Jedro

Določba v predpogodbi, da bo glavna pogodba sklenjena v notarski obliki, ne pomeni, da same predpogodbe, ki niso sklenjene v takšni obliki, ne veljajo.

Predpogodba predstavlja samostojno pogodbo, zato se je mogoče v njej veljavno dogovoriti tudi o pogodbeni kazni zaradi kršitve predpogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 6.259,39 EUR z zamudnimi obrestmi od 7.2.2007 do plačila (I. točka izreka), hkrati pa da obstoji terjatev tožene stranke napram tožeči stranki v znesku 3.755,63 EUR z zamudnimi obrestmi od 23.6.2008 do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je še, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.505,26 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 751,13 EUR od 31.12.2006 do plačila in od zneska 2.754,13 EUR od 9.1.2007 do plačila in za obresti od zneska 6.259,39 od 31.7.2007 do 6.2.2007 (III. točka izreka) ter da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 6.560,28 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.755,63 EUR od 11.12.2006 do 22.6.2008 (IV. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.259,39 EUR od 7.2.2007 do 28.8.2008 in od zneska 2.503,76 od 29.8.2008 (V. točka izreka), hkrati pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 3.505,26 EUR z obrestmi od zneska 6.259,39 EUR od 31.1.2007 do 6.2.2007 in obrestmi od zneska 751,13 EUR od 31.12.2006 do plačila in od zneska 2.754,13 od 9.1.2007 (VI. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 898,80 EUR (VII. točka izreka).

Zoper sodbo v II., III. in VI. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Zoper sodbo v I., IV. in V. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke stranke Glede I. in V. točke izreka sodbe Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta družba T. d.o.o. in tožena stranka sklenili dne 29.11.2006 veljavno Predpogodbo o nakupu blagovne znamke, prenosu založniških pravic in nakupu pisarniške opreme (A3, v nadaljevanju Predpogodba) ter veljavno Predpogodbo o spletnem oglaševanju (A8).

Ugotovilo je, da je iz navedenih predpogodb imela družba T. d.o.o. napram toženi stranki določene terjatve, ki jih je s pogodbo o odstopu terjatev z dne 18.4.2007 odstopila tožeči stranki (A2). Tožeča stranka je tako s tožbo zahtevala plačilo pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena s Predpogodbo, ker je tožena stranka odstopila od obeh predpogodb v višini 6.259,39 EUR in plačilo dveh računov za opravljene storitve oglaševanja po Predpogodbi o spletnem oglaševanju v skupni višini 3.505,26 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova pogodbene kazni, hkrati pa je ugotovilo, da ne obstoji njena terjatev, ki se nanaša na račune spletnega oglaševanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nasprotovanje tožene stranke, da predpogodbi naj ne bi bili veljavni (in zato nezavezujoči), ker naj ne bi bili sklenjeni v notarski obliki. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določba v Predpogodbi, da bo glavna pogodba sklenjena v notarski obliki (1. odst. 4. člena), ne pomeni, da same predpogodbe, ki niso sklenjene v takšni obliki, ne veljajo. Drugačna pritožbena trditev, s katero tožena stranka ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, bi veljala le v primeru, da bi bila s posebnimi predpisi predpisana notarska oblika za glavno pogodbo (2. odst. 33. člena OZ). V predmetnem primeru pa notarska oblika za glavno pogodbo ni posebej predpisana. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v predpogodbah dogovorjena oblika za glavno pogodbo ne vpliva na veljavnost predpogodb, saj bi bilo mogoče glavno pogodbo veljavno skleniti tudi v navadni pisni obliki, kot sta sklenjeni predpogodbi.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da Predpogodba vsebuje vse bistvene elemente glavne pogodbe, ki po vsebini predstavlja kupno pogodbo, na podlagi katere bi tožena stranka od T. d.o.o. za določeno kupnino pridobila določeno blagovno znamko, določeno opremo in določene založniške pravice. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v utemeljitev svojega stališča podalo sodišče prve stopnje in se na njih sklicuje v izogib ponavljanju. Zato ne držijo pritožbene trditve, da v Predpogodbi niso opredeljeni bistveni elementi pogodbe. Pomanjkljivosti Predpogodbe, na katere se sklicuje pritožba, sicer predstavljajo podrobnosti, ki bi sicer služile boljši preglednosti predmetnega pogodbenega razmerja, vendar pa tudi brez njih so posamezni elementi le-tega dovolj opredeljeni in je mogoče iz njih prepoznati vsebino obveznosti in pravic obeh pogodbenih strank. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da Predpogodba ne zavezuje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izkazala svojih trditev, da naj bi se okoliščine od sklenitve Predpogodbe toliko spremenile, da predpogodba niti ne bi bila sklenjena, če bi bile te okoliščine takrat takšne. Pritožbeno sodišče soglaša z jasnimi in logičnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v utemeljitev svojega zaključka. Tožena stranka pa v pritožbi s ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotna pritožbena trditev, da določba 11. člena Predpogodbe ne predstavlja dogovora o pogodbeni kazni. Predpogodba namreč predstavlja samostojno pogodbo, zato se je mogoče v njej veljavno dogovoriti tudi o pogodbeni kazni zaradi kršitve predpogodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, na podlagi v postopku na prvi stopnji izvedenih dokazov, ki jih je pravilno ocenilo, da je Predpogodbo kršila tožena stranka, saj je s svojimi ravnanji preprečevala sklenitev glavne pogodbe. Glede na ugotovljena ravnanja tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je s tem ko se ni udeležila sestanka pri notarju zaradi sestave in podpisa glavne pogodbe, ki je bil dogovorjen s T. d.o.o. za dne 16.1.2007 odstopila od Predpogodbe. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje utemeljilo z jasnimi in logičnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. V teh razlogih je sodišče prve stopnje odgovorilo na trditve tožene stranke, s katerimi je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da od Predpogodbe ni odstopila. Zato so neupoštevne pritožbene trditve, s katerimi zgolj ponavlja trditve, ki jih je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neizkazane.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov, da je tožena stranka odstopila od Predpogodbe pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno naložilo toženi stranki plačati tožeči stranki v Predpogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen. Zato dejstvo, da nobena od strank ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe ne vpliva na pravico tožeče stranke uveljavljati pogodbeno kazen od tožene stranke zaradi odstopa od Predpogodbe. Drugačno pritožbeno stališče ne drži. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nepomembne pritožbene trditve, da v 11. členu Predpogodbe dogovorjena obveznost predstavlja odstopnino. Namreč tudi če bi to držalo, bi glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka od Predpogodbe odstopila, zanjo nastopila enaka posledica, kot je bila ugotovljena, torej plačilo dogovorjene odstopnine.

