Jedro

Zatrjevane bivanjske razmere v azilnem domu in odnos tamkajšnjih zaposlenih ne kažejo na to, da bi bil tožnik v azilnem postopku v Republiki Hrvaški deležen sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v omenjeno državo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik dne 24. 11. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Po opravljenih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da ga je Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška) dne 17. 11. 2022 vnesla v Centralno bazo EURODAC2 kot prosilca za mednarodno zaščito, zato je tej državi posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem. Hrvaška je 9. 12. 2022 potrdila, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, s pojasnilom da jo je tožnik zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3. Dne 15. 12. 2022 je tožena stranka tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, je z njim opravila osebni razgovor. Tožnik je takrat povedal, da na Hrvaškem ni bil v dobrem stanju, saj ga je tam ujela policija in ga pretepla. Niso ga obravnavali kot osebo, zato si tam ni želel ostati. Pojasnil je, da je bosansko-hrvaško mejo prečkal trikrat. Ob prvem poskusu ga je prijela policija, mu vzela denar in telefon ter ga poslala nazaj. Tudi drugič so mu policisti želeli vzeti telefon, vendar ga ni imel. Odpeljali ga je nekam daleč in mu povedali, da ga tam nočejo. V tretjem poskusu mu je uspelo priti do Zagreba, kjer ga je prijela policija, ga brez obrazložitve dala v zapor in ga prisilila, da je podpisal neke papirje, za katere ni vedel, kaj pomenijo. Prisilila ga je tudi k temu, da je dal prstne odtise, nato pa ga odpeljala v kamp, od koder je naslednji dan odšel. Tam življenjski pogoji niso bili dobri, voda je tekla iz vseh strani, s prezirom so ga obravnavali kot kriminalca, ga porivali in nanj kričali. Bil je brez telefona, zato za te trditve nima dokazov. Na Hrvaškem je videl veliko nasilja s strani policije. Ko je njegov prijatelj poskušal zbežati, ga je ugriznil policijski pes. Po tem, ko je tožnik dal svoje prstne odtise in je postal vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, s hrvaškimi uradnimi osebami ni imel težav. Če bi ga na Hrvaškem obravnavali korektno, bi tam tudi ostal. Ker temu ni bilo tako, je odšel in se namenil v Nemčijo. V Sloveniji se do njega lepo vedejo, zato se je odločil ostati tukaj. Ne želi se vrniti na Hrvaško.

4. Tožnikova želja, da se ne bi vrnil v Republiko Hrvaško, je bila po po oceni tožene stranke brezpredmetna, saj mora po Uredbi Dublin III njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III navedene uredbe za to odgovorna.

5. Tožena stranka ni dvomila, da je bilo kričanje hrvaške policije in porivanje za tožnika neprijetno, ne predstavlja pa nečloveškega ravnanja, saj je policija dolžna nadzorovati gibanje večjega števila oseb, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Tožnikove izjave o nekorektnem postopanju hrvaške policije je označila kot pavšalne in ocenila, da ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Vrnjen bo v t.i. dublinskem postopku, ki ni policijski, temveč azilni postopek, v katerem mu bodo zagotovili tudi tolmača. 6. Po skrbni in natančni presoji vseh tožnikovih izjav je tožena stranka ugotovila, da te ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v t.i. dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tam se azilni postopek zanj praktično še ni začel, saj je državo zapustil v času, ko je nastanjen v azilnem domu čakal na vložitev prošnje. Več kot očitno pa je tožnik imel dostop do azilnega postopka. Policija ga je namreč po prijetju odpeljala v azilni dom, kjer bi imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ga je že naslednji dan zapustil, kljub temu, da tam ni imel nobenih težav. Tožena stranka poudarja, da je bila tožnikova obravnava tekom azilnega postopka povsem drugačna kot prej v policijskem postopku.

7. Tožena stranka se sklicuje na poročilo Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA)3, ki potrjuje, da prosilci, predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Zato je tožena stranka štela, da med njo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja in da za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.4 Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tam imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev ne more biti sporna. Gre za državo, ki je od 1. 7. 2013 polnopravna članica EU, in ki spoštuje pravni red EU, s tem pa tudi Uredbo Dublin III, ki se uporablja neposredno.

