Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitane kršitve, ki se nanašajo na nerazkritje dejstev o obstoju tripartitne pogodbe in opustitev dolžnosti evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani določene banke pri trgovalnem računu ter očitek opustitve obvestitve predsednika upravnega odbora in zunanjih izvajalcev v času odsotnosti drugega izvršnega direktorja in pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja. V zvezi z očitkom opustitve obvestitve upravnega odbora glede spornega dogajanja v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za nastanek velike izpostavljenosti, pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral tožnik o spornem dogajanju z določeno banko upravni odbor seznaniti takoj, ko je ugotovil, da ta banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja, saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke in da iz vsebine predmetnih elektronskih sporočil toženi stranki izhaja grožnja nastanka velike izpostavljenosti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, iz katerih elektronskih sporočil naj bi to izhajalo in kako ocenjuje standard "velike izpostavljenosti". Presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obsega le ugotovitve, ali je tožnik dejansko storil, kar se mu očita, ampak tudi materialnopravno presojo, ali je s tem podan odpovedni razlog. Tožnik se vseskozi zavzema za to, da njegovo ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikovo ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaključek o obstoju kršitve opustitve seznanitve upravnega odbora ter posledično o zakonitosti izredne odpovedi je zato preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II. ter 1., 2., 3., 4., in 6. točka III. točke izreka) in II. točka izreka sklepa razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razliko med izplačano in osnovno plačo od dne 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 v višini 10.345,50 EUR, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 11. 2013 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Kolikor je zahteval tožnik iz tega naslova več ali drugače, tj. obračun in izplačilo razlike med izplačano in osnovno plačo v višini 1.877,51 EUR bruto s pripadki, je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati preostanek nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 236,79 EUR bruto in mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 14. 10. 2013 (III./1. točka izreka) in zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo na podlagi odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013, temveč je trajalo do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje (III./2. točka izreka) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in vpisati v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 15. 10. 2013 do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje (III./3. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 6.600,00 EUR bruto, povišano za pripadajoči dodatek za minulo delo v višini 0,5 % za vsako leto skupne delovne dobe tožnika, zmanjšano za plače, ki jih bo tožnik prejel v tem obdobju pri drugih delodajalcih, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezna nadomestila neto plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto prejemka dalje (III./4. točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nagrado za doseganje plana v bruto znesku 32.177,42 EUR, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2013 dalje do plačila (III./5. točka izreka) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku namesto reintegracije izplačati denarno povračilo v znesku 68.970,00 EUR bruto, nato pa mu po plačilu davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (III./6. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da se postopek ustavi glede tožbenega zahtevka, ki se je glasil, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 5.720,09 EUR bruto, nato pa mu po plačilu davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 915,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke, prvi, drugi, tretji četrti in šesti odstavek II. točke izreka sodbe) in zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa). Navaja, da sta podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V prvi točki obrazložitve je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da se tožnik vabilu na zagovor ni odzval. V tretji točki obrazložitve je napačno navedlo, da zaslišanje predlagane priče A.A. ni bilo potrebno, čeprav je bila navedena priča v postopku zaslišana. Poudarja, da je bila pogodba o zaposlitvi izrecno sklenjena »do izteka mandata«, torej za čas do poteka dobe, za katero je bil tožniku mandat podeljen, tj. do 29. 9. 2017. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, čeprav ta čas dejansko ni potekel. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo, da je šlo pri navedbi v aneksu št. 2, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, za očitno pisno pomoto. Navaja, da je bila prava volja pravdnih strank dejansko sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodba ne vsebuje razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da naj bi bila prava volja strank ravno nasprotna. Ni jasno, katerega od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na to, da se je najprej postavilo na stališče, da je pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala s potekom časa, v nadaljevanju pa se je ukvarjalo s postopkom izredne odpovedi. Meni, da dejanski odpovedni razlog ni jasen. Sodišče prve stopnje je najprej zavzelo stališče, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti, nato pa, da je bila odpoved podana iz razloga, ker je tožniku upravni odbor iz krivdnih razlogov izrekel nezaupnico in ga razrešil s funkcije. B.B. pa je celo izpovedal, da naj bi bila odpoved tožniku podana zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, da je bil odpoklic nezakonit tudi iz procesnih razlogov, ker tožnik ni bil seznanjen z vsebino sklepa o odpoklicu, ker ni jasno, ali so bili člani upravnega odbora pred glasovanjem sploh seznanjeni z očitki tožniku in v kakšni meri, ker je bil odpoklic izveden časovno pred zagovorom. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku pogodbo odpovedala iz krivdnega razloga, namesto, da bi to storila iz razloga nesposobnosti. Meni, da sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, kateri datum je šteti kot datum seznanitve tožene stranke z domnevnimi kršitvami tožnika, prav tako pa svoje obrazložitve ni ustrezno obrazložilo. Z ugotovitvijo, da naj bi bila tožena stranka z domnevnimi kršitvami tožnika seznanjena šele 14. 10. 2013, tj. na dan tožnikovega zagovora, je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Tožena stranka ob zagovoru ni izvedela ničesar novega, odpoved pa je bila pripravljena že pred zagovorom. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati pravočasnost podaje odpovedi glede na datum, ko se je tožena stranka dejansko seznanila s tožnikovimi domnevnimi kršitvami, kar naj bi se glede na obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgodilo 17. 9. 2013, 19. 9. 2013 in 20. 9. 2013. Tožena stranka v zvezi s tem ni postavila ustreznih trditev, dokazi pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Tožena stranka je navajala, da naj bi se z domnevnimi tožnikovimi kršitvami seznanila v septembru 2013, enako pa so izpovedale tudi s strani tožene stranke predlagane priče. Navedeno ne zadošča za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj bi se glede na navedeno to lahko zgodilo tudi pred 14. 9. 2013 in bi bila torej odpoved v tem primeru prepozna.

