Jedro

Tudi narava orožja sama po sebi v povezavi s strelivom in strelivo, je lahko eden od kriterijev ali gre za veliko količino ali ne.

Vojaško orožje je takšne narave, da je kriterij za veliko količino strožji, kot bi bil pri nekem drugem orožju. Vsekakor je že oblikovan kriterij, da pomeni velika količina večkratno preseganje zamišljene količine, ki jo ima posameznik lahko v uporabi v primeru dovoljenosti. Vojak ima tako lahko v uporabi v mirnodobnem času eno puško in k temu pripadajočih 30 nabojev, to je en nabojnik. Sodišče prve stopnje se pri presoji za kakšno količino streliva gre, ni opredelilo do količine streliva, ki jo ima lahko vojak v mirnodobnem času. Takšna presoja bi bila v konkretnem primeru ustrezna, saj gre za presojo v normalnih razmerah, ne pa v ekstremnih razmerah, kot je izvajanje vojnih operacij. Zato kriterij, po katerem je sodišče ocenilo, da ne gre za veliko količino streliva, največje možno število nabojev - ki jih ima lahko vojak pri izvajanju bojnih operacij, ne vzdrži preizkusa.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na obtožena B. M. in B. K. (dejanji pod točkama a in c) v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo obtožene B. M., Ž.

B. in B. K. spoznalo za krive vsakega enega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po I. odst. 310. čl. KZ. Obtožencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obtoženim B. M. in Ž.

B. določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let, B. K. pa je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Odločilo je, da so obtoženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka in vsak na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornica obtoženega B. K. in okrožne državne tožilec. Oba pritožnika navajata, da se pritožujeta zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za spremembo sodbe tako, da naj pritožbeno sodišče obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določi nižjo zaporno kazen. Okrožni državni tožilec pa predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo na podlagi določbe I. odst. 394. čl. ZKP v zvezi s V. odst. 392. čl. ZKP spremeni tako, da ugotoviti, da sta obtožena B. M. in B. K. storila vsak eno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po II. in I. odst. 310. čl. KZ ter naj nato obtoženemu M. izreče kazen eno leto in dva meseca zapora, obtoženemu K. pa kazen eno leto in šest mesecev zapora.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik utemeljeno vnaša dvome v zaključke sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da sta obtožena M. in K. storila kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po II.

odst. 310. čl. KZ tako, kot je dejanje opredelila obtožba. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da razlogi prvostopenjske sodbe, da ni dokazano, da je šlo za veliko količino orožja in streliva, ki naj bi ga pridobila navedena obtoženca, niso prepričljivi. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v sodbi, ni pomislekov, da je šlo za količino orožja in streliva, kot ga navaja obtožba, torej pri B. M. za tri vojaše avtomatske puške Kalašnikov M-70B in 390 nabojev ter pri obtoženem K. za štiri avtomatske puške Kalašnikov M-70B in 887 nabojev. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je dokazano, da sta obtoženca pridobila in hranila navedeno količino orožja. Sodišče tudi ugotavlja, da sta se obtoženca zavedala kaj sta sprejela od J. B. v hrambo, da gre za vojaško orožje in strelivo in da sta ravnala z direktnim naklepom. Sodišče pa presoja, da količina orožja in streliva, ki ga je prejel Balent, ne dosega kriterijev pri strelivu, za katere bi lahko šteli, da gre za veliko količino, prav tako pa tudi ni ustrezen kriterij za večjo količino pri puškah, da bi lahko količino, ki pomeni pri nekih predmetih relativno majhno kot je recimo tri, pa na področju orožja obravnavali kot veliko količino.