_Bistvene trditve tožnika_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo, oziroma podredno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da njegov zahtevek zaradi kršitve 3. in 4. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) ter drugega odstavka 19. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) ni očitno neutemeljen, zato bi morala tožena stranka skladno z drugim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III preveriti pravilno uporabo načela vzajemnega zaupanja med njo in Republiko Hrvaško. Tega ni storila, temveč je le zapisala, da omenjeno načelo med obema državama obstaja.

9. Tožena stranka tudi ni presojala morebitnega obstoja nevarnosti kršitve prepovedi mučenja in ni preučila objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov o razmerah na Hrvaškem, ki po njegovem mnenju dokazujejo dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti v tej državi. Ti podatki izhajajo iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov Sveta Evrope ali Združenih narodov. V času izvršitve5 izpodbijanega sklepa so obstajale javno dostopne informacije, ki kažejo na utemeljeno tveganje za kršitev 4. člena Listine EU, z njimi pa se na številnih mestih ujemajo tožnikove izjave glede postopanja hrvaške policije in razmer v zagrebškem azilnem domu. Med upravnim postopkom tožnik ni imel kvalificirane pravne pomoči, zato takrat relevantnih informacij o razmerah na Hrvaškem predložil, se pa nanje sklicuje sedaj.

10. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014, ocenjuje, da njegove izjave in dokazi pri povprečnemu človeku vzbujajo utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, zato je izpolnjen dokazni standard utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih, ki ga tožena stranka ni uspela ovreči. Meni, da mu je Republika Hrvaška z opisanim ravnanjem kršila pravico iz 4. člena Listine EU, saj mu je dvakrat onemogočila dostop do azilnega postopka in pravico do nevračanja. Navedel je konkretne dogodke, zaradi katerih ne bi smel biti vrnjen v navedeno državo, vendar je tožena stranka njegove izjave v zvezi s tem zmotno ocenila kot pavšalne, saj je prezrla njegova konkretna pojasnila na osebnem razgovoru.

11. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno ali je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito ali ne, zato ga ni mogoče preizkusiti. Ta država je namreč ob sprejemu odgovornosti za obravnavo njegove prošnje pojasnila, da je državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje in ga označila kot osebo, ki je tam izrazila namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Nasprotno pa je tožnik v Centralni bazi Eurodac opredeljen z identifikacijsko številko HR1, torej kot prosilec. Vztraja, da v Republiki Hrvaški ni podal niti namere niti prošnje. V podpis nepoznanih dokumentov so ga prisilili, na silo pa so mu odvzeli tudi prstne odtise.

12. Iz tožbe nadalje izhaja, da bo imel tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško status tujca brez dovoljenja za bivanje oziroma brez dovoljenja, da ostane na njenem ozemlju. Čeprav bo vrnjen v t.i. dublinskem postopku, ne bo imel statusa prosilca, način ravnanja hrvaške policije s tujci pa je tožena stranka povsem prezrla. Iz dokumenta AIDA z dne 22. 4. 2022 izhaja, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajo migrantov Republiki Hrvaški razvila različno prakso, ki je tožena stranka ni natančno preverila in se do nje ni opredelila. Tudi iz poročila Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) z dne 28. 6. 2022 izhaja, da je Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks in na podlagi informacij o vrnitvi prosilcev iz Republike Hrvaške v tretje države, priporočil izogibanje predaji prosilcev tej državi. Poudaril je pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. Ta vidik pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bil upoštevan, zato ga tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

13. Tožnik nadalje očita toženi stranki, da je izpodbijani sklep izdala na napačni pravni podlagi. Določba 18. člena Uredbe Dublin III namreč ureja dve ločeni procesni situaciji. Ker v tem primeru ni jasno za katero procesno situacijo gre – za 1. del b. točke ali za 2. del b. točke, je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

14. Zaradi navedenih kršitev izdan sklep ne ustreza standardom potrebne obrazložitve v smislu 5. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je obremenjen s kršitvijo 22. člena in 25. člena Ustave RS.

15. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. O tožnikovih navedbah v zvezi s tem se je sodišče izreklo v nadaljevanju obrazložitve.

16. Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal pri svojem stališču in argumentiral svoje razloge.

_Bistvene trditve tožene stranke_

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Vztraja, da se je v izpodbijanem sklepu opredelila do vseh tožnikovih trditev. Te se večinoma nanašajo na postopanje hrvaške policije v predhodnem policijskem postopku, preden je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zato je bil takrat obravnavan kot tujec. Po podani nameri pa tožnik po lastnih izjavah s hrvaško policijo ni imel več težav. Ne glede na to tožena stranka meni, da so tožnikove izjave o postopanju hrvaške policije pavšalne in ne utemeljujejo zaključka, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški v azilnem postopku z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti pri ravnanju s prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na zadnjo sodbo tega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba že imala status prosilca. Poudarja, da je bil tožnik po predhodnem postopku na policijski postaji nastanjen v sobo v azilnem domu z zagotovljeno materialna oskrbo. Tam je preživel samo eno noč, nato pa azilni dom in državo samovoljno zapustil pred podajo prošnje.

18. Iz odgovora na tožbo nadalje izhaja, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, ki pa jih tožnik ni predložil. Enaka obrazložitev je tudi v novi sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I U 1566/2022 z 11. 1. 2023, iz katere izhaja, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in ESČP, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv, niso izdali, prav tako pa ti niso znani niti Vrhovnemu sodišču RS. Z omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je bila potrjena predaja osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

19. Na očitek, da tožnik tekom upravnega postopka ni imel kvalificirane pravne pomoči, tožena stranka odgovarja, da je vsekakor imel možnost pravne pomoči, pri čemer pa mu ona te pravne pomoči ni dolžna zagotoviti. Enako kot drugi prosilci, je tudi tožnik imel dostop do informacij o možnosti brezplačne pravne pomoči, a se zanjo ni odločil. Navaja, da so informacije, priložene tožbi, nedovoljene novote. Sicer pa je tožena stranka že pri pripravi izpodbijanega sklepa preučila posredovano gradivo ter neposredno vpogledala v javno dostopne sodne odločitve drugih držav ter se do tega dokaznega gradiva v celoti opredelila. Oprla se je na podatke AIDA z dne 22. 4. 2022 ter na poročilo EUAA za leto 2022 z dne 28. 6. 2022. V zvezi s tem izpostavlja, da določeni primeri prakse sodišč držav članic EU ne morejo veljati posplošeno na vse primere predaj Republiki Hrvaški v dublinskem postopku.

20. Tožena stranka ne dvomi, da je tožnik dne 17. 11 2022 takoj po prijetju s strani hrvaške policije, podal namero, zaradi česar ga je hrvaška policija nastanila v azilni dom. V nasprotnem primeru ga hrvaški pristojni organi ne bi obravnavali kot prosilca, saj veliko oseb, ki so v obravnavi zaradi nezakonitega prehoda meje, tega ne stori in jim je nato posledično izdana odločba o vrnitvi z rokom za prostovoljno zapustitev države. Ker je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero, bo v primeru vrnitve tam lahko zaprosil za mednarodno zaščito in užival pravice prosilca.

_Presoja sodišča_

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnika, da se opravijo poizvedbe o tem ali mu je bila v Republiki Hrvaški na podlagi podane namere izdano potrdilo o registraciji, in o razlogu zakaj je v Centralni bazi Eurodac tožnik označen kot prosilec, če je iz odgovora hrvaških pristojnih organov z dne 9. 12. 2022 je razvidno, da je tam izrazil namero. Iz enakega razloga je sodišče zavrnilo tudi njegov dokazni predlog, da se na Hrvaškem opravijo poizvedbe o tem ali mu je bila izdana izkaznica prosilca. Obrazložitev glede zavrnitve dokaznih predlogov je podana v nadaljevanju.