Navaja, da je glede veljavnosti sporne tripartitne pogodbe bistveno to, kar je ob prejemu dopisa C. banke, glede na vse okoliščine (glede na pogodbeno določilo, da je sklenjena do 31. 12. 2009; glede na v postopku ugotovljeno dejstvo, da C. banka tožene stranke nikoli ni obvestila o sklenitvi aneksov k tej pogodbi, čeprav so ravno ti aneksi podaljševali trajanje tripartitne pogodbe, niti se ni na toženo stranko v zvezi s to pogodbo kadarkoli kako drugače obrnila; glede na to, da tripartitne pogodbe ni bilo med aktivnimi pogodbami pri toženi stranki, prav tako ni bila v zalednem programu nikjer označena oziroma se ni nikjer nahajala zaznamba obremenitve portfelja družbe D.) o veljavnosti te pogodbe lahko utemeljeno zaključil tožnik. Dokazni postopek ni pokazal, da je bil tožnik seznanjen, da je do sklenitve predlagane pogodbe in posledično do zastave portfelja D. dejansko prišlo. Tega ni potrdila nobena priča. E.E. je izrecno izjavil, da se o tej pogodbi s tožnikom ni pogovarjal, in da ga o sklenitvi te pogodbe tudi ni obvestil, smiselno enako je izpovedal tudi F.F.. Glede elektronskega sporočila E.E. z dne 10. 12. 2009 tožnik navaja, da gre za izpisek D. na dan 9. 12. 2009 in da tožnik ni vedel, za kakšen namen se bo ta dokument uporabil ali celo, da je povezan z neko pogodbo, o kateri je bilo govora skoraj pred dvema letoma. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bil posrednik med družbo G. in družbo D.. Tožnik v pritožbi navaja, da je bil D. komitent tako borznoposredniške hiše kot tudi družbe za upravljanje, tožnik pa je bil v vmesnem času pri tej družbi zaposlen. D. se je, tako kot številni drugi komitenti, za nasvete ali pomoč pri različnih obrazcih H. ali G. občasno obračal tudi na tožnika, slednji pa mu je, kot vsem ostalim strankam, pomagal po svojih najboljših močeh. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnika sploh ni opredelilo, zgolj nekritično je sledilo navedbam tožene stranke. Šele 1. 4. 2012 je postal skrbnik poslov tožene stranke z družbo D.. Pred tem časom je bil skrbnik I.I., in sicer od 24. 1. 2012 do 31. 3. 2012. Zaledni program zahteva, da se pri vsaki stranki vpiše skrbnik in če za to ni prostovoljca, postane skrbnik pač izvršni direktor. Tudi če bi bil tožnik dejanski skrbnik družbe D., to nikakor ne pomeni, da je bil avtomatično seznanjen z vsemi njenimi posli, še toliko manj s tistimi, ki v zalednem programu niso zavedeni in pri toženi stranki o njih ne obstaja noben dokument. Navaja še, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpisek, na katerega se je tožnik skliceval v odgovoru J.J. z dne 29. 5. 2013, lažni izpisek z dne 17. 5. 2013. Navaja, da je C. banka razpolagala s tremi izpiski, ki jih je v spis vložila tožena stranka, in sicer med prilogami kazenske ovadbe C. banke. V zvezi s temi izpiski je podal obširna pojasnila že tekom postopka. C. banka je le dva od treh izpiskov posredovala toženi stranki z dopisom z dne 21. 6. 2013 in sicer lažni izpisek z dne 17. 5. 2013 ter pravilen izpisek z dne 10. 6. 2013. Tretjega izpiska, ki je prav tako pravilen in prav tako izkazuje stanje na dan 17. 5. 2013 ter je bil natisnjen 21. 5. 2013 (kar izhaja iz "time stamp-a") in na katerega se je tožnik skliceval v e-sporočilu z dne 29. 5. 2013, pa tožena stranka ni predložila sodišču. Ne drži, da naj bi tožnik K.K., L.L. in M.M. zadevo zgolj omenil in zatrdil da naj bi bila stvar že urejena, dokumentacije pa naj jim ne bi predal. Poudarja, da je K.K. podpisala dopis z dne 26. 6, 2013, kar pomeni, da je vedela, da C. banka zatrjuje obstoj neke pogodbe, ki pri toženi stranki ni bila zavedena in da je bil dopisu C. banke priložen izpisek z lažnim stanjem portfelja družbe D.. Iz izjave M.M., da naj bi tožnika opozorila, da četudi je sporno pogodbo sklenila pravna prednica tožene stranke, je potrebno neskladja pri izpisih preveriti, jasno izhaja, da je bila vsebinsko seznanjena z nastalo situacijo, saj sicer ne bi mogla dati takšnega opozorila. Iz izjave L.L. izhaja, da mu je tožnik en dan pred odhodom na dopust (torej 28. 8. 2013) izročil mapo z dokumenti "v zvezi z že rešeno zadevo v zvezi s C. banko" ter da mu je tožnik zadevo omenil (najmanj) že takrat, ko se je L.L. vrnil z dopusta, kar pa je bilo najkasneje v začetku julija 2013 (L.L. je v izjavi zapisal, da je bil na dopustu 21. 6. 2013 in 26. 6. 2013. L.L. je torej tožnik seznanil z zadevo kar dvakrat. Glede izpiskov, ki jih je pošiljal Strmčniku, navaja, da je bil slednji predstavnik družbe D., pooblaščen s strani novega direktorja D. in lastnika.