Glede IV. točke izreka sodbe Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku tudi tako, da je uveljavljala v pobot svojo terjatev do tožeče stranke v višini 6.560,28 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot zatrjevane terjatve tožena stranka ni izkazala. Zaključkov sodišča prve stopnje o tem tožena stranka v pritožbi konkretno ne napada. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1.odst. 165. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Glede III. točke izreka sodbe Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala od tožene stranke plačilo dveh računov, ki se nanašajo na opravljene storitve spletnega oglaševanja v decembru 2006 v skupni višini 3.505,26 EUR z zamudnimi obrestmi. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta Predpogodba in Predpogodba o spletnem oglaševanju povezani in da predstavljata celoto. Zato je pravilno zaključilo, da se posledice odstopa od Predpogodbe in posledično nastopa obveznosti plačila pogodbene kazni nanašajo tudi na Pogodbo o spletnem oglaševanju. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da stroški oglaševanja, ki jih je T. d.o.o. opravila za toženo stranko v času trajanja Predpogodbe o spletnem oglaševanju predstavljajo škodo, ki je zajeta v vrednosti pogodbene kazni. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da bi glede na določbe Predpogodbe o spletnem oglaševanju obveznost plačila opravljenih storitev nastala šele z sklenitvijo glavne pogodbe, do česar pa ni prišlo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

Glede II. in VI. točke izreka sodbe Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.755,63 EUR.

Navedeni znesek se nanaša na pomotoma plačane storitve oglaševanja, ki naj bi jih T. d.o.o., opravila na podlagi Predpogodbe o spletnem oglaševanju, saj glede na zgoraj navedeno ta obveznost ni nastala, saj je zajeta v vrednosti pogodbene kazni. Zato ima tožena stranka pravico zahtevati vračilo tega zneska.

Obveznost vračila tega zneska pa je nastopila hkrati z nastopom obveznosti tožene stranke plačati pogodbeno kazen. Do tega pa je prišlo predno je T. d.o.o. odstopila terjatev iz naslova pogodbene kazni tožeči stranki. Zato lahko tožena stranko kot dolžnica odstopljene terjatve (na plačilo pogodbene kazni), glede na določbo 1. odst. 315. člena OZ uveljavlja v pobot s prevzemnikom (tožečo stranko) tudi terjatev, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot do odstopa terjatve z odstopnikom kar je v tem primeru zgoraj navedena terjatev. Zato ne drži pritožbena trditev, da ugotovljenih terjatev obeh pravdnih strank ni mogoče pobotati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj glede na zgoraj obrazloženo izrek sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni niti nepravilen niti nerazumljiv.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1.odst. 165. člena ZPP).