Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Mld. tožnica je v tej pravdi zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Prvostopenjsko sodišče ji je prisodilo 243,28 EUR odškodnine za premoženjsko in 2.086,46 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo mld. tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je mld. tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja ugotovljena dejstva, ponekod od njih tudi odstopa (navaja npr., da je šest dni trpela srednje hude stalne bolečine, da bo vsakodnevne bolečine prestajala tudi v bodoče, da je utrpela zelo hud sekundarni strah, da so bili dve leti po dogodku simptomi posttravmatske stresne motnje zelo izraziti, da gre za trajne posledice) in meni, da jih nižji sodišči nista pravilno ovrednotili, zato sta ji tako odmerili prenizko odškodnino iz vseh odškodninskih naslovov. V delu, kjer sta odločali o njenem strahu zaradi smrti bližnjega v povezavi s primarnim strahom, sta odločali extra petitum, mimo tožbenega zahtevka, saj nikoli ni uveljavljala takšnega zahtevka oziroma te oblike strahu ni uveljavljala niti v okviru prestanega strahu. V tem delu sodišči nista imeli podlage za odločanje in se sodb ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odločitev nižjih sodišč arbitrarna, saj ne upošteva stališča zvezne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) z dne 15. in 16.10.1986. Zaključki sodišč so v tem delu v popolnem nasprotju s podanim izvedenskim mnenjem in izpovedbo zakonitega zastopnika mld. tožnice, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Nižji sodišči bi morali pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je od škodnega dogodka preteklo že pet let in pol in ji toženka vse doslej še ni izplačala odškodnine. V nadaljevanju revizije mld. tožnica izpodbija odločitev nižjih sodišč o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPPĆ, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločbi o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije v delu proti odločbi o stroških postopka: Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija proti odločbi o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je mld. tožnica šest dni trpela srednje hude stalne bolečine, da bo vsakodnevne bolečine prestajala tudi v bodoče, da je utrpela zelo hud sekundarni strah, da so bili dve leti po dogodku simptomi posttravmatske stresne motnje zelo izraziti, da gre za trajne posledice). Po presoji revizijskega sodišča je neupošteven tudi očitek bistvene kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost), ki naj bi bila v tem, da so zaključki nižjih sodišč o zmanjšanju življenjske aktivnosti mld. tožnice v očitnem nasprotju z izvedenskim mnenjem in izpovedbo njenega zakonitega zastopnika. Očitek procesne kršitve je zgolj navidezen, saj z njim mld. tožnica graja dokazno oceno izvedenih dokazov („v kolikor bi sodišči ustrezno vrednotili izpovedbo očeta in ugotovitve kliničnega psihologa“) in izpodbija ugotovljeno dejansko stanje („še danes je ovirana pri življenjskih aktivnostih“, „da začasno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti je trajalo dve leti in je bilo intenzivno“).

Revizijska trditev, da mld. tožnica v okviru odškodnine za strah nikoli ni uveljavljala strahu zaradi izgube babice ne drži (glej izpovedbo njenega zakonitega zastopnika z dne 7.9.2004 in pripravljalno vlogo z dne 18.7.2006, v kateri omenja strah, zaradi izgube ljubljenih oseb, ki ga še vedno nosi v sebi, in nenazadnje tudi revizijo, v kateri omenja svoje soočenje s sliko nezavestnih staršev in mrtve babice). Nižji sodišči sta zato pravilno razmejili strah, ki ga je utrpela sama, od strahu, ki ga je utrpela zaradi babičine smrti (glej zadnji odstavek na šesti strani prvostopenjske in tretji odstavek na četrti strani pritožbene sodbe). Po sodni praksi namreč posredni oškodovanci (tisti, ki so utrpeli strah zaradi poškodbe ali smrti bližnje osebe) niso upravičeni do pravične denarne odškodnine za strah. Ob tem pa drži revizijska trditev, da nikoli ni uveljavljala samostojnega zahtevka za povrnitev negmotne škode zaradi smrti bližnjega.

Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine mld. tožnice v višini 417,29 EUR in za njen prestani strah v višini 1.669,17 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg obeh oblik mld. tožnici nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti in šesti strani prvostopenjske in na tretji in četrti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Mld. tožnica je utrpela udarnino brade in izgubo mlečnega zoba. Trpela je en dan srednje močnih, pet dni pojenjajoče zmernih in deset dni lažjih bolečin. Nevšečnosti med zdravljenjem so obsegale pregled pri osebnem zdravniku, relativen počitek in hlajenje. Primarni strah je bil močan in je trajal nekaj minut, sekundarni pa je bil izražen le v manjši meri in je trajal od enega do dveh tednov. Razvila se je posttravmatska stresna motnja, ki je bila prisotna eno leto ali celo več, le v milejši obliki pa se lahko pojavlja tudi trajneje.

Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz teh dveh naslovov. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 2.086,46 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 2,6 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela mld. tožnica. Tudi zneska denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Revizijski očitek, da je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti arbitrarna, ker „ne upošteva stališča zvezne seje VS RS z dne 15. in 16.10.1986“ (pravilno: sklep št. 4 posvetovanja ZS, VS republik in pokrajin ter VSS z dne 15. in 16.10.1986 v Ljubljani; Poročilo VS SRS, 1986/II, str. 8), je neutemeljen. Nižji sodišči sta ugotovili, da mld. tožnica nima trajnih posledic poškodbe. Njene življenjske aktivnosti so bile zmanjšane tri tedne oziroma kasneje je eno leto trpela neprijetne sanje, strah v prometu in je imela za eno oceno nižji šolski uspeh. Glede na to, da zmanjšanje življenjske aktivnosti ni trajne narave, da začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni bilo močnejše intenzivnosti in da niso podane nobene druge posebne okoliščine, ki bi upravičevale odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka iz tega naslova pravilna in skladna s sodno prakso oziroma citiranim stališčem.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v ostalem delu zavrnilo.