Jedro

Ker vlagateljica zahteve ni pravna naslednica upravičenca, pač pa njegove žene, njena zahteva ne more biti v korist tožnici, ki je dedinja po upravičencu, ker tožnica ni vložila zahteve v prekluzivnem roku do 7.12.1993, pač pa je le priglasila intervencijo po tem roku v postopku, ki ga je začela vlagateljica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 59/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2000. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe, SOD) in tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 8.10.1999, odpravila to odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je upravičencu I.Z., lastniku podržavljenega podjetja "Destilacija in žganjarna J., S." zavezanka SOD dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe vrniti odškodnino za podržavljeno premoženje v višini 39.193 USA dolarjev v obliki obveznic SOD (1. točka) nominiranih v DEM, da se premoženje do končanega zapuščinskega postopka izroči v upravljanje skrbniku za poseben primer A.M.G. (2. točka), da pridobitev premoženja ne zapade plačilu davkov (3. točka), da stroški postopka niso zaznamovani (4. točka) in da bo o preostalem delu zahtevka upravni organ odločil z dopolnilno odločbo (5. točka).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je predmet odločanja v tem upravnem sporu denacionalizacija premičnin podržavljenega podjetja "Destilacija in žganjarna J., S.", in da med strankama ni sporno, da je bilo podjetje podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), ter da je zahtevo za denacionalizacijo vložila dne 8.3.1993 A.P., tožnica pa je v istem postopku priglasila dne 20.3.1995 svojo udeležbo. Zato je treba na vprašanje, ali je A.P. s svojo zahtevo varovala prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi za tožnico, po mnenju sodišča prve stopnje odgovoriti z ugotovitvijo, kdo je upravičenec do vložitve zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja I.Z. Pri tem se tožnica sklicuje na določbo 2. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in meni, da je vloga A.P. tudi v korist drugih upravičencev, torej tudi nje. A.P., ki je bila po ugotovitvah tožene stranke nečakinja žene I.Z., A.Z, in ker zakonca Z. nista imela otrok, bi lahko dedovala v drugem dednem redu premoženje po A.Z. in bi se torej njena zahteva lahko nanašala le na premoženje, ki bi ga po I.Z. dedovala A.Z. Svojo zahtevo je A.P. dne 22.11.1997 umaknila. Ker pa je tožnica hčerka P.Z., ki je nečak I.Z., bi lahko dedovala le tisto polovico premoženja, oziroma ustrezen alikvotni del, ki bi jo v drugem dednem redu dedovali sorodniki po rojstvu po I.Z. in po njih njihovi potomci torej tudi tožnica. Zato je imela tožnica po mnenju sodišča prve stopnje samostojno pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo za ta del premoženja, ki pa bi ga morala vložiti v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993. Tožnica se torej ne more sklicevati na 2. odstavek 64. člena ZDen, ker se je zahteva A.P. nanašala na premoženje, ki ga ta ne bi mogla dedovati. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi vse ostale tožbene ugovore.

Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom, ki naj naloži, da mora kot stranka v postopku sodelovati Državno pravobranilstvo, ker so nepremičnine vpisane kot splošno ljudsko premoženje. Navaja vrsto upravnih sporov, v katerih je sodelovala kot stranka v denacionalizacijskih postopkih po I.Z. in J.B., našteva pa tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno I.Z. Glede možnosti dedovanja tega premoženja navaja teoretike dednega prava in v zvezi z izpodbijano sodbo ne komentira navajanj prvostopnega sodišča glede dedičev in dedovanja ter Zakona o dedovanju v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožuje se tudi zaradi tega, ker ni bila opravljena zahtevana glavna obravnava.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V tem upravnem sporu je predmet odločanja denacionalizacija I.Z. podržavljenega podjetja Destilacija in žganjarna J., med strankama pa je sporno, ali je A.P., ki je svojo zahtevo za denacionalizacijo tega premoženja vložila pravočasno, hkrati tudi varovala prekluzivni rok za vložitev zahteve tudi za tožnico, ki je svojo udeležbo v denacionalizacijskem postopku priglasila šele 20.3.1995. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, in na katero se sklicuje tožnica, bi tožnica lahko bila upravičenka do denacionalizacije podržavljenega premoženja, če bi bila do denacionalizacije istega dela premoženja upravičena tudi A.P. Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da A.P., nečakinja žene I.Z., A.Z., ni pravna naslednica (zakonita dedinja) I.Z., njena pravočasno vložena zahteva tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti hkrati v korist tožnici, skladno z določbo 2. odstavka 64. člena ZDen. Zato bi tožnica, ki izkazuje pravno nasledstvo (kot zakonita dedinja) po pok. I.Z., morala svojo zahtevo za denacionalizacijo vložiti znotraj prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen, to je do 7.12.1993, kot je to pravilno pojasnilo tožnici že sodišče prve stopnje in pred njim tudi tožena stranka.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Sodbe in odločbe, ki jih navaja tožnica v svoji pritožbi, se nanašajo na drugo premoženje I.Z., ki se obravnava ločeno od zahtevka A.P. Čeprav je tožnica v popravi tožbe predlagala opravo glavne obravnave in je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo grajala odločitev sodišča prve stopnje, da ni opravilo glavne obravnave, pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje, kljub temu, da ni opravilo glavne obravnave, zaradi tega ni storilo očitane bistvene kršitve postopka v upravnem sporu. Tožnica namreč niti v tožbi in nadaljnjih vlogah, niti v pritožbi ne navaja, da bi bila A.P. pravna naslednica (zakonita dedinja) I.Z. Ker torej odločilnega dejstva za rešitev tega upravnega spora, da A.P. ne bi mogla dedovati premoženja, za katerega je vložila zahtevo za denacionalizacijo, tožnica ni prerekala, nespornih dejstev pa na glavni obravnavi ni treba dokazovati, je sodišče prve stopnje lahko odločilo na nejavni seji.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj ne obstojijo niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.