Sodišče zaključuje, da gre za kazenskopravno varstvo po II. odst. 310. čl. KZ le takrat, kadar gre za izjemne primere, ki glede količine izstopajo. Sodišče tako v sodbi po eni strani ugotavlja, da so se obtoženci zavedali, da so prejeli oz. pridobili orožje in strelivo v hrambo, po drugi strani pa ugotavlja ali da ne gre za veliko količino pri obtoženem M. tako streliva kot pušk, pri obtoženemu K. pa prav tako za puške ugotavlja, da štiri vojaške puške ne morejo predstavljati velike količine, po drugi strani pa tudi navaja, da ni dokazano, da je obtoženi K. vedel kolikšno količino streliva je sprejel oz. hranil, pri čemer sodišče prve stopnje sledi obtoženčevemu zagovoru, da je celotno količino orožja in streliva prejel zavitega v omot, prelepljen s trakom. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje v sodbi niti ne verjame temu zagovoru, torej da obtoženi K. sploh ni vedel, da je sprejel strelivo in orožje, ko ugotavlja, da je obtoženec s svojim ravnanjem, ko je vse, kar mu je B. izročil, zakopal, vedel, da gre za predmete, ki niso v prometu in je gotovo tudi dobro vedel, da gre za orožje. Prav tako sodišče prve stopnje zaključuje, da je obtoženi B. obtoženemu K. gotovo povedal oz. ga prosil, da mu skrije orožje, tako kot je to prosil M. Tako se po eno strani pokaže, da niti razlogi sodbe sodišča prve stopnje o tem, ali se je obtoženi K. zavedal, da sprejema v hrambo tudi strelivo, niso jasni, saj sodišče po eni strani zatrjuje, da je bilo K. to znano, ne glede na to da sprejema njegov zagovor, da je bilo vse skupaj, kar mu je B. izročil v omotu, ugotavlja tudi, da je K. vedel, kaj je pridobil, torej da je prejel v hrambo vojaško orožje in strelivo, ko obrazlaga naklep, po drugi strani pa zatrjuje, da K. ni moglo biti znano kolikšno količino streliva prevzema in da je očitno šlo prvenstven le za pogovor o puškah, ne pa tudi o strelivu.

Sodišče v razlogih sodbe po eni strani zatrjuje, da je bilo obtožencu jasno, da je sprejel v hrambo puške in strelivo, po drugi strani pa tudi dopušča možnost, da je glede na obliko omota vedel, da sprejema orožje, da pa je bilo govora prvenstveno o puškah, in da strelivo niti ni bilo pomembno, pa tako niso jasni razlogi sodišča prve stopnje ali šteje za dokazano, da se je K. zavedal, da je prejel v hrambo tako orožje kot strelivo, ali pa le tega, da je prejel puške oz. da se le ni zavedal kako veliko količino streliva je prejel v hrambo.

Sodba sodišča prve stopnje pa tudi nima razlogov o presoji ali se je K. lahko zavedala, koliko streliva je dejansko v hrambo prejel. Sodišče prve stopnje tako šteje za dokazano količino orožja in streliva ter v kakšni obliki je bilo strelivo K. zaseženo (41 škatlic po 15 nabojev, 32 nabojev v vrečki in štirje nabojniki s 30 naboji).

Sodišče prve stopnje pa ni presojalo teh dejstev v povezavi z obtoženčevim zagovorom, v katerih zatrjuje, da ni vedel kaj prejema oz. kot sodišče ugotavlja, da obtožencu ni dokazano, da bi se zavedal tudi tega, da prejema strelivo oz. v kakšni količini ga prejema. Dokazna ocena okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje sicer sprejema, to je zasežene puške in število nabojev, je izostala.

Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo obtožencu zaseženih kar 41 škatlic s 15 naboji, štirje nabojniki za puške in še 32 nabojev v vrečki, v povezavi s presojo ali je bilo obtožencu znano kaj je prejel od Bečkanoviča in v kolikšni količini, posebno še, ker sodišče prve stopnje pa po drugi strani tudi ne sprejema K. zagovora, da mu ni bilo znano kaj je sprejel in se pri tem sklicuje na navedbe soobtoženega M., da se je B. nanj obrnil s prošnjo, da mu skrije orožje, kar naj bi Bečkanovič po mnenju sodišča povedal tudi K..

Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni zaslišalo J. B., ki je orožje in strelivo izročil M. in K. v hrambo, ampak je v zvezi z obtoženim K., kar je bilo že poudarjeno, enostavno zaključilo, da temu obtožencu ni dokazano, da se je zavedal kakšno količino streliva je prejel. Pritožnik ima prav, da se utegnejo tudi zaradi tega, ker iz navedb J. B. izhajajo drugačne okoliščine izročitve orožja in streliva, kot jih sprejema sodišče prve stopnje, pokazati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno. Po drugi strani pa je dejansko stanje, ker ni zaslišalo B., da bi preverilo navedbe obtoženega K. z njegovim zaslišanjem, tudi nepopolno ugotovljeno.

Nadalje pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s pritožnikom, da presoja prvostopenjskega sodišča, da ne gre za veliko količino orožja in streliva, ni prepričljiva. Pritožnik utemeljeno navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje z zaslišanjem priče J. (poročnik slovenske vojske in poveljnik voda) ugotovljeno, da je v mirnodobnem času vojak zadolžen z enim primerkom orožja in sicer avtomatsko puško M 70 in da vojak, ko opravlja naloge v miru, kot so straža ali bojna streljanja, dobi tudi strelivo, ki predstavlja en okvir (nabojnik), ki ima 30 nabojev. Vojni komplet, ki pa obsega eno avtomatsko puško in 150 nabojev, pa lahko vojak pridobi le v vojnem stanju, v primeru bojnih operacij. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje očitno sprejelo, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožnikom, da razlaga zakonske določbe, to je II. odst. 310. čl. KZ, napotuje na zaključek, da veliko količino orožja oz. streliva lahko pomeni že količina, ki večkratno presega zamišljeno količino, ki bi jo lahko imel posameznik v uporabi v primeru dovoljenosti orožja ali streliva (mag. Mitja Deisenger, Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, Založba Gospodaski vestnik Ljubljana 2002, stran 766). Presoja ali gre za veliko količino orožja, je tudi dejansko vprašanje, pri čemer je seveda potrebno presojati veliko količino, tudi tako, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, le za izjemne primere.

Vendarle pa je pri tem potrebno upoštevati tudi naravo orožja ali streliva. V konkretnem primeru imamo opraviti s količino vojaškega orožja in streliva, to je z avtomatskimi puškami Kalašnikov in k tem puškam pripadajočim strelivom. Tako je tudi narava orožja sama po sebi v povezavi s strelivom lahko eden od kriterijev ali gre za veliko količino ali ne. Vojaško orožje je takšne narave, da je kriterij za veliko količino strožji, kot bi bil pri nekem drugem orožju. Vsekakor je že oblikovan kriterij, da pomeni velika količina večkratno preseganje zamišljene količine, ki jo ima posameznik lahko v uporabi v primeru dovoljenosti. Vojak ima tako lahko v uporabi v mirnodobnem času eno puško in k temu pripadajočih 30 nabojev, to se pravi en nabojnik. Obdolženemu M. se očita, da naj bi prejel v hrambo tri puške in 390 nabojev, obdolženi K. pa štiri puške in 887 nabojev.

Pri presoji, da ne gre za veliko količino kar se tiče nabojev, sodišče prve stopnje ugotavlja pri obdolženemu M., da večkratnika števila nabojev, ki jih ima lahko vojak v bojnih operacijah, to se pravi v vojni (150 nabojev - pet nabojnikov), število 390 seveda ne pomeni. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa se prav tako utegne pokazati kot zmotno. Sodišče prve stopnje se pri presoji za kakšno količino streliva gre, ni pri nobenem izmed obdolžencev opredelilo do količine streliva, ki ga ima lahko vojak v mirnodobnem času. Takšna presoja bi bila namreč v konkretnem primeru ustrezna, saj gre za presojo v normalnih razmerah, ne pa v ekstremnih razmerah, kot je izvajanje vojnih operacij. Zato kriterij, po katerem je sodišče vzelo za presojo, da ne gre za veliko količino streliva pri obdolženemu M., največje možno število nabojev, ki ga ima lahko vojak pri izvajanju bojnih operacij, ne pa v mirnodobnem stanju, ne vzdrži preizkusa.

