Jedro

Pri kaznivem dejanju izsiljevanja je lahko grožnja usmerjena neposredno na oškodovanca ali pa na osebe, ki so oškodovancu blizu in neugodnost, ki bi ji lahko bila prizadeta, lahko bistveno vpliva na samega oškodovanca pri njegovi odločitvi, ali bo nekaj storil. Če tako dejanje storita dva storilca, pa je tudi popolnoma irelevantno, kateri od njiju je oškodovancu ali njemu bližnjim osebam grozil. Pri presoji ponovitvene nevarnosti je tudi pomembno, kdaj so bila kazniva dejanja razsojena, zaradi ugotovitve, da do sedaj končani kazenski postopki obsojenca niso odvrnili od storitev novih kaznivih dejanj. Sodišče je ugotovilo, da je pripor neogiben za varnost ljudi, pri čemer pa je utemeljilo tudi ugotovitev, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom obdolženima B.D. in I.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbi obeh zagovornikov kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženega I.M. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Pravnomočno odločbo izpodbijajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in napadeni pravnomočni sklep razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa da sklep spremeni tako, da obdolžencu izreče ukrep (prepovedi) približevanja določeni osebi - oškodovancem, skrajno podrejeno pa da odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložniki pa so jo vložili zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi trdijo, da je v prvostopenjskem sklepu "protispisno" navedeno, da ne gre slediti navedbam domnevnega oškodovanca D.S., danim v preiskavi, o tem, da v obtožbi zatrjevanih groženj ni bilo in da je ovadbo podpisal pod prisilo, ker iz "vsebine kazenske ovadbe" izhaja nasprotno, kot naj bi imenovani pričal "na obravnavi". Poudarjajo, da iz kazenske ovadbe ni razvidno na kakšen način in kako naj bi jo obdolženec podpisal. Sodišče prve stopnje je v odločbi zapisalo, da je D.S., ko je bil v preiskavi zaslišan kot priča, povedal, da mu nobeden od obdolžencev ni grozil, da navedbe v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe niso resnične, da naj bi zapisnik podpisal, ne da bi ga prebral, vendar pa da iz vsebine kazenske ovadbe izhaja nasprotno. Kljub temu, da je sodišče ta stavek nespretno formuliralo, pa je povsem jasno, da se ugotovitev, da iz vsebine kazenske ovadbe izhaja nasprotno, nanaša na tisti del stavka, kjer je povzeto pričevanje D.S., ko je ta povedal, da mu nobeden od obdolžencev ni grozil in da so navedbe v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe neresnične, ne pa na okoliščine, v katerih je ovadbo podal. Da bi bilo zapisano, da je priča pojasnila, da je ovadbo podpisala pod prisilo, iz odločbe prvostopenjskega sodišča ne izhaja. Kolikor zahteva trdi drugače, ji zato ni mogoče pritrditi.

Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je D.S., zaslišan v preiskavi, izpovedal, da glede zatrjevanih groženj ne ve, kateri od obdolžencev naj bi mu jih izrekel, da zanj neprimerne besede niso bile grožnje, saj je to normalno, če nekomu nekaj dolguješ in da je zato navedba v sklepu sodišča druge stopnje, da so bile izrečene ostre besede "napram" S., "protispisna". Pritožbeno sodišče izpovedbe priče D.S. (5. odstavek na list. št. 137) ni povzelo dobesedno, ampak po vsebini ter je to storilo korektno. Iz oškodovančeve izpovedbe je razvidno, da ne ve, kateri od obdolžencev mu je po telefonu izrekel besede, ali ima rad brata in ali si predstavlja, koliko bomb bo dobil brat v eni uri, vendar pa okoliščina, da ni mogel opredeliti, kateri od obdolžencev mu je to dejal, ni bistvenega pomena. Pri tem kaznivem dejanju je lahko grožnja usmerjena neposredno na oškodovanca ali pa na osebe, ki so oškodovancu blizu in neugodnost, ki bi ji lahko bila prizadeta, lahko bistveno vpliva na samega oškodovanca pri njegovi odločitvi, ali bo nekaj storil (tako tudi dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, str. 420 in 104). Če tako dejanje storita dva storilca, pa je tudi popolnoma irelevantno, kateri od njiju je oškodovancu ali njemu bližnjim osebam grozil. V izpovedbah prič D.L. in M.L. ter v navedbah D.S. v kazenski ovadbi pa je imelo sodišče dovolj podlage za sklepanje, da je obdolženi I.M. utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/1 obtožbe. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj utemeljenega suma tudi glede tega kaznivega dejanja, navedeni, vložniki pa s tem da se z njimi ne strinjajo, po vsebini uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato zahteva ne more omajati zakonitosti napadene pravnomočne odločbe niti z navedbami, da so v njej navedene le okoliščine, ki obdolženca obremenjujejo, ne pa tudi tiste, ki so po videnju obrambe (ne pa tudi sodišča), zanj razbremenjujoče. Enako velja tudi za navedbe v zahtevi, da iz spisovnih podatkov kot iz izpodbijanih sklepov ne izhaja resna in objektivna grožnja, pri čemer se vložniki sklicujejo na navedbe oškodovancev D.L. in D.S. Pri tem pa ponujata le tiste navedbe oškodovancev, ki te trditve potrjujejo, obidejo pa ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je iz izpovedbe priče M.L. razvidno, da je v razgovoru s sinom D. zaznala, da je ta razburjen in imela občutek, da ga je strah ter da je priča D.S. v preiskavi povedal, da se je za brata bal. Zato vložniki tudi v tem obsegu s sklicevanjem na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po vsebini izpodbijajo v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

