Jedro

Izpodbijanje dokazne ocene v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta oporoka pokojne V. M. z dne 10.09.1991 in dodatek k njej z dne 18.03.1992 neveljavna. Pritožbo prvega tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik dr. M. G. vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba le v posplošenih dokaznih in pravnih ocenah pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so nejasni in so si med seboj v nasprotju, predvsem pa ni razlogov o odločilnih dejstvih. Podano je tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku. Enake napake je mogoče očitati tudi sodbi sodišča prve stopnje.

Dejansko stanje stvari ni bilo ugotovljeno v celoti in pravilno.

Revident nato posebej pokaže na posamezne dele sodne obrazložitve, ki naj bi bili v nasprotju z izpovedbami v postopku, tudi z izpovedbami samega toženca. Slednji je svoje izpovedbe v bistvu spreminjal, predvsem tisti del, ki se nanaša na zatrjevano oporočiteljičino tesnejšo navezanost nanj. Toženčeva izpoved je polna izmišljotin in laži, ki jih je tožeča stranka demantirala z dokumenti in dokazljivimi izjavami. Po stališču revizije je zmota v pokojničinem nagibu pri podpisovanju oporoke dokazana. Pri tem opozarja na izpoved priče M. K., iz katere sledi, da pokojnica usode toženčevega očeta nikoli ni tolmačila kot krivico. S tem v zvezi je pomembna ugotovitev izvedenca psihiatra, da je potreba po popravi krivice posledica depresivnosti in je lahko prepričljiva podlaga za zapustitev premoženja prikrajšani veji družine. Pokojnica je bila pod hudim toženčevim pritiskom, česar izpodbijana sodba ni uvidela. Pri tem revizija opozarja tudi na zaslišanje tožnika dr. M. G. z dne 09.01.1998. Priči R. O. in M. L. K. sta povedali, da se je pokojnica toženca bala. Pravilna ocena izvedenskega mnenja vodi do sklepanja, da pokojna V. M. ob podpisovanju oporoke tudi ni bila oporočno sposobna. Vedenjski vzorci in spretnosti se ohranijo tudi, ko razsoja več ne deluje. Dejansko stanje je terjalo dopolnjevanje dokaznega postopka z dodatnim izvedencem psihiatrične stroke. Tudi obe oporočni priči sta bili nezanesljivi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija kot izredno pravno sredstvo je omejena glede razlogov, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti, in glede obsega preizkusa izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve postopka, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanske ugotovitve, ki so podlaga za pravno sklepanje, da je pokojna V. M. bila oporočno sposobna in da ob podpisovanju oporoke ni bila v zmoti glede nagiba ali zaradi nepoznavanja resničnih dejstev, so bile sprejete po dolgotrajnem dokaznem postopku, zaslišanju številnih prič in po oceni izpovedi zaslišanih strank. Sposobnost za razsojanje in s tem oporočno sposobnost je pravilo (59. člen Zakona o dedovanju), zaradi česar mora tisti, ki trdi, da zapustnik ni bil razsoden ob izjavi poslednje volje, svojo trditev dokazati. Enako dokazno breme velja tudi za dokazovanje, da je oporočiteljica bila v zmoti glede nagiba, ki jo je vodil k oporočnemu razpolaganju in glede dejstev, ki so navedeni nagib potrjevala. Izguba sposobnosti za razsojanje, ki nastopi potem, ko je oporoka napravljena, ne vpliva na njeno veljavnost (tretji odstavek navedene zakonske določbe).

Omejitev dokazovanja na oporočno sposobnost pokojnice ob sestavi oporoke z dne 10.09.1991 je zato zakonsko utemeljena. Ugotovitev, da je ob sestavi oporoke pokojnica bila oporočno sposobna, temelji na izčrpni dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge sodbe pa se je z njo strinjalo. Revizijska graja v tej smeri ni povsem razumljiva: skuša namreč prikazati, da je pokojničina navzven vidna lucidnost ustvarjala le videz oporočne sposobnosti. Vendar pa se v tem obsegu - razen trditve o pokojničinih igralskih sposobnostih - revizija ne sklicuje na morebitna ugotovljena dejstva, ki bi mogla to potrjevati. Odločilno je mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je glede ugotovljene oporočne sposobnosti v celoti skladno z izpovedbami vseh prič, tudi tistih, katerih izpovedi naj bi bile po mnenju revizije podane v korist tožeče stranke. Dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, je v tem obsegu brez pridržkov mogoče preizkusiti, v razlogih obeh sodb pa tudi ni mogoče najti medsebojnih nasprotij ali ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Poudarek revizijskih navedb je predvsem v trditvi, da je bila V. M. v zmoti glede nagiba in poznavanja dejstev, ki so jo nagnila k temu, da je premoženje z oporoko naklonila tožencu. Pri tem revident zelo podrobno analizira izpoved toženca, zaslišanega kot stranke, in v njegovih izjavah išče nekatera nasprotja, ki naj bi potrjevala tezo, da je pokojnica bila pod njegovim močnim vplivom. S tem skuša prikazati takšno odvisnost oporočiteljice od njegove volje, ki vsebinsko pomeni že nakazovanje na uporabo pritiska kot pojavno obliko napak volje. S tem revizija deloma že presega tožbeno trditveno podlago in prehaja na področje navajanja novih dejstev na revizijski stopnji, kar ni dopustno (372. člen ZPP). Glede nagiba, ki je pokojnico vodil k sestavi oporoke, pa dejanske ugotovitve dokazujejo, da je bil ta v njeni naklonjenosti in navezanosti na toženca. Slednjega ne zanika niti sama tožeča stranka, to pa so potrdile tudi zaslišane priče, katerih izpovedi je sodišče prve stopnje celovito ocenilo, pritožbeno sodišče pa se je z oceno strinjalo. V navedenem obsegu sta bili ocenjeni tudi izpovedbi prič R. O. in M. L. K., ki naj bi po revizijskih trditvah potrjevali, da naj bi pokojnica bila tožencu močno podrejena in da se ga je celo bala. Navedeni izpovedbi sta bili kritično ocenjeni v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri čemer je kljub takima izpovedbama ugotovljeno, "da je bila prav zapustničina naklonjenost tožencu in njena navezanost nanj glavni nagib za oporočno razpolaganje v korist toženca".

Revident torej ni zadovoljen z dejanskimi ugotovitvami in sprejeto dokazno oceno. Z iztrganimi citati posameznih izpovedi in njihovim medsebojnim primerjanjem ponuja svojo dokazno oceno, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dopustno. V izpodbijanih sodbah sprejeta pravna razlaga temelji na dejanskih ugotovitvah in obrazloženi dokazni oceni. Določbe zakona o dedovanju, ki se nanašajo na oporočno sposobnost, so bile pravilno uporabljene; pravilna pa je tudi pravna razlaga, ki zavrača tezo, da je pokojnica bila v zmoti glede nagiba, ki jo je vodil k sestavi oporoke in glede poznavanja dejstev, ki so nagib pogojevala.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP. Tožnik nosi stroške revizije, ker z njo ni uspel, tožena stranke pa stroške odgovore nanjo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.