Jedro

Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato jo je mogoče izpodbijati samo s tožbo za razveljavitev

sodne poravnave

iz 392. člena ZPP, ki je izredno pravno sredstvo. Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so podani le v primeru, da je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ, zato je za razveljavitev sodne poravnave upoštevna le zmota, ki je bistvena in opravičljiva. V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe (v obravnavanem primeru sodne poravnave) s tako vsebino ne bi sklenila. Ker je tožeča stranka (delodajalec) že pred sklenitvijo sodne poravnave vedela, da je toženec (delavec) ob škodnem dogodku utrpel le lažjo telesno poškodbo brez trajnih posledic, ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v bistveni in opravičljivi zmoti. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, ki sta jo stranki 27. 3. 2012 sklenili pred Delovnim sodiščem v Celju pod opr. št. Pd 427/2011 (točka I izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sklepa plačati stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da ji je toženec med svojo medicinsko dokumentacijo naklepno podtaknil izvid ortopeda dr. A.A., ki je bistveno vplival na njeno odločitev, da bo s tožencem v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 427/2011 sklenila sodno poravnavo. Tožeča stranka je spregledala, da se ta izvid sploh ne nanaša na toženca, temveč na drugega zavarovanca, zato je bila ob sklenitvi sodne poravnave v bistveni zmoti glede lastnosti predmeta (obsega poškodbe). Šele po sklenitvi sodne poravnave je ugotovila, da je toženec zahteval odškodnino tudi za poškodbo, ki ni nastala v škodnem dogodku, za katerega odgovarja tožeča stranka. V postopku na prvi stopnji sta obe stranki predlagali zaslišanje toženca, vendar je toženec zaradi pomanjkanja denarja predlog za svoje zaslišanje umaknil. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj bi toženca moralo zaslišati glede vprašanja, na kakšen način je sporni izvid dr. A.A. pridobil, ker gre za odločilno dejstvo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje toženca neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj ta dokaz ni bil izveden iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da tožeča stranka tega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji sploh ni podala, toženec, ki je ta dokaz predlagal, pa ga je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 6. 2014 (list. št. 34) umaknil. Sodišče prve stopnje lahko v individualnih delovnih sporih na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, 2/2004 in nadalj.) sicer izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, vendar takšna situacija v obravnavanem primeru ni bila podana. Sodišče prve stopnje je namreč vsa relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi dokazov, ki so jih predlagale stranke, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa ugotovitev, na kakšen način je toženec pridobil izvid dr. A.A. (A5), za odločitev v zadevi ni pomembna.

6. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je toženec v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 427/2011 pred Delovnim sodiščem v Celju od tožeče stranke in B. d. d. zahteval solidarno plačilo odškodnine v skupnem znesku 13.650,00 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala dne 17. 2. 2011, ko se je kot rudar, zaposlen pri tožeči stranki, ponesrečil pri delu v rudniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta toženec in tožeča stranka v navedenem sporu dne 27. 3. 2012 sklenila sodno poravnavo (A1; v nadaljevanju: sodna poravnava), v kateri se je toženec tožbenemu zahtevku zoper B. d. d. odpovedal, tožeča stranka pa je prevzela obveznost, da bo tožencu iz naslova tega škodnega dogodka plačala odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, kar je tudi storila.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 392. člen ZPP in 46. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Sklenjena sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato jo je mogoče izpodbijati samo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, ki je izredno pravno sredstvo. Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so podani le v primeru, da je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih OZ, zato je za razveljavitev sodne poravnave upoštevna le zmota, ki je bistvena in opravičljiva. V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe (v obravnavanem primeru sodne poravnave) s tako vsebino ne bi sklenila. Stranka, ki je v zmoti, razveljavitve sodne poravnave zaradi bistvene zmote ne more zahtevati v primeru, če pri sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ), lahko pa na podlagi prvega odstavka 49. člena OZ zahteva njeno razveljavitev tudi takrat, kadar zmota ni bistvena, če nasprotna stranka pri njej povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako k sklenitvi poravnave napeljala.

8. Tožeča stranka je kot razlog za razveljavitev sodne poravnave navajala zmoto, povzročeno s toženčevo zvijačo, saj naj bi ji ta predložil lažno medicinsko dokumentacijo in na tej podlagi izposloval sklenitev sodne poravnave. V postopku na prvi stopnji je v zvezi s tem tudi navajala, da je šele po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za travmatologijo C.C., dr. med. dne 28. 9. 2012 (A7) ugotovila, da toženec v škodnem dogodku z dne 17. 2. 2011 ni mogel utrpeti poškodbe v zatrjevanem obsegu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v zmoti oz. ni ravnala s skrbnostjo, ki se v prometu zahteva (drugi odstavek 46. člena OZ), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje.

9. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je šele po sklenitvi sodne poravnave ugotovila, da je bila ob sklenitvi v bistveni zmoti glede resničnega obsega toženčeve poškodbe. Sodišče prve stopnje je namreč po vpogledu v sodni spis Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 427/2011 ugotovilo, da je iz seznama prilog k tožbi z dne 8. 12. 2011, ki so bile tožeči stranki posredovane (tega tožeča stranka ni zanikala), razvidno, da ta vključuje vse izvide, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi za razveljavitev sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka že v odgovoru na tožbo z dne 13. 1. 2012 navajala ista dejstva (da si toženec v škodnem dogodku z dne 17. 2. 2011 leve roke ni poškodoval ter da poskuša uveljaviti odškodnino za poškodbo, ki ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom), s katerimi je v sporu za razveljavitev sodne poravnave pojasnjevala svojo zmoto. Zakoniti zastopnik tožeče stranke D.D. je, zaslišan kot stranka, celo priznal, da je že ob sklenitvi sodne poravnave vedel, da toženec do odškodnine ni upravičen. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v (bistveni) zmoti, potrjujejo vsi izvedeni dokazi, zato ji pritožbeno sodišče pritrjuje, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

10. Ker tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v zmoti, so že iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem, da jo je v zmoto spravil toženec s svojim nepoštenim ravnanjem. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožeči stranki tudi izvid dr. A.A. posredovan že s tožbo v zadevi opr. št. Pd 427/2011. Dejstvo, da je tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave spregledala, da se izvid dr. A.A. ne nanaša na toženca, temveč na drugega zavarovanca (izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke D.D.), je torej mogoče pripisati le površnosti tožeče stranke pri prebiranju posredovane medicinske dokumentacije. Iz tega razloga tožencu tudi v primeru, če bi bila tožeča stranka res v zmoti, nepoštenega ravnanja ne bi bilo mogoče očitati. Glede na navedeno tudi ni pomembno, na kakšen način je toženec sporni izvid pridobil, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre za odločilno dejstvo.

11. Ker je torej tožeča stranka že pred sklenitvijo sodne poravnave vedela, da je toženec ob škodnem dogodku dne 17. 2. 2011 utrpel le lažjo telesno poškodbo brez trajnih posledic, ob sklenitvi sodne poravnave ni bila v bistveni in opravičljivi zmoti. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.