Sodba pa tako tudi nima razlogov o enem izmed odločilnih dejstev, saj v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o presoji, kaj pomeni velika količina orožja za razmere, v katerih se lahko sploh presoja kaj je velika količina orožja oz. streliva. V obravnavanem primeru se opravi presoja glede na čas in normalne mirnodobske razmere, v katerih je bilo orožje in strelivo odvzeto iz vojašnice. Sodišče pa ne presoja velike količine orožja in streliva v povezavi z dovoljeno količino orožja in streliva, ki jo ima lahko vojak pri opravljanju normalne vojaške službe. Prav tako pa glede na že izoblikovan kriterij kaj lahko pomeni velika količina orožja, pritožnik utemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje, da tri vojaške puške (obdolženi M.) oz.

štiri vojaške puške (obdolženi K.), ne morejo predstavljati velike količine orožja. Razlogi prvostopenjske sodbe da, ko gre za orožje, kriterij, da je količina več kot tri že lahko velika, ne more vzdržati preizkusa, niso prepričljivi. Prav izhajajoč iz narave orožja - vojaške puške in presoje količine tega orožja, ki sta ga pridobila oba obtoženca, se utegne pokazati, da gre že za izjemne primere in izjemne količine, ki pa vsekakor večkratno presegajo količino orožja, ki jo ima sploh lahko posameznik oz. vojak v posesti pri opravljanju svoje službe. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da razlogi sodišča prve stopnje, da ne gre za veliko količino orožja in v posledici tega tudi ne za pravno opredelitev dejanja po II. odst. 310. čl. KZ, pri obeh obtožencih, niso prepričljivi.

Pritožnik je v pritožbi predlagal, naj pritožbeno sodišče samo odloči in spremeni na podlagi določbe V. odst. 392. čl. ZKP sodbo v pravni opredelitvi in nato tudi zaradi strožje pravne opredelitve v odločbi o kazni. Določbo V. odst. 392. čl. ZKP pa je mogoče uporabiti le takrat, kadar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Že pritožnik sam pa v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ampak da ga je tudi nepopolno ugotovilo, ko sodbo izpodbija tudi z navedbami J. B., prav tako pa presoja sodbe v povezavi s pritožbo pokaže, da sodišče prve stopnje določenih dejstev ni ugotovilo, ali pa, da so razlogi sodbe celo sami s seboj v nasprotju ali nejasni, zaradi česar pritožbeno sodišče navedene odločbe ni moglo uporabiti in samo spremeniti sodbe, tako kot predlaga pritožnik. Ker pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi, s katerimi pritožnik sodbo izpodbija, utemeljeni in ker je, kot je bilo poudarjeno, ugotovilo nelogičnosti, nejasnosti v sodbi in da določena dejstva niso ugotovljena pravilno ali pa sploh niso bila ugotavljana, je, ko je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, sodbo sodišča prve stopnje za dejanja, opisana pod točkama a - obtoženi M. - in c - obtoženi K.- razveljavilo in v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo na glavni obravnavi ponovno zaslišati oba obtoženca, ter izvesti vse za razsojo v tej zadevi potrebne dokaze, ter v kolikor se bo pokazalo potrebno, zaslišati kot priči tudi že pravnomočno obsojena J. B. in Ž. B. Šele po tako ponovljenem dokaznem postopku, bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o krivdi obeh obtožencev ter o tem, ali količina orožja in streliva, ki sta jo pridobila in hranila, predstavlja veliko količino, pri čemer se bo prvostopenjsko sodišče moralo tudi opredeliti do v tej odločbi nakazanih vprašanj. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi že zavzelo stališče, je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je utemeljena že pritožba okrožnega državnega tožilca, v katerem izpodbija dejansko stanje in v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno pravno opredelitev dejanja, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, prav tako pa pritožbeno sodišče glede na to, da je ugodilo že pritožbi okrožnega državnega tožilca, glede na razloge, iz katerih je tej pritožbi ugodilo, ni presojalo navedb v pritožbi zagovornice obtoženega K.