Jedro

Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik do vtoževane plače ni upravičen, ker naj v tem mesecu ne bi prihajal na delo. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati neto nadomestilo plače za februar 2016, obračunano od bruto zneska 1.479,00 EUR, za marec 2016 pa neto nadomestilo plače, obračunano od bruto zneska 1.224,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek za izplačilo plače za marec 2016 in junij 2015, za plačilo regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2016, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 359,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi vztraja pri navedbah, da tožnik do izplačila neto nadomestila plače za marec 2016 ni upravičen, saj v tem mesecu ni prihajal na delo. Navaja, da je tožniku mesečno plačo obračunavala tako, da je kot osnovo upoštevala urno postavko v višini 8,50 EUR bruto za 174 ur dela in da se je plača obračunala glede na mesečno število opravljenih ur. Tožnik je na ta način prejel plačilo za delo v višini 8,00 EUR neto na uro, presežki in primanjkljaji pa so se sproti usklajevali tako, da je osnova za plačilo davkov in prispevkov mesečno znašala 1.479,00 EUR. Ker je iz internega seznama opravljenih ur razvidno, da je tožnik v februarju 2016 opravil 93,5 delovnih ur, do celotne plače za ta mesec ni upravičen. Omenjena evidenca verodostojno izkazuje prejemke tožniku, zato bi jo sodišče moralo upoštevati. Poleg tega je z nakazili 29. 2. 2016 in 23. 3. 2016 v skupnem znesku 988,00 EUR do tožnika poravnala vse svoje obveznosti. Uveljavlja, da je tožniku izplačala celotni regres za letni dopust za leti 2015 in 2016. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, ki je bil predlagan v potrditev navedb glede izplačanih plač in regresa za letni dopust. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je izvedbo tega dokaza predlagala v potrditev navedb glede že izpolnjene obveznosti plačila vtoževanih plač in regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da delodajalec svojih navedb glede izpolnitve denarnih obveznosti iz delovnega razmerja ne more dokazovati zgolj z izpovedjo svojega direktorja, temveč jih mora dokazati s predložitvijo ustreznih listinskih dokazov (npr. z izpiski o nakazilih na račun tožnika), česar tožena stranka ni storila. Ker torej zaslišanje direktorja tožene stranke ni bilo primeren dokaz, ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo, posledično pa uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Tožnik v tem sporu vtožuje obračun in izplačilo plač za junij 2015, februar 2016 in marec 2016 ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 13. 7. 2015 do 13. 7. 2017 na delovnem mestu "delo v proizvodnji gotovih betonskih izdelkov". Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo 24. 3. 2016 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, katere zakonitost ni predmet presoje v tem sporu.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo neizplačanih plač oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu za opravljanje dela zagotoviti ustrezno plačilo. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka tožniku plače za februar in marec 2016 ni obračunala in izplačala v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik do sorazmernega dela plače za mesec marec 2016 ni upravičen, ker naj v tem mesecu ne bi prihajal na delo. To namreč ne vpliva na dejstvo, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost – delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila ali zadržanja izplačila neto plače. V poštev bi lahko prišla le disciplinska sankcija ali odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka teh zakonsko predvidenih možnosti ni uporabila.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo navedbe tožene stranke, da je imela uveljavljen drugačen način obračunavanja in izplačevanja plač, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev bistven le dogovor o višini plače v pogodbi o zaposlitvi, in da kakršenkoli dogovor o nižjem plačilu za delo ni pravno upošteven.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da tožniku ne dolguje ničesar več oziroma da je z nakazili z dne 29. 2. 2016 in 23. 3. 2016 v skupnem znesku 988,00 EUR do tožnika poravnala vse svoje obveznosti. V zvezi s tem se tudi v pritožbi sklicuje na "interni seznam opravljenih ur in prejemkov", vendar pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da ta evidenca, ki jo je vodila tožena stranka sama, ne dokazuje dejanskega izplačila plačila za delo tožniku.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da je do tožnika poravnala vse svoje obveznosti iz naslova regresa za letni dopust za leti 2015 in 2016. Ker po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi teh navedb ni dokazala z nobenim za to primernim listinskim dokazom, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo zneske, navedene v II. točki izreka izpodbije sodbe. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).