Jedro

Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani.

Vsaka napaka tožilstva ali sodišča v predkazenskem ali kazenskem postopku še ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki bi opravičevala tožnico do denarne odškodnine. Drugače povedano – napaka, ki bi v kazenskem postopku morda rezultirala v oprostitvi obdolženca ali njegovem uspehu s katerim od v kazenskem postopku predvidenih pravnih sredstev, še ne pomeni nujno t. i. kvalificirane protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti države za ravnanje tožilstva ali sodišča. Pri nesklepčnih tožbah se dokazov ne izvaja in zato tudi dokazno ne ocenjuje; ocenjuje se le, ali iz trditvene podlage tožnika na abstraktni ravni izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine 116.000 EUR s pripadki. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati, da bi državni organi ravnali kvalificirano protipravno, kar bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenih organov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da sodišče kot ključni razlog za zavrnitev zahtevka navaja pravnomočnost obtožnice, čeprav je protipravnost ravnanja tožilstva eno, nekaj drugega pa pravnomočnost obtožnice. Tožilstvo nikoli ni navedlo dejstev, da bi se tožnica kot sostorilka zavedala pomena ravnanj, ki jih je nalagal vodilni »A. A.« in da bi vedela za kriminalni izvor sredstev. Sodišče je s tem, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev škode zaradi poslabšanja zdravja, »uresničilo tudi nasprotje med razlogi sodbe, saj je tisti, ki povzroči škodo drugemu, temu to dolžan povrniti ...« Sodišče je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica poslabšanje zdravstvenega stanja in gmotno škodo utrpela zaradi spornega pregona in kazenskega postopka. Tožnici se je poslabšalo psihično zdravstveno stanje, študija agronomije ni zmogla in si ni pridobila izobrazbe diplomiranega agronoma, kar je vse posledica postopanja tožilstva. Ostale pritožbene navedbe, kolikor terjajo odgovor, bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