Tudi ko vložniki navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep, da so razlogi s katerimi je sodišče utemeljilo priporni razlog za obdolženega I.M. nejasni, "protispisni" in s seboj v nasprotju in da je sklep, da je obdolženec ponovitveno nevaren, nerazumen, jim ni mogoče pritrditi. V izpodbijanem sklepu je sodišče navedlo pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, višje sodišče pa je tudi pravilno zapisalo, da je pri presoji ponovitvene nevarnosti tudi pomembno, kdaj so bila takšna kazniva dejanja razsojena. Pri tem je tudi pojasnilo, da je to pomembno zaradi ugotovitve, da do sedaj končani kazenski postopki obsojenca niso odvrnili od storitev novih kaznivih dejanj (v sklepu višjega sodišča je navedeno, da ga niso spametovali). Pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti se je sodišče sklicevalo tudi na kazenski postopek, ki zoper obdolženca teče zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ki naj bi ga obdolženec 20.11.2004 storil v škodo P.O. Poudarilo je tudi, da naj bi obdolženi storil dve kaznivi izsiljevanja, tako v temeljni kot tudi v kvalificirani obliki. Na podlagi teh okoliščin je sklepalo, da je obdolženi I.M. grožnje stopnjeval, skupaj z B.D. oškodovancem grozil z ubojem in zahteval denar, kar pa ob upoštevanju vztrajnosti, ki naj bi jo pokazal, utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu navedeni razumni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti. Kolikor vložniki teh razlogov ne sprejemajo, pa ponujajo drugačno dokazno presojo in s tem izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je v napadeni pravnomočni odločbi ugotovilo, da je podan tudi tretji pogoj za podaljšanje pripora in da je ta neogiben za varnost ljudi, pri čemer pa je utemeljilo tudi ugotovitev, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani. Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da je sodišče tako presojo sprejelo, ne da bi navedlo konkretno argumentacijo glede sorazmernosti in subsidiarnosti. Sodišče je ugotovilo, da je pri obdolženem I.M. podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti, da naj bi tudi v ravnanju tega obdolženca prevladoval agresivni vedenjski vzorec do drugih oseb, da naj bi se grožnje stopnjevale, grozil naj bi tudi z novimi kaznivimi dejanji, kar da kaže na to, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja tudi izvršil oziroma dokončal. Glede na težo dejanj pa je ugotovilo, da je podano tudi zahtevano sorazmerje in ugotovilo, da z milejšimi ukrepi varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti. Kolikor vložniki zatrjujejo drugače in ponujajo lastno videnje, da bi bilo pri obdolženem I.M. mogoče doseči tak smoter tudi s prepovedjo približevanja določeni osebi (oškodovancem) ali odreditvijo hišnega pripora, svoje gledanje utemeljujejo z lastno oceno dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zato je treba kot neutemeljene zavrniti trditve vložnikov, da je podana kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da je vplivala ne le na zakonitost, ampak tudi na pravilnost (česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati) izpodbijanih sklepov.

Z vložniki se tudi ni mogoče strinjati, da je podana bistvena kršitev določb iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te procesne kršitve obramba v pritožbenem postopku ni uveljavljala. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da v njem niso navedeni razlogi o dejstvih (glede na naravo odločbe in okoliščino, da tega vprašanja obramba v zvezi s podaljšanjem pripora v rednem postopku ni problematiziral to ni bilo potrebno), ki so pomembna pri presoji, ali je zatrjevana bistvena kršitev sploh podana. Že iz same zahteve je razvidno, da v njej vložniki navajajo, da "sicer policija dejansko ni eventualno prisluškovala telefonoma obdolženih", da pa je bilo preiskovalno dejanje usmerjeno izključno zoper njiju ter da je telefona nadzirala z namenom prisluškovati, snemati oziroma poslušati prav obdolžena. Tako zahteva niti določno ne pove, na kakšen način so se policisti seznanili z vsebino razgovorov obeh obdolžencev in oškodovancev M.L. in D.S., saj navajajo več različic, ki temeljijo na različnem dejanskem stanju. Glede na to, da so vložniki predlagali izločitev te listine, bo sodišče o tem predlogu odločilo, ko bo ugotovilo relevantna dejstva. V zahtevi za varstvo zakonitosti tega ni mogoče storiti. Zato je treba zahtevo, tudi kolikor uveljavlja to bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zavrniti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obdolženega I.M., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.