Jedro

Stranki tega spora sta v pravdi pred pravdnim sodiščem sklenili sodno poravnavo, kjer sta se dogovorili, da „pravdne stranke (tožena stranka je bila tudi zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) nesporno ugotavljajo, da je v predmetni pravdni zadevi podana objektivna odgovornost prvotožene stranke...“. Navedena poravnava zavezuje stranki tega spora, vendar pa ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke lahko velja le za navedeno pravdno zadevo, ne more pa kar avtomatsko veljati tudi za ta individualni delovni spor, kar je razvidno tudi iz besedila poravnave, saj stranki ugotavljata, da je objektivna odgovornost podana „v predmetni pravdni zadevi“. To kaže na voljo strank, da veljavnost ugotovitve o objektivni odgovornosti omejijo na navedeno zadevo in navedeno poravnavo. Poravnava sicer ima značaj pravnomočne sodbe, vendar tistega dela poravnave, ki se nanaša na ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ni možno šteti za nekakšno vmesno sodbo, ki bi veljala tudi v drugih sporih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navesti, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke in ne zadostuje zgolj njegovo sklicevanje na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v drugem sporu. Ker tega ni storilo, sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici v 15 dneh od prejema sodbe plača znesek 219,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 (prvi odstavek točka I izreka). V presežku, tj. za znesek 877,96 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od 1. 12. 2011 dalje plačuje mesečno rento v višini 54,87 EUR (prvi odstavek točka II izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo razlike (med vtoževano in dosojeno mesečno rento) v višini 219,49 EUR (drugi odstavek točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh od prejema sodbe povrne stroške postopka v višini 333,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del takšne sodbe se tožnica pritožuje v vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1.odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastanku škode prispevala v višini 80 %. Delodajalec je tisti, ki mora skrbeti za varno delo in zdravje delavcev. Tožena stranka bi morala zagotoviti primerna delovna sredstva za zaščito, kot so npr. rokavice, zaščitna očala ipd.. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi opustitve dolžne skrbnosti, kot je določena v 14., 15., 17., 23. in 24. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s sprem.). Tožena stranka tudi ni izpolnila nobene od zahtev iz Zakona o kemikalijah (ZKem, Ur. l. RS, št. 36/1999 s sprem.) in Pravilnika o razvrščanju, pakiranju in označevanju nevarnih snovi (Ur. l. RS, št. 73/1999 s sprem.), zato tožnica ni vedela, da ima vsakodnevno opravka z nevarno kemično substanco. Tožnica z ničemer ni prispevala k nastanku škode, saj je pripravek A. uporabila kot nenevarno substanco v okviru navodil, uporabljala je vsa razpoložljiva zaščitna sredstva, ki jih je delodajalec dal na razpolago, prav tako pa škode ni mogla odvrniti oziroma se ji izogniti glede na to, da je dogajanje potekalo hitro in nepričakovano. Ob upoštevanju vseh opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke bi bilo razmerje odgovornosti lahko kvečjemu obratno, to je takšno, da bi soprispevek tožnice znašal največ 20 %. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Poravnava, ki sta jo stranki sklenili pred Okrožnim sodiščem v Mariboru je bila podpisana zgolj za tisti pravdni postopek in brez prejudica. S to poravnavo je tožena stranka tožnici želela pomagati tako, da bi dobila izplačano celotno zavarovalno vsoto po polici zavarovanja civilne odgovornosti. Delo z zdravilom, ki ga izvaja strokovno usposobljena oseba z zahtevano stopnjo izobrazbe, opravljenim izpitom iz varstva pri delu in bogatimi delovnimi izkušnjami, ne more predstavljati nevarne dejavnosti, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost. Tožena stranka soglaša s stališči sodišča prve stopnje o neobstoju krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi tožbeni zahtevek moralo v celoti zavrniti kot neutemeljen. Tožnica je podpisala dogovor o vključitvi v program poklicne rehabilitacije, s katerim bi pridobila dodatno izobrazbo za delo „delovnega inštruktorja“. Tožena stranka je šele na naroku za glavno obravnavo iz izpovedbe tožnice izvedela, da iz tega programa ni nobenih rezultatov. Tožnica očitno nima motiva, da bi si pridobila izobrazbo in se zaposlila, temveč s tem sporom želi doseči enak gmotni položaj, kot bi ga imela na podlagi redne zaposlitve. V povprečno plačo ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju o renti, je bilo všteto tudi nagrajevanje iz naslova delovne uspešnosti in podobno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo zgolj na podlagi dejstva, da sta stranki tega spora v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi opr. št. II P 538/2010 z dne 19. 4. 2011 sklenili sodno poravnavo. V tej poravnavi je sicer res zapisano, da „pravdne stranke (tožena stranka je bila tudi zavarovalnica B.) nesporno ugotavljajo, da je v predmetni pravdni zadevi podana objektivna odgovornost prvotožene stranke zobozdravstvenega zavoda doktor C. ...“. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da navedena poravnava zavezuje stranki tega spora, vendar pa ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke lahko velja le za navedeno pravdno zadevo, ne more pa kar avtomatsko veljati tudi za ta individualni delovni spor. Navedeno je razvidno tudi iz besedila poravnave, saj stranki ugotavljata, da je objektivna odgovornost podana „v predmetni pravdni zadevi“. To kaže na voljo strank, da veljavnost ugotovitve o objektivni odgovornosti omejijo na navedeno zadevo in navedeno poravnavo. Poravnava sicer ima značaj pravnomočne sodbe, vendar tistega dela poravnave, ki se nanaša na ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke ni možno šteti za nekakšno vmesno sodbo, ki bi veljala tudi v drugih sporih. Vse navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi moralo navesti zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ne pa da se zgolj sklicuje na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v drugem sporu.