Glede razlike med izplačano in osnovno plačo navaja, da je zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na razliko do tedaj izplačevane plače, neutemeljena. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo posledično neutemeljen ukrep tožene stranke, s katerim je tožniku prepovedala opravljanje dela in mu posledično neutemeljeno izplačala zgolj 50 % plače. Tudi sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu nadomestila za čas prepovedi opravljanja dela upoštevati plačo v višini 6.600,00 EUR z nadomestilom za minulo delo v višini 4,5 %, skupaj torej 6.897,00 EUR in tožnikovemu zahtevku ugoditi najmanj v delu, v katerem je zahteval to razliko, torej v višini 536,43 EUR s pripadki. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper prvi odstavek I. točke izreka in zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku za navedeno obdobje pripada tudi razlika do polne plače v znesku 6.600,00 EUR bruto. Meni, da je tretji odstavek 8. člena pogodbe o zaposlitvi treba razlagati tako, da se v primeru doseženih poslovnih rezultatov razlika v plači ne izplačuje za nazaj, temveč zgolj za naprej. Meni, da tožnik ni upravičen do izplačila razlike v bruto plači za nazaj tudi iz naslednjih razlogov: ker je bil tožnik upravičeno odpoklican s funkcije izvršnega direktorja, ker C. banka lahko kadarkoli pozove toženo stranko k povrnitvi škode, nastale zaradi kršenja pogodb, ker je tožnik toženi stranki s svojim ravnanjem povzročil nematerialno škodo, ker tožena stranka sumi, da je tožnik pri svojem delu storil kaznivo dejanje in ta sum še ni bil ovržen, ker se doseganje pričakovanih rezultatov ugotavlja po koncu obdobja, ki je bilo enako koledarskemu letu, tožnik pa je delal le del tega obdobja, zato je nemogoče pripisati celoten rezultat njegovemu delu. Meni, da je iz enakih razlogov napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pri izračunu nadomestila za neizkoriščeni letni dopust namesto plače 5.500,00 EUR upoštevati plačo 6.600,00 EUR. Na podlagi navedenega tožniku ne pripada znesek 236,79 EUR, ki izvira iz razlike med obema izračunoma. Razlika v plači in nadomestilo za neizrabljen letni dopust nista mogla dospeti v plačilo že 15. 10. 2013, saj je lahko tožena stranka izvedela za pričakovane rezultate v letu 2013 šele po koncu tega leta. Zato ni podlage za zamudne obresti od prisojenih zneskov že za čas od 15. 10. 2013 dalje. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnika. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

O pritožbi tožnika:

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev protispisnosti je podana takrat, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej takrat, ko je sodišče tem listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo, ne pa, če sodišče vsebino listine oziroma izpovedi tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 na delovnem mestu izvršni direktor za čas od sklenitve te pogodbe pa do izteka mandata izvršnega direktorja. Upravni odbor tožene stranke je na izredni korespondenčni seji 30. 9. 2013 sprejel sklep, s katerim je tožnika razrešil z mesta izvršnega direktorja tožene stranke. Obenem je zoper njega uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi in mu izrekel ukrep prepovedi opravljanja dela.

