Jedro

Določba 1. odst. 24. čl. ZOdvT, ki določa, da se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi dajatvami vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev, se skladno s sodno prakso ne uporablja za spore, ki se nanašajo na že zapadle plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi (I. tč. izreka), ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 477,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da stroške postopka ustrezno zniža. Tožnica poudarja, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevati dejstvo, da je tožena stranka v čez tristo vloženih tožbah vložila identične odgovore na tožbo. Višina odmerjenih stroškov tako ni sorazmerna vloženemu trudu tožene stranke, zato 1. odst. 155. čl. ZPP ni pravilno upoštevan. Prav tako se tožnica ne strinja z navedbo sodišča, da ni vezano na odločitev Evropskega sodišča v zadevi Mamič. Res je, da Evropskega sodišča ne zavezuje ZOdvT, zmotno pa je stališče, da obratna relacija ne obstaja, torej da našemu sodišču ni potrebno upoštevati odločitev Evropskega sodišča. Sodišče je prekoračilo stroškovni zahtevek tožene stranke, ker je tožnici naložilo tudi plačilo zamudnih obresti. Sodišče tudi ni obrazložilo, na kakšni podlagi je določilo 8 dnevni paricijski rok. Tožena stranka je namreč tožnici poslala poziv za plačilo stroškov še pred pravnomočnostjo odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je tudi ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je skladno s 155. čl. ZPP odmerilo stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo. Do njih je bila tožena stranka tudi upravičena in sicer v višini, ki ustreza vrednosti predmeta spora. Tožnica je vrednost spora določila v znesku 20.789,39 EUR, sodišče prve stopnje pa je skladno s 1. odst. 24. čl. ZOdvT to vrednost določilo v znesku 17.950,22 EUR, z upoštevanjem omejitve vrednosti predmeta na največ triletni znesek ponavljajočih dajatev. Sodišče prve stopnje je sicer pri odmeri stroškov postopka nepravilno uporabilo 1. odst. 24. čl. ZOdvT, saj se ta določba skladno s sodno prakso ne uporablja za spore, ki se nanašajo na že zapadle plače in bi torej sodišče prve stopnje moralo kot vrednost spora upoštevati znesek 20.789,39 EUR. Ker pa v zvezi z navedenim tožena stranka ni vložila pritožbe, pritožbeno sodišče v to odločitev skladno z 359. čl. ZPP ni posegalo.

Pritožničino sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič vs. Republika Slovenija je neutemeljeno. V sporih pred delovnim in socialnim sodiščem namreč veljajo druge tarifne številke kot za postopke pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Sodišče prve stopnje z naložitvijo plačila zakonskih zamudnih obresti ni prekoračilo stroškovnega zahtevka tožene stranke. Tožena stranka je pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje zahtevala v odgovoru na tožbo (list. št. 15).

Sodišče prve stopnje pa je pravilno določilo tudi izpolnitveni rok za plačilo stroškov postopka. Po 313. čl. ZPP sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti (paricijski rok). Po ZPP znaša paricijski rok, če ni v posebnih predpisih drugače določeno, petnajst dni. Ker pa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki kot specialni predpis ureja postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, v 29. čl. določa, da lahko sodišče v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, določi osemdnevni rok za njeno izpolnitev, je sodišče prve stopnje za določitev izpolnitvenega roka uporabilo to pravno podlago.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).