3. Pritožba na začetku vsebuje »kratek povzetek zadeve,« ki je skoraj enako dolg kot pritožbeni razlogi; ker pritožba jasno razmeji povzetek zadeve in pritožbene razloge, pritožbo pa je sestavil kvalificiran pooblaščenec – odvetnik, je sodišče druge stopnje odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge in ne na povzetek zadeve.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so tožničine navedbe nesklepčne. Tožnica ni konkretizirano trdila, da je tožilstvo oziroma sodišče ravnalo s t. i. kvalificirano stopnjo protipravnosti, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenih organov po 26. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je skrbno in podrobno pojasnilo, kako sodna praksa in pravna teorija opredeljujeta t. i. kvalificirano protipravnost – primerjaj 20., 21., 27., 34. in 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba teh za odločitev ključnih razlogov in argumentov o nesklepčnosti tožbe sploh ne izpodbija obrazloženo, ne vzpostavi torej vsebinskega dialoga z razlogi sodišča prve stopnje, tako da lahko sodišče druge stopnje pravilnim in popolnim razlogom sodišča prve stopnje zgolj pritrdi.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnica zapletla z nekakšnimi kriminalci, ki so izkoristili njeno naivnost in jo potegnili v različna nezakonita početja, tako da nikakor ni mogoče trditi, da bi tožilstvo vodilo postopek zoper tožnico povsem brez podlage in razlogov. Tekom postopka je tožilstvo na podlagi izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da naj bi tožnica ne bila sposobna razumeti pomena storjenih dejanj, obtožnico zoper njo umaknilo.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, kakšna je narava in način dela državnega tožilstva in kaj bi lahko bilo pri tožilstvu kvalificirano protipravnega (20., 21. in 23. točka obrazložitve). S tem je odgovorilo na posamezne očitke tožnice, s katerimi je skušala utemeljiti protipravnost ravnanja državnih organov (spreminjanje pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja – 26. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe; vprašanje uporabe novejšega ali starejšega zakona – 35. točka; ravnanje izvedenca v predkazenskem postopku – 30. in 34. točka; očitki v zvezi z nepopolnostjo oziroma pomanjkljivostmi obtožnice – 29. točka). Tudi vseh teh razlogov pritožba vsebinsko ne izpodbija, temveč v dolgih, mestoma težko razumljivih in zmedenih povedih navaja razloge, ki so po vsebini ugovor zoper obtožnico oziroma zagovor obdolženca v predkazenskem ali kazenskem postopku. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožnikovih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Predmetna pritožba tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, zato lahko sodišče druge stopnje na pritožbene razloge, ki govorijo mimo prvostopenjske sodbe (večina razlogov v b) 1) točki na 2. in 3. strani pritožbe), odgovori le s tem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Ne drži, da je bil ključni razlog za zavrnitev tožničinega zahtevka, da sta bila tožničina ugovora zoper obtožnico pravnomočno zavrnjena; sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker so bile tožničine trditve nesklepčne, torej zato, ker tožnica ni zatrjevala ustreznih pravnorelevantnih dejstev. Dejstvo, da sta bila dva ugovora zoper obtožnico pravnomočno zavrnjena, je sodišče uporabilo zgolj kot enega od indicev, da ravnanje tožilstva ni bilo kvalificirano protipravno. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek zaradi nesklepčnosti, je ravnalo pravilno, ko ni izvedlo predlaganih dokazov (razen zaslišanja tožnice, za kar tudi ni bilo potrebe), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati dr. B. B. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vsaka napaka tožilstva ali sodišča v predkazenskem ali kazenskem postopku še ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki bi opravičevala tožnico do denarne odškodnine. Drugače povedano – napaka, ki bi v kazenskem postopku morda rezultirala v oprostitvi obdolženca ali njegovem uspehu s katerim od v kazenskem postopku predvidenih pravnih sredstev, še ne pomeni nujno t. i. kvalificirane protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti države za ravnanje tožilstva ali sodišča. S tem je odgovorjeno na sicer nejasne in nerazumljive pritožbene navedbe, da se »protipravnost nanaša na postopanje tožilstva skozi ves postopek, pravnomočnost pa le na odločanje o ugovoru zoper obtožni akt, pri čemer se o njegovi utemeljenosti (vsebini) ne odloča ...« in da je tožnica že pojasnila, da tožilstvo ni navedlo dejstev, da bi se kot sostorilka zavedala dejanj, ki ji jih je nalagal vodilni kriminalne združbe, da bi vedela za kriminalni izvor denarja, s katerim se je kupoval lokal, ali da bi nameravala prikriti izvor denarja.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka ni dokazala, da do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja oziroma izgube dohodka ni prišlo brez njene krivde. Vprašanje ekskulpacije v smislu prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pride v poštev le v primeru, ko oškodovanec – tožnik izkaže ostale elemente t. i. splošnega civilnega delikta in odškodninske odgovornosti, med drugim tudi protipravnost ravnanja domnevnega povzročitelja škode. Ker tega tožnica ni uspela izkazati niti na trditveni ravni, na toženko ni prešlo dokazno breme glede ekskulpacijskih razlogov.