Odločitve, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke tako sploh ni možno preizkusiti, saj izpodbijana sodba glede tega (razen zmotnega stališča, da to izhaja iz sodne poravnave) nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje ni navedlo niti tega, ali šteje da je objektivna odgovornost podana, ker se tožena stranka ukvarja z nevarno dejavnostjo ali pa za nevarno stvar šteje zdravilo A.. Navedeno pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni možno preizkusiti.

Tožnica je uveljavljala tudi obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, vendar se sodišče tožene stranke do njenih trditev vsebinsko sploh ni opredelilo, na kar tožnica utemeljeno opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja zgolj to, da je trdno prepričano, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu ene izmed predpostavk odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je dopustilo takšno pravdanje, da sta se stranki sklicevali na navedbe in trditvene podlage v vlogah, ki sta jih vložili v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 538/2010, kar pomeni, da bi se sodišče prve stopnje vsebinsko moralo opredeliti do zatrjevanja tožnice, o krivdni odgovornosti tožene stranke. Tako bi se moralo opredeliti do navedbe tožnice, da bi tožena stranka kot dober strokovnjak morala poskrbeti, da bi bili delavci deležni primerne izobrazbe za delo z nevarnimi substancami; da bi se izobraževali iz varstva pri delu; da bi delovna mesta in sredstva za delo bila opremljena z znaki za obvestilo o nevarnostih ter navodili za varno delo. Prav tako bi se moralo opredeliti do tožničinega zatrjevanja, da bi tožena stranka morala zagotoviti sredstva za zaščito, kot so npr. rokavice, zaščitna očala ipd., jo izobraževati iz varstva pri delu, česar ni storila. Prav tako bi se moralo opredeliti do zatrjevanja tožnice, da je škodni dogodek posledica opustitev dolžne skrbnosti, kot je določena v 14., 15., 17., 23. in 24. členu ZVZZD, kamor je tožnica prištevala tudi obveznost tožene stranke, da sprejme in izdela izjavo varnosti, temelječo na oceni tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. V okviru krivdne odgovornosti je tožnica tudi zatrjevala, da v ambulanti ni bilo na razpolago ustrezne deklaracije o kemijski sestavi substance in ustreznih navodil o nudenju prve pomoči v primeru, da A. pride v stik z očmi, zaradi česar so tožnici prvo pomoč nudili šele ob prihodu v UKC D., kakšne pol ure po nezgodi.

Vse navedene trditve tožnice lahko predstavljajo odločilno dejstvo v tem sporu, zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti, ne pa da zgolj pavšalno ugotavlja, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Takšne obrazložitve ni možno preveriti, zato je tudi glede tega dela izpodbijane sodbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno sanirati.

V novem postopku bo sodišče znova odločilo o tožbenem zahtevku ter v razlogih sodbe navedlo zakaj šteje, da je podana oziroma, da ni podana objektivna ali krivdna odgovornost tožene stranke za materialno škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi poškodbe na delu dne 20. 7. 2011. Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.