pogodbeni stranki vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (104. člen ZOR), kajti posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Po obrazloženem toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora, glede na določbo 2. odstavka 365. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (365. člen ZPP). Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS štev. 26/99, so bile v tem sklepu uporabljene določbe ZPP, Ur.l. SFRJ štev. 4/77 - 27/90 in RS štev. 55/92.