**K I. točki izreka**

22. Tožba ni utemeljena.

23. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

24. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

25. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka, saj ga ni mogoče preizkusiti glede okoliščine ali je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Trdi, da v omenjeni državi ni podal namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera) niti ni vložil prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), zato odpade pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa iz b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča te tožbene navedbe niso utemeljene. Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz Centralne baze Eurodac je razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Zato je tožena stranka na Republiko Hrvaško upravičeno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je to prošnjo sprejela.

26. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v Centralni bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). Tožnik nasprotnega ni izkazal, zato po presoji sodišča velja, kar izhaja iz zadevne baze. Njegova izpovedba, da ni mogoče šteti, da je na Hrvaškem podal prošnjo ali namero, saj so mu prstne odtise v azilnem domu vzeli na silo, je namreč po oceni sodišča neprepričljiva in neverodostojna. Ker se po določbi osmega odstavka 33. člena hrvaškega Zakona o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (v nadaljevanju hrvaški zakon) prstni odtisi osebi odvzamejo takoj po tem, ko ta izrazi namero za vložitev zahteve za mednarodno zaščito, ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi, da so mu prstne odtise odvzeli šele v azilnem domu (in ne že prej na policiji) ter da je bilo to storjeno na silo.

27. Tožnik tudi trdi, da ni vedel, katere dokumente je podpisal na hrvaški policiji, preden je bil odpeljan v azilni dom. V zvezi s tem je izpovedal, da se je hrvaške policije bal, zato si uradnih oseb na policiji tega ni upal vprašati. Po oceni sodišča tožnikova izpoved v tem delu ni verodostojna, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi si tožnik na kakršenkoli način vsaj prizadeval pridobiti informacije v zvezi s temi dokumenti (npr. tako, da bi o tem povprašal kogarkoli na policiji ali pa morda koga, ki je potoval skupaj z njim in je že njim dokončal policijski postopek). Dejstvo je, da tožnik ni neizobražen, ima srednjo tehnično šolo in govori več jezikov. Po končanem policijskem postopku je bil nameščen v zagrebški azilni dom, od koder je že naslednji dan samovoljno odšel. Ne glede na tožnikove pretekle izkušnje s hrvaško policijo (več o tem v nadaljevanju obrazložitve), bi tožnik lahko vsaj poskusil pridobiti informacije o dokumentih, za katere trdi, da jih ni razumel. 28. Iz odgovora hrvaških pristojnih organov z dne 9. 12. 2022 je jasno razvidno, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. V skladu s 5. točko 4. člena hrvaškega zakona je prosilec za mednarodno zaščito državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je izrazila namero za podajo zahteve za mednarodno zaščito do izvršljivosti odločitve o zahtevi. Glede na ugotovljeno sodišče v Republiki Hrvaški ni opravljalo poizvedb o tem ali je bilo tožniku na podlagi podane namere izdano potrdilo o registraciji, prav tako pa tudi ne o razlogu, zakaj je tožnik v Centralni bazi Eurodac označen kot prosilec (glej 25. točko obrazložitve), iz odgovora hrvaških pristojnih organov z dne 9. 12. 2022 pa je razvidno, da je tožnik tam izrazil namero.

29. Na to, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal namero kaže tudi dejstvo, da ga je hrvaška policija po končanem policijskem postopku namestila v azilni dom odprtega tipa. Tožnik je naslednji dan od tam brez težav samovoljno odšel. Na naroku je zaslišan v zvezi s tem pojasnil, da je zagrebški azilni dom lahko zapustil z izkaznico, ki jo je ob odhodu pokazal na recepciji. V skladu s prvo in drugo točko 52. člena hrvaškega zakona se prosilci v Republiki Hrvaški lahko prosto gibljejo, pravico pa imajo tudi do namestitve. Status prosilca izkažejo z izkaznico – ta je skladno z 62. členom navedenega hrvaškega zakona namenjena izkazovanju prosilčeve pravice do bivanja na Hrvaškem, ne pa tudi njegove identitete. Tožnik je zaslišan zatrdil, da so mu izkaznico izročili v azilnem domu, z njo je lahko prevzemal obroke v restavraciji, pokazati pa jo je moral tudi ob izhodu iz azilnega doma. Čemu izkaznica služi, so mu pojasnili v azilnem domu. Sedaj je tožnik nima več, saj jo je izgubil. Upoštevaje ugotovljena dejstva v zvezi z izkaznico, s katero je tožnik na Hrvaškem razpolagal, sodišče v tej državi ni opravljalo poizvedb o tem ali mu je bila tam izdana izkaznica prosilca.

