Jedro

Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici. Sodišče soglaša s toženko, da je tožnik z obrazložitvijo svoje zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zahteval, da toženka v postopku odločanja preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi, kar presega doseg uveljavljanega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za razveljavitev odločbe Ministrstva za finance št. 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014, po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za finance z odločbo z dne 30. 5. 2014 imenovalo pravno osebo A., Nizozemska, za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave za dve leti od dneva izdaje odločbe. O vloženem predlogu je odločala na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Tožnik navaja, da je bil v zadevi očitno prekršen Pravilnik o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave (Pravilnik), ki je bil pravna podlaga za odločitev v zadevi, saj institucija, ki je bila imenovana, ni usposobljena za izvajanje vseh certifikacijskih postopkov iz obsega preizkušanj prvega odstavka 8. člena Pravilnika, ker ni akreditirana za certificiranje proizvodov skladno z Direktivo o elektromagnetni združljivosti ter z Nizko napetostno smernico, zato ji ne bi smelo biti imenovanje podeljeno. V zvezi z zahtevo navaja, da so v Pravilniku določene zahteve in pogoji, ki jih morajo izpolnjevati institucije za imenovanje. Iz odločbe je razvidno, da je družba A. v postopku imenovanja navedla vse podatke in predložila dokazila v skladu s 15. členom Pravilnika, pa tudi dokazila, ki se nanašajo na ostale vsebine navedenega pravilnika. Predlagatelj od toženke zahteva, da preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi, njegova zahteva pa temelji na pavšalnih trditvah, s katerimi se izpodbija v odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Tako toženka nikakor ne more odločati, ne da bi hkrati preverjala verodostojnost, resničnost in pravilnost vlagateljevih trditev, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je bila odločba izdana. Očitna kršitev v smislu drugega odstavka 274. člena ZUP torej ni podana. Očitna kršitev materialnega predpisa bi bila po navedbah tožnika podana s tem, da je prvostopni organ imenoval pravno osebo, čeprav naj ne bi izpolnjevala predpisanih pogojev, ker ni usposobljena za izvajanje vseh certifikacijskih postopkov iz obsega preizkušanj prvega in drugega odstavka 8. člena Pravilnika, niti usposobljena za certificiranje vseh igralnih naprav oziroma vseh lastnosti teh igralnih naprav. Ugotavljanje, ali družba A. dejansko izpolnjuje pogoje za imenovanje za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, je ugotavljanje popolnega in pravilnega dejanskega stanja, kar pa presega okvir definicije očitne kršitve v smislu drugega dostavka 274. člena ZUP.

2. Tožnik izpodbija izdano odločbo, ki jo je toženka izdala na podlagi njegove zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Navaja, da iz odločbe izhaja, da je toženka odločila vsebinsko, saj je zahtevo zavrnila, dejansko pa je ni presojala po vsebini in ugotavljala, ali je bil v konkretnem primeru materialni zakon kršen ali ne. Glede na stališče toženke bi morala zahtevo zavreči. Ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izrecno pa oporeka tudi nepreizkusu odločbe, ki predstavlja temelj za odločitev. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 714/2012 z dne 2. 10. 2012, ki je v okviru inštituta razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici jasno opredelilo minimalne meje preizkusa odločbe. V obravnavanem primeru je situacija povsem identična situaciji iz te sodbe. Toženka je namreč povsem opustila opredelitev dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter je mogoče zatrditi, da zadeve sploh ni materialnopravno obravnavala, saj bi to lahko storila zgolj v primeru, ko bi bilo bistveno dejansko stanje v smislu materialnopravne opredelitve predhodno v postopku jasno in enoznačno opredeljeno. V kolikor bi dejansko stanje ugotovila, bi tudi ugotovila, da ne gre za tako imenovano navadno kršitev materialnega predpisa, pač pa za očitno kršitev. Toženka je tudi napačno interpretirala zahtevo tožnika, ko je zapisala, da tožnik zahteva, da preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi. Tožnik ni v svoji zahtevi nikoli zahteval, da se preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa je bil s svojimi zahtevami vedno in izključno v mejah presoje očitne kršitve materialnega prava. Dejansko stanje v zadevi je pač tako, kot je, in tožnik mu ni nikoli ugovarjal ali zahteval njegove presoje. Vendar pa to ne pomeni, kot izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 714/2012, da toženka v okviru odločanja ni dolžna dejanskega stanja, ki je ugotovljeno, kot relevantnega povzeti v tem smislu, da predstavlja temelj za aplikacijo pravne norme oziroma predpogoj za to, da bi organ sploh lahko odločal o kršitvi materialnega predpisa. Če bi toženka to dejansko storila, bi nesporno ugotovila, da je iz dejanskega stanja mogoče ugotoviti, da je organ pri odločanju povsem napačno uporabil materialni predpis. V zadevi je bil očitno napačno uporabljen materialni predpis. Pravilnik v 12. alineji 15. člena zahteva, da se vlogi predloži akreditacijska listina na podlagi izpolnjevanja zahtev standarda SIST EN 45011 pri čemer mora tehnični obseg akreditacije, naveden v predlogi akreditacijske listine, vsebovati nedvoumen sklic na predpise, ki urejajo igre na srečo. Ministrstvo za finance tako samo ugotavlja, da je vložnik priložil akreditacijsko listino, sploh pa se ne opredeljuje do tehničnega obsega. Organ očitno ni ugotovil, da tehnični obseg akreditacije vsebuje nedvoumen sklic na predpise, ki urejajo igre na srečo. Ministrstvo za finance v drugem odstavku na 4. strani pravi, da je vložnik sklenil sporazum z drugim laboratorijskim obratom, usposobljenim za preizkušanje in potrjevanje (tožnik predvideva, da je tukaj mišljeno cartificiranje) EMC in električne varnosti, ki bo te storitve opravljal zanj. Skladno z drugim odstavkom 10. člena Pravilnika pa je dopustno oddajati v podizvajanje le preizkušanje, ne pa tudi certificiranje ali kontrole. Tudi drugi odstavek 8. člena zahteva eksplicitno usposobljenost institucije za certificiranje teh lastnosti. Organ je pri odločanju napačno presodil materialni predpis, hkrati pa tudi posredno potrdil, da ni mogel ugotoviti, da tehnični obseg akreditacije vložnika za certifikacijski organ vsebuje nedvoumen sklic na predpise, ki urejajo igre na srečo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Toženka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožnika za razveljavitev odločbe Ministrstva za finance št. 461-200/2010/75 z dne 30. 5. 2014, po nadzorstveni pravici. Z odločbo z dne 30. 5. 2014 je Ministrstvo za finance imenovalo pravno osebo A. za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave.