10. Za presojo zakonitosti podane izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena, ali je bila individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas ali do izteka mandata izvršnega direktorja. Ključno je, da je tožniku individualna pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi izredne odpovedi in ne s potekom časa. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je tožniku z odpoklicem s funkcije izvršnega direktorja njegov mandat prenehal, s tem pa naj bi prenehal tudi čas, za katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Tožniku je z odpoklicem s funkcije izvršnega direktorja njegov mandat res prenehal, ni pa s tem prenehala veljati tudi njegova individualna pogodba o zaposlitvi. ZDR-1 v 73. členu med drugim določa, da če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko v njej stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Stranki sta v 17. členu individualne pogodbe o zaposlitvi določili, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove pogodbo s pisnim obvestilom ter brez odpovednega roka, med drugim v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti, kar pomeni, da sam odpoklic še ne zadostuje za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Kljub navedenemu stališča sodišča prve stopnje, da je s prenehanjem mandata prenehala tudi pogodba o zaposlitvi, ni mogoče razlagati v smislu, da je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala s potekom časa, saj se je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju obrazložitve obširno ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti izredne odpovedi.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožena stranka tožniku 8. 10. 2014 (pravilno: 2013) vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor z dne 7. 10. 2013, ki je bil določen za 14. 10. 2013 ob 9.00 uri v prostorih tožene stranke. Tožnik se je zagovora udeležil in na njem podal ustni zagovor na vse očitke iz obdolžitve. Tožena stranka mu je istega dne, torej 14. 10. 2013, vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2013, in sicer na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ter 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011. 12. ZDR-1 v 2. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Individualna pogodba o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 v 17. členu določa, da lahko družba enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove to pogodbo s pisnim obvestilom in brez odpovednega roka v primeru, če izvršni direktor huje krši svoje obveznosti ali če ni sposoben voditi poslov ali če mu upravni odbor družbe iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico in ga razreši iz funkcije člana upravnega odbora ali če mu Agencija za trg vrednostnih papirjev odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije izvršnega direktorja borzno posredniške družbe.

13. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka 17. 9. 2013, 19. 9. 2013 in 20. 9. 2013 seznanila z dejstvi, ki lahko škodujejo poslovnim interesom tožene stranke in skupine N.. Seznanila se je s tem, da je družba O.O. d.d. (v nadaljevanju: G.) kot ena od treh borzno posredniških družb v postopku oddelitve z ustanovitvijo nove borzno posredniške družbe tožene stranke, sklenila s C. banko ter družbo D. (v nadaljevanju: D.), s sedežem v P., pogodbo o medsebojnem sodelovanju z dne 28. 3. 2008 (v nadaljevanju: tripartitna pogodba). Slednja je bila sklenjena z namenom, da D., ki je v zavarovanje obveznosti R. d. d. kot kreditojemalca C. banke s pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 28. 3. 2008 (v nadaljevanju: zavarovalna pogodba) odstopila C. banki svoje terjatve do G. iz naslova vrednostnih papirjev in denarnih sredstev na njenem trgovalnem računu pri G., dopusti banki nadzor nad odlivi ter preknjižbami vrednostnih papirjev z njenega trgovalnega računa vrednostnih papirjev, odprtega pri G.. Iz predmetne pogodbe med drugim izhaja tudi za G. obveznost predhodne pridobitve soglasja C. banke za vse odlive in preknjižbe iz trgovalnega računa D. pri G.. Ugotovljeno je bilo, da G. ni evidentirala pri trgovalnem računu D. omenjene obvezne predhodne avtorizacije transakcij s strani C. banke, prav tako pa teh pogodb in obveznosti ni razkrila novo ustanovljeni toženi stranki, ki je kot univerzalni pravni naslednik vstopila v pravna razmerja G. glede opravljanja dejavnosti investicijskih storitev.

14. Tožniku se je očitalo, da je bil od začetka seznanjen z načinom zavarovanja obveznosti kreditojemalca R. d. d. in obveznostmi G. in da tega toženi stranki, kot prevzemni družbi, ni razkril ter ni poskrbel za ustrezno evidentiranje teh obveznosti v informacijskem sistemu tožene stranke pri trgovalnem računu D., čeprav bi to moral storiti. Z očitanimi nezakonitimi in negospodarnimi ravnanji pa bi naj za toženo stranko prevzemal nesorazmerna tveganja. V času opravljanja funkcije izvršnega direktorja naj bi brez predhodnega soglasja upravnega odbora tožene stranke odplačno opravljal dejavnost za več družb s sedežem v P., od katerih so nekatere tudi stranke tožene stranke. Z očitanimi hujšimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja naj bi zlorabil zaupanje tožene stranke, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče več nadaljevati niti do izteka odpovednega roka in je bil odpoklican s funkcije izvršnega direktorja.

15. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku ni dokazala storitve hujše kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jo tožnik storil s tem da toženi stranki ni razkril dejstva, da obstajajo sporne pogodbe iz leta 2008, ki zavezujejo toženo stranko kot pravno naslednico G.. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je bil v času sklenitve tripartitne pogodbe leta 2008 zaposlen v borznoposredniški družbi O.O. d. d. kot vodja službe za marketing in je pri pri sklenitvi tripartitne pogodbe sodeloval zgolj na operativni ravni. Pojasnil je, da sta se pri njem oglasila S., predstavnik D., in Š. ter mu razložila, kako želijo portfelj D. uporabiti za zavarovanje kredita, ki bi ga najela R. d. d. Tožnik je zadevo povzel in jo posredoval upravi G. O.O. in F.F.. Odobritev je nato poslal C. banki. Navedene tripartitne pogodbe ni podpisal, prav tako mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti. V pogodbi je bila kot skrbnica navedena T.T. (sedaj U.U.). Tožnik je izpovedal, da je bila tripartitna pogodba veljavna do 31. 12. 2009, sam pa je bil od julija 2009 (5 mesecev pred iztekom veljavnosti tripartitne pogodbe) zaposlen pri družbi za upravljanje G. d. d., kjer je opravljal posle uprave in ni vedel, kaj se dogaja pri toženi stranki v zvezi s sklenjeno pogodbo. Ko je marca 2010 z združitvijo treh borznih hiš (O.O., V.V. in Z.Z.) nastala tožena stranka, sam pri združitvi ni sodeloval, ker je bil zaposlen pri družbi za upravljanje G. d. d. Ko je tožnik novembra 2011 pričel opravljati funkcijo izvršnega direktorja pri toženi stranki, je prevzel vse veljavne pogodbe družbe, med katerimi tripartitne pogodbe ni bilo in tudi ni imel razloga, da bi dvomil v seznam vseh aktivnih pogodb, ki so bile evidentirane pri toženi stranki in za katere je bil zadolžen. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da toženi stranki ni razkril obstoja tripartitne pogodbe, saj ni bil njen podpisnik niti skrbnik in je bila pogodba sklenjena samo do 31. 12. 2009, tožnik pa je funkcijo izvršnega direktorja nastopil novembra 2011. Priča Ž.Ž., član uprave C. banke, je sicer izpovedal, da tripartitna pogodba ni prenehala veljati 31. 12. 2009, ker kredit še ni bil poplačan, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da je tožnik za to dejstvo vedel. Kot je tožnik izpovedal, je imela tožena stranka približno 25.000 strank in evidentirane vse pravno veljavne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da mu je tožena stranka dokazala očitano kršitev.

16. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen očitek, da je tožnik opustil dolžnost evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani C. banke pri trgovalnem računu D.. Tožnik je izpovedal, da so ob združiti borznih hiš evidentirali vse aktivne pogodbe, ki so takrat obstajale. Pri tem pa tožnik ni sodeloval, saj takrat pri toženi stranki ni bil zaposlen. Izpovedal je tudi, da so bile pravne službe vseh predhodnic zadolžene za evidentiranje pogodb. Navedeno je potrdila tudi priča M.M., vodja službe za skladnost poslovanja pri toženi stranki, ki je izpovedala, da tožnik v času ustanovitve tožene stranke ni imel nobenih zadolžitev pri prenosu pogodb iz G.. Tožnik je še izpovedal, da novembra 2011, ko je postal izvršni direktor tožene stranke, ni dobil nobenega obvestila, oziroma pri toženi stranki ni obstajal dokument, na podlagi katerega bi lahko sklepal, da je tripartitna pogodba še v veljavi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z očitano kršitvijo sklicevalo na več elektronskih sporočil, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik vedel za pogodbo, sklenjeno med D. in predhodnicami tožene stranke. V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 26. 2. 2008, ki ga je tožnik poslal E.E., je zaključilo, da iz njega izhaja, da je tožnik očitno vedel, da je portfelj družbe D. zastavljen v korist C. banke. Pritožba tožnika pravilno opozarja, da iz navedenega elektronskega sporočila izhaja, da je tožnik takrat lahko vedel le to, da bo portfelj družbe D. morda zastavljen v korist C. banke. Tripartitna pogodba je bila res sklenjena zgolj mesec dni po navedeni elektronski komunikaciji, vendar pa tožnik ob sklenitvi pogodbe ni bil prisoten, saj iz listinske dokumentacije to ne izhaja, in četudi je bil v času sklenitve pogodbe še vedno zaposlen pri G., tripartine pogodbe ni podpisal, niti mu slednja ni nalagala nobenih obveznosti. Tudi iz ostalih elektronskih sporočil ni mogoče zaključiti, da je tožnik opustil dolžnost evidentiranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik spremljal poslovanje D. oziroma, da je bil nekakšen posrednik med G. in D.. Zgolj dejstvo, da je spremljal poslovanje D. (kot je sam navajal je bil D. komitent tako borznoposredniške hiše kot tudi družbe za upravljanje, kjer je bil tožnik v vmesnem času zaposlen, zaradi česar se je občasno obračal na tožnika), ne zadostuje za zaključek, da je opustil dolžnost evidentiranja pogodbe ob združitvi borznoposredniških družb, torej predhodnic tožene stranke. Tožnik je dokazal, da v spornem času ni bil zaposlen pri toženi stranki in tudi kasneje ni bil zadolžen za evidentiranje sporne pogodbe. Na podlagi navedenega očitek opustitve dolžnosti evidentiranja ne more predstavljati odpovednega razloga.

17. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obstoja tretjega izpiska portfelja D. z dne 21. 5. 2013. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je C. banka prejela dva različna izpiska portfelja D.; lažni izpisek z dne 17. 5. 2013, na katerem je prikazana vrednost portfelja 1.261.087,99 EUR in pravi izpisek z dne 10. 6. 2013, na katerem je prikazana vrednost portfelja 61.500,80 EUR. Tožnik je v imenu tožene stranke odgovoril C. banki z dopisom z dne 26. 6. 2013 (na katerem je sicer podpisana K.K. pod imenom L.L.). V dopisu je C. banko obvestil, da tožena stranka s spornima pogodbama iz leta 2008 ni seznanjena in da izpisek z dne 17. 5. 2013 ni verodostojen. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na elektronsko korespondenco, iz katere izhaja, da je J.J. 27. 5. 2013 in 29. 5. 2013 prejela od C. banke elektronsko sporočilo s prošnjo za izpis portfelja D., kar je posredovala tožniku. Iz odgovora tožnika J.J., da je dal izpisek "lastniku že kak teden nazaj", je sodišče prve stopnje zaključilo, da je to bil lahko le lažni izpisek z dne 17. 5. 2013, saj pravi izpisek z dne 10. 6. 2013 še ni bil izdan, pri čemer pa ni upoštevalo tretjega izpiska, ki je prav tako pravilen in izkazuje stanje na dan 17. 5. 2013, natisnjen pa je bil 21. 5. 2013. Tožnik navaja, da se je elektronsko sporočilo J.J. nanašalo na ta tretji izpisek. Navedeno je trdil ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje. C. banka je dejansko razpolagala s tremi izpiski, ki jih je tožena stranka sama vložila v spis, in sicer med prilogami kazenske ovadbe C. banke. Tožnik še navaja, da tega tretjega izpiska predhodno nista omenili niti tožena stranka niti C. banka. Meni, da navedeno kaže na to, da je nekdo želel tretji izpisek prikriti. V predmetnem spisu se je izpisek znašel zgolj po naključju, ko je tožena stranka v spis nekritično vložila kazensko ovadbo C. banke z vsemi prilogami.

18. Glede očitka opustitve seznanitve upravnega odbora tožene stranke in pooblaščenca za nadzor skladnosti poslovanja z dopisi C. banke, z odgovori tožene stranke in relevantnimi dejstvi glede stanja evidenc v zvezi s tem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena glede utemeljenosti navedenega očitka najmanj preuranjena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

19. Kot tretjo kršitev je tožena stranka tožniku očitala, da je bil kot skrbni poslovodja dolžan z dopisom C. banke z dne 21. 6. 2013 in ugotovitvami glede ponarejanja ter neustreznih evidenc, nemudoma seznaniti drugega izvršnega člana L.L. oziroma pooblaščenko za nadzor skladnosti poslovanja M.M.. Glede na njuno odsotnost bi moral tožnik o tem obvestiti predsednika upravnega odbora in zunanje izvajalce, ki ju v času odsotnosti nadomeščajo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitano kršitev na podlagi izpovedi pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja M.M. in drugega izvršnega direktorja L.L. ter izpovedi K.K., ki je nadomeščala L.L.. Zaključilo je, da je tožnik zadevo vsem trem omenil le pavšalno in jim zatrdil, da je stvar že urejena. Na podlagi izpovedi L.L. je zaključilo, da bi tožnik moral upravni odbor seznaniti s spornim dogajanjem s C. banko že takoj, ko je ugotovil, da C. banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja D., saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke.

20. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je bila K.K., ki je v času odsotnosti nadomeščala drugega izvršnega direktorja L.L., seznanjena z zadevo že od samega začetka. S tožnikom je namreč sestavila odgovor banki, tj. dopis z dne 26. 6. 2013, iz katerega izhaja, da je vedela, da C. banka zatrjuje obstoj pogodbe, ki pri toženi stranki ni bila evidentirana ter za lažni izpisek portfelja D.. Sodišče prve stopnje ne obrazloži pravne podlage, na podlagi katere je bil tožnik dolžan o zadevi obveščati predsednika upravnega odbora in zunanje izvajalce, ki v času odsotnosti nadomeščajo pooblaščenko za nadzor skladnosti (upoštevaje, da je bila z zadevo seznanjena K.K., ki je nadomeščala zakonitega zastopnika in drugega izvršnega direktorja L.L.). Tožnik je torej po vrnitvi z dopusta obvestil pooblaščenko za nadzor skladnosti poslovanja M.M. in drugega izvršnega direktorja L.L.. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja na dejstvo, da pooblaščenka za nadzor skladnosti poslovanja M.M. z zadevo očitno ni bila zgolj pavšalno seznanjena, saj je tožnika opozorila, da je potrebno neskladja pri izpisih preveriti, četudi je sporno pogodbo sklenila pravna prednica tožene stranke. Tožnik je tudi obvestil drugega izvršnega direktorja in zakonitega zastopnika tožene stranke L.L., takoj ko se je ta vrnil z dopusta. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dokazala, da je storil očitano kršitev.

