Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2015 in pod isto številko z dne 11. 8. 2015, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Ugotovilo je, da pri tožniku v času izpodbijane odločbe (5. 11. 2015) ni bilo mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti in tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev invalidske pokojnine po 41. členu ZPIZ-2. Pri tožniku se invalidnost šele ugotavlja.

2. Zoper zavrnilno odločitev se pritožuje tožnik. Meni, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno in v posledici tega tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Meni, da invalidska komisija v A. dne 6. 8. 2015 ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja ter pri tem ravnala napačno. Ne drži, da ni podatkov o opravljeni cikloergometriji, UZ srca, da ni mnenja kardiologa in da ni izvidov glede stanja perifernega ožilja. Pritožnik v ta namen dostavlja vse nove izvide. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z odločitvijo invalidske komisije v A. I. stopnje z dne 21. 5. 2014, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 5. 11. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 11. 8. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da je invalidska komisija I. stopnje v A. dne 21. 5. 2014 odločila, da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti. Ne iz prilog, ki jih je v sodni spis vložil tožnik ne iz upravnega spisa tožene stranke, kaj takega ne izhaja. Tako, da pritožbeno sodišče taki navedbi, ki je tudi pritožbena novota (337. člen ZPP) ne more slediti.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik 24. 1. 2014 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V Sloveniji je dopolnil 4 leta, 6 mesecev in 26 dni pokojninske dobe, v Bosni in Hercegovini 24 let, 4 mesece in 27 dni. Tožnik je bil nazadnje zaposlen v Sloveniji leta 2009 v B.. Delal je v zaprtem prostoru, občasno na prostem, občasno v izmenah, občasno v nočni izmeni, občasno stoje, občasno premeščanje bremen do 5 kg, občasno v prisilni drži hrbtenice, v vročem okolju, hrupu in prahu (vse prav tako občasno). Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 6. 8. 2015 izhaja, da dosedaj ni bil ocenjen na IK. Navedena komisija je pri tožniku ugotovila hudo aterosklerozo, ki se kaže kot obolenje perifernih arterij in kot koronarna bolezen, imel je že narejeno PTA arterij iliak in PTCA na koronarnem ožilju, bila je opravljena diagnostika in terapija vključno z rehabilitacijo. Po opravljeni rehabilitaciji senat IK nima podatkov o uspehu zdravljenja oziroma nima podatkov o opravljeni ergometriji, UZ srca, mnenja kardiologa glede stanja srca in eventuelno stanje perifernega ožilja. Brez teh podatkov je bil senat mnenja, da objektivna ocena delazmožnosti ni zmožna in so potrebni nadaljnji ukrepi diagnostike in zdravljenja, saj bi bila v nasprotnem primeru ocena preuranjena. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 27. 10. 2015 izhaja, da se je tožnik že leta 1998 zdravil zaradi nestabilne angine pektoris v bolnišnici v C. in bil nato premeščen v Center za vaskularno kirurgijo v D., kjer so ugotavljali stenozo leve arterije iliake, obeh arterij iliak komunis in leve zunanje. Naredili so mu PTA arterije. Uspeh je bil dober. 23. 4. 2013 je prebolel akutni miokardni infarkt inferoposterirne stene in desnega ventrikla. Narejena je bila koronarografija, ki je pokazala zožitve na več mestih, na desni koronarki je bil plak s stenozo 80 %, na tem mestu so vstavili 2 stenta. Novembra leta 2013 je opravil rehabilitacijo v E., ki je potekala brez posebnosti. Glede na pomanjkanje dokumentacije, ki jo je navedla že IK I. stopnje je tudi senat IK II. stopnje menil, da so za podajo mnenja o delazmožnosti potrebni podatki o uspehu zdravljenja ter tako dokončnega mnenja o delazmožnosti ta čas ni moč podati.

8. V okviru sodnega postopka je sodišče najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 2. 2017 iz katerega izhaja, da je bil opravljen tudi osebni pregled zavarovanca, vendar IK meni, da diagnostika in zdravljenje do 5. 11. 2015 ni bilo zaključeno. Cikloergometrija je bila opravljena 30. 12. 2015. Test je pokazal, da je dosegel 73 % predvidenega maksimuma za starost tožnika, 6 oziroma 7 MET, kar uvršča zavarovanca v spodnji del 1. funkcionalnega razreda. V dopolnilnem mnenju IK II meni, da je potrebno nadaljnjo zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče je glede ugotavljanja invalidnosti ter vrste in stopnje invalidnosti postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri F. fakulteti Univerze G.. Mnenje sta podala prof. dr. H.H. in doc. dr. I.I., ki sta tožnika tudi osebno pregledala in zaključila, da diagnostika in zdravljenje do 5. 11. 2015 ni bilo zaključeno, saj je potrebno še mnenje internista angiologa zaradi opredelitve klinične hemodinamske pomembnosti ugotovljenih zožitev arterij, ki bo podal tudi mnenje o invazivni diagnostiki (arteriografija). Glede opredelitve trajne delovne zmožnosti glede na funkcionalno stanje pa svetujeta še obremenitveno testiranje. Glede na dosedanjo dokumentacijo in osebni pregled pa mnenja o delazmožnosti do navedenega datuma strokovno ni mogoče opredeliti.

9. Takšnemu mnenju je sledilo tudi sodišče prve stopnje, saj kljub izvedenim dokazom ni moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago za rešitev predmetne zadeve, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvšča v tri kategorije v I. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali niso zmožni opravljati svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. III. kategorija je podana takrat, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

11. Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine v skladu z 41. členom ZPIZ-2 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.

13. Izključno zaradi medicinsko strokovnega vprašanja, ali je bilo mogoče na podlagi dokumentacije, ki jo je imela v predsodnem postopku na razpolago tožena stranka, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri F. fakulteti Univerze G.. Enotno stališče obeh izvedencev je bilo, da do dneva izdaje dokončne dokumentacije (5. 11. 2015) zdravljenje ni bilo zaključeno in na podlagi do sedanje dokumentacije in osebnega pregleda mnenja o delazmožnosti ni mogoče podati.

14. Iz stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik rojen 17. 8. 1952. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Iz podatkov v spisu izhaja, da znaša pokojninska doba tožnika 28 let, 11 mesecev in 23 dni (skupaj v Republiki Sloveniji in v Bosni in Hercegovini). Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče svetuje tožeči stranki, da čimprej poda vlogo pri toženi stranki oziroma pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

15. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je v skladu s 353. členom ZPP potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.