30. Glede na tožnikove hrvaške podatke v Centralni bazi EURODAC, pojasnilo hrvaških pristojnih organov z dne 9. 12. 2022 o tem, da je tožnik tam podal namero in upoštevaje njegovo izpoved, da je na Hrvaškem prejel kartico, ki mu je omogočala dostop do obrokov in prostega gibanja, sodišče ugotavlja, da je tožnik tam podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar je Republika Hrvaška tudi sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

31. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

32. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,7 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil8 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,9 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

33. Tožnik je 15. 12. 2022 na osebnem razgovoru izjavil, da je na Hrvaškem z njim policija slabo ravnala, saj ga je dvakrat vrnila v Bosno in Hercegovino. Takrat naj bi ga pretepla, mu vzela telefon in denar. Na naroku ni natančneje izpovedal koliko denarja naj bi mu policija takrat vzela, dejal pa je, da so mu telefon kasneje vrnili. Niso ga udarili kot npr. nekatere druge v njegovi skupini, ga je pa policist brez povoda žalil in brcnil. Tožnik je zaslišan tudi pojasnil, da v prvih dveh poskusih prečkanja bosansko-hrvaške meje niti on niti nihče drug v njegovi skupini ob prijetju ni podal namere za podajo prošnje niti ni zaprosil za mednarodno zaščito, zato lahko sodišče njegove izjave v zvezi s tem šteje kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

34. Ni sporno, da je tožniku bosansko - hrvaško mejo uspelo prečkati v tretjem poskusu. Prišel je do Zagreba, kjer ga je ponovno prijela policija. Na osebnem razgovoru je povedal, da naj bi ga takrat policija prisilila, da je dal prstne odtise in podpisal dokumente, ki jih ni razumel. Nato so ga odpeljali v zagrebški azilni dom, od koder je naslednji dan odšel. Tožnik je tako na osebnem razgovoru kot tudi na zaslišanju zatrdil, da mu po zaključenem policijskem postopku na Hrvaškem uradne osebe oziroma kdorkoli drug, niso povzročale težav. Z izjavami o slabih bivanjskih razmerah v azilnem domu in neprimernem odnosu tamkajšnjih zaposlenih, je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da te niso podane.

35. Sodišče je zgoraj že obrazložilo razloge, zakaj ni mogoče kot verodostojnih oceniti tožnikovih trditev o tem, da naj bi ga policija po tretjem prijetju prisilila k temu, da je podpisal dokumente, ki jih ni razumel in da naj bi ga v azilnem domu prisilili k temu, da je dal prstne odtise (glej 26. in 27. odstavek obrazložitve). Po presoji sodišča zatrjevane bivanjske razmere v azilnem domu in odnos tamkajšnjih zaposlenih ne kažejo na to, da bi bil tožnik v azilnem postopku v Republiki Hrvaški deležen sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v omenjeno državo. Tožnik je na osebnem razgovoru glede razmer v azilnem domu splošno povedal, da naj bi tam z vseh strani tekla voda, z njimi naj bi ravnali kot s kriminalci, porivali so jih in kričali nanje. Zaslišan teh trditev ni konkretiziral in podrobneje pojasnil. Izpovedal je, da so jih v restavraciji glasno usmerjali kam naj gredo in prvič v postopku pojasnil, da so bili v azilnem domu slabe higienske razmere. Sodišče ne dvomi, da je bilo za tožnika kričanje in usmerjanje neprijetno, vendar pa opisanih ravnanj v azilnem domu mogoče razumeti kot sistemskih nepravilnosti.