21. Kot četrto kršitev je tožena stranka tožniku očitala opustitev seznanitve upravnega odbora s spornim dogajanjem. Na podlagi izpovedi L.L. je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tožnik moral upravni odbor seznaniti s spornim dogajanjem s C. banko že takoj, ko je ugotovil, da C. banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja D., saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke. Iz navedenega Poslovnika res izhaja dolžnost izvršnega direktorja, da o nastanku velike izpostavljenosti nemudoma pisno obvestiti upravni odbor tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz vsebine predmetnih elektronskih sporočil toženi stranki izhaja grožnja nastanka velike izpostavljenosti, pri čemer ni jasno navedlo, iz katerih elektronskih sporočil naj bi to izhajalo in kako ocenjuje standard "velike izpostavljenosti". Presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obsega le ugotovitve, ali je tožnik dejansko storil, kar se mu očita, ampak tudi materialnopravno presojo ali je s tem podan odpovedni razlog. Tožnik se vseskozi zavzema za to, da njegovo ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Tožnik je trdil, da je stvar individualne presoje izvršnega direktorja, kaj se poroča upravnemu odboru. Izpovedal je, da je še isti dan, ko je odgovoril na dopis C. banke o ponarejenemu izpisku, tj. dne 26. 6. 2013, poklical S.S., predstavnika D., ki mu je potrdil, da je seznanjen z nastalo situacijo in da zadevo rešujejo z banko. Dogovarjali naj bi se za dodatna zavarovanja kredita, kar je tožnik naslednji dan povedal K.K.. Kljub temu sodišče prve stopnje pravnega standarda "velike izpostavljenosti" ni presojalo iz tožnikovega zornega kota in tožnikovega ravnanja ni ocenilo z vidika odpovednega razloga, torej predvsem ali takšno ravnanje res ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pravni zaključek o obstoju kršitve opustitve seznanitve upravnega odbora ter posledično o zakonitosti izredne odpovedi, je zato preuranjen. Sodišče prve stopnje se do navedene izpovedi tožnika ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi Ž.Ž., člana uprave C. banke, ki je izpovedal, da je C. banka ravno zaradi ugotovljenega stanja, da vrednost portfelja ni 1,3 mio EUR, ampak samo 61.000,00 EUR, zahtevala dodatna zavarovanja od družbe R. d. d. in ta tudi pridobila. Izpovedal je tudi, da je lahko banka pravočasno ukrepala ravno po zaslugi tožnika, ki je banko z dopisom z dne 21. 6. 2013 obvestil o pravem stanju portfelja.

22. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi izključevali možnosti drugačne presoje. Povsem nelogično je, da bi tožnik C. banki posredoval dejansko stanje portfelja D., če bi bil seznanjen s pogoji iz tripartitne pogodbe. Tožnik je namreč sam obvestil C. banko, da razpolaga z lažnim izpiskom, prav tako je po vrnitvi z dopusta obvestil zakonitega zastopnika tožene stranke L.L. in pooblaščenko za nadzor skladnosti poslovanja M.M., mapo z dokumentacijo pa je izročil L.L., čeprav bi tožnik lahko dokumente sam arhiviral, kot je izpovedal L.L.. Nenazadnje je tožnik s svojim ravnanjem očitno tudi bistveno pripomogel k temu, da je bil sporni kredit kmalu ustrezno zavarovan in je s tem toženo stranko rešil potencialne odškodninske odgovornosti (ki je po mnenju tožnika že sicer ni bilo).

23. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za izplačilo razlike plače ugotovilo, da znaša razlika med dogovorjeno bruto plačo (6.600,00 EUR) in izplačano bruto plačo (5.500,00 EUR) 1.100,00 EUR. Upoštevaje ugotovljeno višino dodatka za minulo delo v višini 4,5 % je pritrdilo tožniku, da znaša znesek premalo izplačane plače mesečno 1.149,50 EUR bruto. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto razliko med izplačano in osnovno plačo od 1. 1. 2013 do 14. 10. 2013 v višini 10.345,50 EUR bruto, obračunati davke in prispevke in nato tožniku izplačati ustrezen neto znesek. Ker je ta znesek zapadel v plačilo najkasneje z dnem vložitve tožbe (13. 11. 2013), je tožniku priznalo tudi zamudne obresti od ustreznega neto zneska, in sicer od 14. 11. 2013 dalje. Glede dela zahtevka, ki se je nanašal na obračun in izplačilo razlike v plači za oktober 2013 je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika z dnem 30. 9. 2013 razrešila s funkcije izvršnega direktorja tožene stranke in mu za čas od 30. 9. 2013 do 14. 10. 2013 izrekla ukrep prepovedi opravljanja dela. V skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepove opravljati delo za čas trajanja postopka in da ima delavec v času prepovedi opravljanja dela pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, je tožena stranka tožniku za oktober 2013 obračunala in izplačala nadomestilo plače v višini polovice do tedaj izplačevane plače. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na obračun razlike v plači (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo posledično neutemeljen tudi ukrep tožene stranke, s katerim je tožniku prepovedala opravljanje dela in mu posledično neutemeljeno izplačala zgolj 50 % plače. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in posledično ukrep tožene stranke (prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka) utemeljen, bo moralo sodišče prve stopnje pri izračunu nadomestila za čas prepovedi opravljanja dela upoštevati plačo v višini 6.600,00 EUR z nadomestilom za minulo delo v višini 4,5 %, skupaj torej 6.897,00 EUR in tožnikovemu zahtevku ugoditi najmanj v delu, v katerem je zahteval to razliko, torej v višini 536,43 EUR s pripadki.