7. Sodišče zavrača uvodni tožbeni ugovor, da jev izpodbijani odločbi podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, ker iz uvoda in izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka odločila vsebinsko, saj je zahtevo zavrnila, iz obrazložitve pa, da dejanskega stanja ni presojala po vsebini. Podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je drugi odstavek 274. člena ZUP, ki določa, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Iz obravnavane izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka, glede na citirano normo, ki v tej zadevi predstavlja pravno podlago za vsebinsko odločanje, vsebinsko tudi uporabila, saj je presojala očitno kršitev materialnega zakona - Pravilnika, na katerega očitne kršitve je svojo zahtevo po nadzorstveni pravici oprl tožnik.

8. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka presojala odločbo, za katero tožnik predlaga razveljavitev, in iz njene obrazložitve povzema, da je družba A. v postopku imenovanja za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave navedla vse podatke in predložila dokazila v skladu s 15. členom Pravilnika, pa tudi dokazila, ki se nanašajo na ostale vsebine navedenega Pravilnika, ki določa pogoje za imenovanje institucije, kar je bil tudi razlog, da je bilo odločeno tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Toženka v izpodbijani odločbi torej navaja, da je ugotovljeno dejansko stanje v odločbi o imenovanju narekovalo imenovanje stranke z interesom v tem postopku - pravne osebe A. za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave. Iz pravne literature (glej stran 584, Upravno procesno pravo; Vilko Androjna in Erik Kerševan) izhaja, da zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega zakona. Sodišče soglaša s toženko, da je tožnik z obrazložitvijo svoje zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zahteval, da toženka v postopku odločanja preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi, kar torej presega doseg uveljavljanega izrednega pravnega sredstva. Kršitev materialnega zakona se presoja glede na materialni zakon, ki se je uporabil oziroma bi se moral uporabiti na pravno razmerje ob izdaji odločbe, in po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe. Glede na upravno zadevo, o kateri se je odločalo v postopku končanem z odločbo z dne 30. 5. 2014, je bil uporabljen v postopku imenovanja institucije materialni predpis - Pravilnik, ki je v 15. členu določal obseg dokazil, ki jih mora k svoji zahtevi za imenovanje predložiti stranka. Za institucijo je torej lahko imenovana zgolj stranka, ki predloži listine iz 15. člena Pravilnika. Navedeno določbo je uporabilo v postopku tudi Ministrstvo za finance, ko je na podlagi te določbe presojalo izpolnjevanje pogojev za imenovanje. V postopku imenovanja torej ni bil očitno prekršen materialni predpis, zato je toženka pravilno tožnikovo zahtevo zavrnila. Zgolj podrejeno, ker navedeno ni razlog pri presoji izpodbijane odločbe, pa sodišče še navaja, da je v zvezi s sporno akreditacijsko listino Ministrstvo za finance tudi navedlo, da ima A. veljavne akreditacije za kontrolo, preizkušanje in certificiranje vseh igralnih naprav. S tem, ko tožnik navaja, da je to nepravilno ugotovljeno, uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča I U 714/2012 z dne 2. 10. 2012, kot na sodno prakso v zvezi z obsegom presoje v primerih uporabe inštituta razveljave odločbe po nadzorstveni pravici, sodišče ne more sprejeti, ker je šlo v citirani zadevi za uporabo instituta nadzorstvene pravice iz 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni odločbo, če je z njo prekršen materialni zakon. Sodišče pa je v tej zadevi tudi poudarilo, da očitne kršitve materialnega predpisa iz 274 člena ZUP ni mogoče enačiti s kršitvijo materialnega predpisa, kot določa ZDavP-2. 10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.