36. Očitek tožnika, da v upravnem postopku ni imel zagotovljene ustrezne pravne pomoči in da zato ni mogel prej predložiti pomembnih informacij, ki se nanašajo na njegov primer, na presojo izpodbijanega sklepa ne vpliva, saj je sodišče vse njegove dokaze štelo kot pravočasne. V prilogi A3 je tako tožnik predložil različne članke o ravnanju hrvaške policije in drugih organov s tujci, ki nezakonito prečkajo hrvaško državno mejo in s prosilci za mednarodno zaščito. Članek „Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov“ za predmetno zadevo ni relevanten, saj je tožnik na Hrvaškem imel možnost dostopa do azilnega postopka, ki pa ga ni izkoristil, temveč je predčasno (že naslednji dan po prihodu) samovoljno zapustil hrvaški azilni dom. V članku „Informacije o postopkih pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil“ so povzete posamezne zadeve, ki so jih glede izvajanja t.i. dublinskih postopkov, presojala različna nacionalna sodišča držav članic EU. Sodišče pri tem poudarja, da je vsako zadevo treba presojati individualno, ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, to pa je v tem postopku omogočeno tudi tožniku. Člankov „Informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci“ in „Informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo“, v konkretni zadevi ni mogoče upoštevati, saj se prvi članek nanaša na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost (temu tveganju tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v okviru t.i. dublinskega postopka), drugi članek pa govori o dostopu do psihološke pomoči, in je brezpredmeten, saj tožnik ni zatrjeval, da bi takšno pomoč v Republiki Hrvaški potreboval. 37. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost te domneve. Tožnik se v zvezi s tem sicer sklicuje na dokument AIDA z dne 22. 4. 2022 in na poročilo EUAA z dne 28. 6. 2022, vendar ne pojasni, v čem bi bila lahko dokumenta uporabljiva v obravnavani zadevi. Dejstvo je, da je tožnika hrvaška policija odpeljala v zagrebški azilni dom, kjer je imel zagotovljeno bivanje in možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Dostop do azilnega postopka mu je bil omogočen, tožnik pa ni izkazal, da tudi ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško, temu ne bi bilo tako.

38. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)12,, po oceni sodišča tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje, če jo bo ta ob vrnitvi vložil, in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

39. Tožnik pa utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka ni poskrbela za zagotovilo, da mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo kršena pravica iz 4. člena Listine. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem pavšalno odgovorila, da je od pristojnega hrvaškega organa v nekem drugem identičnem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni v t.i. dublinskem postopku, obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije za človekove pravice oziroma v 4. členu Listine EU ter da imajo zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodnega varstva v tem postopku. Po oceni sodišča takšno (pre)splošno zagotovilo ni niti zadostno niti preverljivo, saj ni mogoče ugotoviti v katerem primeru in v zvezi s katerimi okoliščinami ga je tožena stranka pridobila. Ker pa je sodišče zgoraj že ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, ugotovljena procesna kršitev na odločitev sodišča ne more vplivati. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja.

40. Na presojo ne vpliva niti tožnikovo pavšalno problematiziranje glede uporabe načela medsebojnega zaupanja med državama (iz razloga, ker naj tožnikov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen), zato sodišče, ki je vezano na trditveno podlago v tožbi, v tem delu ni imelo temelja za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

41. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.13

42. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

43. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

44. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

45. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi se ga lahko izročilo Hrvaški, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja pa ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Zaradi tega bi mu nastala nepopravljiva škoda. Ker bi se nahajal na Hrvaškem, ne bi bil več pod jurisdikcijo Republike Slovenije, njegov pravni interes v tem postopku pa bi z izročitvijo Hrvaški prenehal. To pa bi zanj pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda (prim, sodba I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011, odločba Ustavnega sodišča U-I-155/11-13 z dne 18. 12. 2013).

46. Izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik v nasprotnem primeru predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato jo je bilo treba zahtevo zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) 3 AIDA-HR 2021update.pdf (asylumtneurope.org) 4 Prav tam – str. 52. 5 Op. sodišča: pravilno izdaje, izpodbijani sklep namreč še ni bil izvršen. 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 13 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._