Jedro

Nečak zapustnice ni nujni dedič po določbi čl. 25 Zakona o dedovanju – ZD, zato ne more uveljavljati zmanjšanja oporočnih razpolaganj v smislu določbe čl. 26 ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je prvostopno sodišče ugotovilo obseg zapuščine po pokojni K. E. in ugotovilo, da je zapustnica dne 13.2.2006 napravila oporoko, s katero je zapustila vse svoje premoženje nečakoma in sicer nečakinji P. R., njivo, imenovano “G.” v zmeri 1,14 hektara (parc. št. ... k.o. K.), svoje preostalo premoženje pa zapustila nečaku Z. A. Oba oporočna dediča sta se k dedovanju na podlagi oporoke priglasila, zato je prvostopno sodišče izvedlo dedovanje na podlagi oporoke in razglasilo kot oporočna dediča, R. P. kot oporočno dedinjo zapustnici lastne parcele št. ... k.o. K., Z. A. pa kot oporočnega dediča vse preostale zapuščine. Sodišče je ugotovilo, da zapustnica ni zapustila otrok, niti bratov niti sester in tako ni bilo nujnih dedičev po pokojni, medtem ko nečakinji M. S. in A. K. ter nečak M. D., ki jim je sodišče predočilo oporoko zapustnice, neveljavnosti le te niso zatrjevali, zato je sodišče štelo, da so oporoko zapustnice priznali kot veljavno.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil M. D., nečak zapustnice in v pritožbi navajal, da kljub temu, da je pokojna teta E. K. zapustila oporoko, s katero je zapustila svoje premoženje bratrancu Z. A. in sestrični R. P., meni, da mu pripada vsaj mali del njenega premoženja, ki bi mu lahko omogočil, da zadrži svojo slovensko identiteto, saj je na isti družinski ravni s pokojno teto kot bratranec in sestrična in zato ocenil, da bi bilo pravično, da se mu dodeli nujni delež, ki mu legalno pripada.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da pritožnik kot zakoniti dedič, ni oporekal veljavnosti oporoke, ki jo je zapustnica naredila 13.2.2006, s katero je razdelila vse svoje premoženje nečakoma R. P. in A. Z., ki sta se k dedovanju na podlagi oporoke priglasila. Ker je bila oporoka veljavna, je bilo izvedeno dedovanje na njeni podlagi in je tako dedovanje na podlagi zakona, ki bi ga bil sicer pritožnik deležen kot zakoniti dedič, ker je nečak zapustnice, izključeno. Pritožnik kot nečak zapustnice ne sodi v krog nujnih dedičev, ki jih opredeljuje Zakon o dedovanju (ZD) v čl. 25, kot privilegirane osebe, ki ne smejo biti prikrajšane ne mortis causae (to je z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačanimi razpolaganji zapustnika v času življenja). Med nujne dediče, po navedenem zakonskem določilu, je šteti absolutno nujne dediče, to so osebe, ki so lahko nujni dediči zaradi bližnje sorodstvene ali osebne povezanosti z zapustnikom (pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec) ter relativno nujne dediče, ki so nujni dediči samo, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje (dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika). Ker pritožnik ne sodi v navedeni krog nujnih dedičev, tudi nima pravice do nujnega deleža, v smislu določila čl. 26 ZD, z uveljavljanjem katere bi lahko dosegel omejitev oporočnega razpolaganja zapustnice.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je tako pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s čl. 163 ZD, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno, v okviru pritožbenega preizkusa prvostopne odločbe, paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II v zv. s čl. 366 ZPP in čl. 163 ZD).

Ker stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.