12. Navedbe v drugem odstavku 3. strani pritožbe: »Sicer pa je znano, da se s tem, da je kazensko sodišče zoper sporno obtožbo zavrnilo kar dva njena ugovora [...] temveč postopek ustavilo, obtožba ne spremeni [...] tako da so nepopolnosti in pomanjkljivosti obtožbe, zaradi katerih je bilo potrebno kazenski postopek zoper njo ustaviti, ostale take, kakršne so bile že pred odločanje o ugovorih zoper njo!« so popolnoma nejasne in nerazumljive. Ni mogoče ugotoviti, katerega od odločilnih razlogov sodišča prve stopnje s tem tožnica sploh napada. Kot že povedano, takšne in drugačne nepopolnosti in pomanjkljivosti obtožbe, same po sebi še ne morejo izkazovati prekvalificirane protipravnosti. Nadaljnje navedbe v istem odstavku, da to (kaj pravzaprav?) dokazuje vrsta listin, so prav tako nejasne in nerazumljive, saj tožnica ne pove določno, kaj naj bi iz listin (ki jih ne opredeli določno) sploh izhajalo. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, mora pritožnik, ki se v pritožbenih razlogih sklicuje na kakšno listino, to listino jasno in nedvoumno označiti, prav tako pa mora tudi jasno in določno povzeti relevantno vsebino te listine, na katero se sklicuje. Tožničine pritožbene navedbe temu standardu ne zadostijo. Prav tako so pravno zgrešene navedbe, da sodišče »vsega tega« (zopet ni jasno, česa) pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka »dokazno ni ocenjevalo.« Kot je bilo že pojasnjeno, se pri nesklepčnih tožbah dokazov ne izvaja in zato tudi dokazno ne ocenjuje; ocenjuje se le, ali iz trditvene podlage tožnika na abstraktni ravni izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Očitek, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo 131. člena OZ, je vsebinsko prazen in nerazumljiv, saj navedeni člen določa splošne pogoje odškodninske odgovornosti; pritožnica ne uspe pojasniti, v čem naj bi sodišče prve stopnje pri ključni ugotovitvi, da je njena tožba nesklepčna, kršilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče lahko le ugotovi, da ga ni kršilo.

13. Tudi pritožbene navedbe v 2. točki pritožbenih razlogov o domnevnem nasprotju med listinami v spisu in razlogi sodbe: »... medtem ko sklepa v zvezi z ugovoroma zoper obtožnico govorita, da se izvenrazpravni senat ni ukvarjal z njeno utemeljitvijo, sodišče zavrača njen tožbeni zahtevek, ker da je ta postala pravnomočna, ne da bi v njeni pomanjkljivi vsebini videlo protipravnost ravnanja tožilstva […],« so nejasne in nerazumljive do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) – t. i. protispisnost, je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Tožnica ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo in kakšna je njena pravilna vsebina, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.

14. Enako nerazumljive so navedbe, da naj bi sodišče s tem, ko je zavrnilo tožničin zahtevek zaradi poslabšanja psihičnega zdravja, »uresničilo nasprotje med razlogi sodbe, saj tisti, ki povzroči škodo drugemu, je temu dolžan to povrniti;« tudi tukaj pritožnica ne pove, med katerimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje naj bi obstajalo zatrjevano nasprotje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da je nekdo utrpel poslabšanje zdravja (kar glede tožnice ni sporno), samo po sebi ne zadošča za odškodninsko odgovornost kogarkoli, saj mora oškodovanec dokazati tudi vzročno zvezo med poslabšanjem zdravja in ravnanjem povzročitelja škode ter protipravnost povzročiteljevega ravnanja. Slednjega tožnica ni uspela dokazati (pravzaprav niti konkretno zatrjevati), zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, ali je tožnica poslabšanje zdravstvenega stanja in gmotno škodo utrpela zaradi spornega pregona in kazenskega postopka. Sodišče je pravilno ugotovilo (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da opravljanje procesnih dejanj v zvezi s kazenskim pregonom za kaznivo dejanje, ki kasneje v sodnem postopku ni dokazano, samo po sebi ne more predstavljati protipravnosti, in to stališče je pravilno.

16. Ni se mogoče strinjati s 4. točko pritožbenih navedb, da »je dejstvo,« da je tožničino poslabšanje zdravstvenega stanja in nedokončanje študija »posledica postopanja državnega tožilstva;« to ni nikakršno dejstvo, temveč le tožničina trditev, ki pa je slednja po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uspela izkazati. Kazenski pregon in vse posledične neprijetnosti za tožnico niso bile posledica samovolje ali arbitrarnosti tožilstva, temveč dejstva, da se je tožnica – polnoletna oseba – zapletla z napačnimi ljudmi v napačna dejanja. Sicer se je strinjati, da kazenski pregon in postopek ne smeta biti »predmet eksperimentiranja,« vendar v konkretnem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni bilo tako, temveč je tožilstvo vodilo postopek v skladu s svojimi pristojnostmi.

17. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ustrezno obrazložena. Ker niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi pritožničinega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov (154. in 165. člen ZPP).