O pritožbi tožene stranke:

24. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz 8. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011 izhaja, da je tožniku pripadala bruto plača v višini 6.600,00 EUR, pri čemer se mu glede na doseganje pričakovanih poslovnih rezultatov tožene stranke, določenih s strani upravnega odbora, mesečno izplača del navedene osnovne bruto plače v višini 5.500,00 EUR. Polna osnovna bruto plača pa mu pripada, po preteku tega obdobja, v primeru, da tožena stranka dosega pričakovane poslovne rezultate. Ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je treba tretji odstavek 8. člena individualne pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da se v primeru doseženih poslovnih rezultatov razlika v plači ne izplačuje za nazaj, temveč zgolj za naprej. Tretji odstavek 8. člena individualne pogodbe o zaposlitvi sicer res določa, da se v primeru, da tožena stranka po preteku obdobja, določenega s strani upravnega odbora, ugotovi, da družba dosega pričakovane poslovne rezultate, določene s strani upravnega odbora, izvršnemu direktorju prične izplačevati osnovna bruto plača v višini 6.600,00 EUR, vendar pa glagola "prične" ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožena stranka, torej zgolj za naprej. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo na izpoved takratnega predsednika upravnega odbora tožene stranke B.B., ki je pojasnil, da so sproti izplačevali bruto plačo 5.500,00 EUR in dodatek za minulo delo, do povečanja plače pa so bili upravičeni, če je tožena stranka za celo poslovno leto dosegla rezultate, ki so bili definirani v merilih, oziroma sklepu, ki ga je sprejel upravni odbor. Na podlagi izpovedi B.B., da pri toženi stranki ni nikjer izrecno določeno, da so deležni tega izplačila samo tisti, ki so celo leto zaposleni pri toženi stranki, je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v obdobju od januarja do septembra 2013 upravičen do dogovorjene bruto plače, saj je izpolnil pogoj za izplačilo razlike plače, tj. dosežen poslovni rezultat v letu 2013. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, zaradi katerih naj tožnik ne bi bil upravičen do razlike v plači (odpoklic z mesta izvršnega direktorja, povzročitev škode toženi stranki, sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, itd.), saj je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, edini pogoj za izplačilo razlike plače, dosežen poslovni rezultat v letu 2013. Ker je bil tožnik upravičen do višje bruto plače v znesku 6.600,00 EUR (in ne zgolj do 5.500,00 EUR), je sodišče prve stopnje to plačo pravilno upoštevalo tudi pri izračunu nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. 25. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da razlika v plači in nadomestilo za neizrabljen letni dopust nista mogla dospeti v plačilo že 15. 10. 2013, saj je lahko tožena stranka vedela, ali so bili pričakovani rezultati v letu 2013 doseženi ali ne, šele po koncu tega leta. Navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva v ponovljenem postopku pri odločitvi o zakonskih zamudnih obresti.

26. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dokazala storitve očitanih kršitev: nerazkritje dejstev o obstoju tripartitne pogodbe in opustitev dolžnosti evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani C. banke pri trgovalnem računu D. ter očitek opustitve obvestitve predsednika upravnega odbora in zunanjih izvajalcev v času odsotnosti drugega izvršnega direktorja in pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja. V zvezi z očitkom opustitve obvestitve upravnega odbora v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za nastanek velike izpostavljenosti pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

27. Pritožbeno sodišče je zato zaradi preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo 1. in 2. odstavek I. točke izreka in II. točko izreka sodbe ter 1., 2., 3., 4. in 6. odstavek III. točke izreka sodbe. Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje.

28. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z očitano kršitvijo opustitve obvestitve upravnega odbora ter se najprej opredeliti do tretjega izpiska portfelja D. z dne 21. 5. 2013, ki izkazuje stanje na dan 17. 5. 2013. V zvezi z očitkom, ki se nanaša na opustitev obvestitve upravnega odbora bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je bila izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi glede tega očitka podana pravočasno, tj. v rokih, ki jih določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1. Nato se bo moralo opredeliti do navedene izpovedi Ž.Ž. in jo upoštevati pri presoji ali je v okoliščinah konkretnega primera obstajala tožnikova dolžnost pisnega obveščanja upravnega odbora v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za "nastanek velike izpostavljenosti". Opredeliti se bo moralo tudi do tožnikove izpovedi, da mu je S.S. povedal, da zadeve rešujejo in se dogovarjajo za dodatna zavarovanja kredita, o čemer je tožnik obvestil tudi K.K.. Po potrebi bo navedene ponovno zaslišalo, dopolnilo dokazni postopek, nato sprejelo dokazno oceno upoštevaje navedena stališča pritožbenega sodišča in ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

29. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.