Jedro

Dolgoročni družbeni plan ni neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Čeprav srednjeročni družbeni plan še ni usklajen s spremembami dolgoročnega družbenega plana, se lahko izvajajo prostorski izvedbeni akti, ki niso v nasprotju z veljavnim srednjeročnim družbenim planom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 24.12.1992, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 2567. V obrazložitvi navaja, da navedeno zemljišče leži v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih (v nadaljevanju: odlok). Iz navedenega odloka izhaja, da zemljišče leži v prvem območju kmetijskih zemljišč, na katerem je v skladu z določbo 20. člena citiranega odloka dovoljena le gradnja kmetijskih in stanovanjskih objektov v sklopu obstoječih kmetij, ko gre za zaokrožitev obstoječega funkcionalnega zemljišča. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno gradnjo, je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožnika v tožbi navajata, da je po dolgoročnem družbenem planu občine (v nadaljevanju DDP) obravnavano zemljišče izvzeto iz prvega območja kmetijskih zemljišč. Če srednjeročni družbeni plan občine (v nadaljevanju SDP) še ni usklajen z DDP občine, tožnika zaradi tega ne moreta biti prikrajšana v svojih pravicah. V začetku postopka je vodilni delavec prvostopnega organa tožnikoma zagotavljal, da imata pravico do izdaje lokacijskega dovoljenja, čeprav temu nasprotuje Zavod za urbanizem. Pojasnil je, da izdajajo "gradbena dovoljenja" na podlagi DDP, ker SDP še ni izdelan oziroma ni usklajen z dolgoročnim družbenim planom, ker je "republika" ustavila izdelavo. Tožnika dvomita, da organ prve stopnje v zadnjih dveh letih ne bi izdal nobenega lokacijskega dovoljenja, ker ni izdelan SDP. Kolikor je tožnikoma znano, izdajajo dovoljenja na podlagi DDP. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika ne osporavata odločilne dejanske ugotovitve, da zemljišče parc. št. 2567, na katerem želita graditi stanovanjsko hišo, leži v prvem območju kmetijskih zemljišč, katero ureja navedeni odlok o PUP. Sporno tudi ni, da se po določbi 20. člena citiranega odloka na takšnih kmetijskih zemljiščih smejo graditi stanovanjski in kmetijski objekti le v sklopu obstoječih kmetij ter da v obravnavani zadevi ne gre za takšno gradnjo. Lokacijsko dovoljenje za gradnjo objektov se izda na podlagi urbanističnega predpisa, ki ureja obravnavano območje in v skladu s pogoji takega predpisa. V obravnavani zadevi je ta prostorski izvedbeni akt navedeni odlok o PUP. To pomeni, da lokacijska dokumentacija, ki je v takem primeru podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, mora biti v skladu s pogoji že citiranega odloka (2. odstavek 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86; Uradni list RS, 26/90 - ZUN). Ker ne gre za gradnjo stanovanjske hiše v sklopu obstoječe kmetije, ki je po določbi 20. člena navedenega odloka možna tudi v prvem območju kmetijskih zemljišč, ni pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato je odločitev organa prve stopnje pravilna in je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo.

Iz podatkov spisa res izhaja, da je obravnavano zemljišče po spremenjenem DDP občine izvzeto iz prvega območja kmetijskih zemljišč, vendar ni sporno, da SDP občine še ni usklajen z DDP občine. Dolgoročni družbeni plan občine pa ne more biti neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne glede na zatrjevana zagotovila pristojnega upravnega delavca. Na podlagi usmeritev DDP občine in odločitev v SDP se šele izdelajo prostorski izvedbeni akti, ki so neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja (29. člen že citiranega zakona). Dejstvo, da občina na podlagi spremenjenega dolgoročnega družbenega plana še ni ustrezno spremenila srednjeročnega družbenega plana, še ne pomeni, da ne bi smela izvajati obstoječih prostorskih izvedbenih aktov, ki so v skladu z obstoječim SDP (44. člen citiranega zakona).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.