Jedro

Če bi pravdno sodišče preizkušalo pravilnost pravnomočne oziroma dokončne upravne odločbe, bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov, a po pravkar obrazloženem te kršitve ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 369,75 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 2024/2, vpisane v vl. št. 908 k.o. ... ter toženo stranko zavezalo to priznati in dovoliti pri navedeni nepremičnini vpis lastninske pravice v tožnikovo korist. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožniku povrniti 182.304 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 12. 2006 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve in odgovor Vrhovnega sodišča nanje bodo podani v nadaljevanju.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je uveljavljal pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, konkretno s priposestvovanjem. Zahtevek je utemeljil s trditvijo, da je njegov oče sporno nepremičnino kupil leta 1935 in da sta od tedaj dalje posest na njej neprekinjeno in v dobri veri izvrševala najprej kupec (tožnikov oče), nato pa njegov pravni naslednik (tožnik). Tožena stranka se je zahtevku upirala z argumentom, da je parc. št. 2024/2 k.o. ... v letu 1947 postala družbena lastnina na podlagi pravnomočne odločbe Skupščine Okraja ... z dne 10. 2. 1964, katere učinki so nastopili 20. 12. 1947, zato do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ni moglo priti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imela na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene leta 1935, sporno nepremičnino neprekinjeno v posesti najprej tožnikov oče, nato pa tožnik najmanj od leta 1938 dalje. Ker tožena stranka dobrovernosti njune posesti ni ovrgla, je presodilo, da je 20-letna priposestvovalna doba, upoštevaje pretrganje teka priposestvovanja v času trajanja druge svetovne vojne, potekla najkasneje v letu 1963. Izhajalo je še iz ocene, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje trditve o prehodu sporne nepremičnine v družbeno lastnino pred potekom priposestvovalne dobe. Ta ocena temelji na ugotovitvi, da je bila odločba Skupščine Okraja ... z dne 10. 2. 1964 izdana glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 647 k.o. ..., vendar v času izdaje navedene odločbe parc. št. 2024/2 k.o. ... ni bila vpisana v ta vložek – k njemu je bila pripisana šele v letu 1991 na podlagi sklepa Izvršnega sveta Občine ... z dne 10. 9. in 19. 11. 1991 – do takrat pa je bila vpisana v vl. št. 345 iste k.o., na katero se odločba z dne 10. 2. 1964 ne nanaša. 8. Tožena stranka uveljavlja, da sta nižji sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da ni jasno, ali je priposestvovalna doba pričela teči v letu 1935 ali v letu 1938 in zato tudi ne, kdaj se je iztekla ter da sodbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

Očitek je neutemeljen. Sodba prvostopenjskega sodišča jasno pove, da je tožnik, vključno s svojim pravnim prednikom, dejansko oblast na sporni nepremičnini izvajal najmanj od leta 1938 dalje, in sicer neprekinjeno ter da je 20-letna priposestvovalna doba pretekla najpozneje leta 1963 (prvi in drugi odstavek na 4. strani sodbe). Te razloge je drugostopenjsko sodišče ponovilo (3. stran njegove sodbe zgoraj). Ovire za preizkus izpodbijane sodbe glede pričetka teka in izteka priposestvovalne dobe tako ni bilo.

9. Po mnenju tožene stranke je bila zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija v zvezi s tem poudarja, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana in je postala družbena lastnina na podlagi upravne odločbe. Prehod v družbeno lastnino je sicer temeljil na zakonu, vendar je pomen upravne odločbe v tem, da je ugotovila obstoj predpostavk za nacionalizacijo. Pravilnost in zakonitost upravnih odločb pa je mogoče preizkušati le v upravnem postopku s tam predvidenimi pravnimi sredstvi. Sodišče pa je v konkretnem primeru v civilnem sodnem postopku ugotavljalo prenehanje lastninske pravice, ki je nastopilo na podlagi nacionalizacije, čeprav ni podana sodna jurisdikcija.

Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišči prve in druge stopnje nista preizkušali pravilnosti upravne odločbe, saj je tožena stranka, ki se je nanjo sklicevala, sploh ni predložila. Ocenili sta le, da tožena stranka ni uspela dokazati svoje sicer pravno relevantne trditve, da je sporna nepremičnina postala družbena lastnina v letu 1947 na podlagi odločbe Skupščine Okraja ... z dne 10. 2. 1964 in da ni uspela dokazati niti, da bi družbena lastnina postala do leta 1963, ko se je (najpozneje) iztekla priposestvovalna doba. Bistven za odločitev je bil torej prav sklep o nedokazanosti prehoda sporne parcele v družbeno lastnino pred letom 1963; gre za dejansko ugotovitev, ki je tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela izpodbiti, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanjo vezano.

Če bi pravdno sodišče preizkušalo pravilnost pravnomočne oziroma dokončne upravne odločbe, bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov, a po pravkar obrazloženem te kršitve ni bilo.

10. Kot uveljavljanje procesne kršitve je mogoče razumeti tudi revizijsko trditev o protispisnosti razlogov v sodbi pritožbenega sodišča, da naj bi do nacionalizacije prišlo po določbah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, čeprav tožena stranka tega ni zatrjevala.

11. Tožena stranka v postopku res ni trdila, da bi do nacionalizacije prišlo na podlagi pravkar navedenega predpisa, pač pa je sodišče možnost prehoda sporne nepremičnine v družbeno lastnino pred letom 1963 na podlagi tega zakona preizkusilo zato, ker gre za kmetijsko zemljišče, ta pa so bila praviloma nacionalizirana prav na njegovi podlagi. Takšno možnost je zavrnilo na podlagi dejstva, da je bil predpis na območju, na katerem leži sporna nepremičnina, uveljavljen šele po izteku priposestvovalne dobe.

12. S trditvijo, da priposestvovalna doba v nobenem primeru ni mogla poteči pred letom 1947, tožena stranka uveljavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Tudi v tem nima prav. Ker ni dokazala prehoda sporne nepremičnine v družbeno lastninsko sfero pred iztekom priposestvovalne dobe (ta je, kot je bilo že poudarjeno, potekla najpozneje v letu 1963), leto 1947 na časovni daljici, ki jo omejujeta točki pričetka in izteka 20-letne priposestvovalne dobe, ni relevantno.

12. V celoti neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti skladno z odvetniško in taksno tarifo odmerjene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).