Jedro

Če sodišče ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožeči stranki prisodi reintegracijo in reparacijo, lahko toženi stranki naloži vpis delovne dobe v delovno knjižico le za čas do 31. 12. 2008, ker delodajalec od 1. 1. 2009 ni več dolžan vpisovati delovne dobe v delovno knjižico, ampak mora le ZPIZ posredovati podatke za vpis v matično evidenco.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. tč. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v delovno knjižico vpisati delovno dobo do vključno 31. 12. 2008, za obdobje od 1. 1. 2009 dalje do ponovnega nastopa dela pa tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, kar tožeča stranka iz tega naslova zahteva več ali drugače pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 3. 10. 2008, nezakonita (1. tč. izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 10. 2008, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji v delovno knjižico vpiše delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter ji po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplača neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska plače dalje do plačila in ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici izplača predpravdne stroške v višini 165,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka tožnici poravnati stroške postopka v znesku 713,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi prvenstveno poudarja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno v celoti dokazno oceno gradilo le na izpovedbi tožnice. Sodišče je tako v celoti sledilo tožničini izpovedbi, da je odločbo ZPIZ-a, iz katere izhaja, da ji je odrejeno strogo mirovanje doma, na pošti dvignila zjutraj na dan, ko je opravljala zagovor naloge na ..., kakor tudi, da se je z vsebino te odločbe seznanila šele zvečer, ko se je vrnila domov. V kolikor je tožnica na dan zagovora zjutraj odšla na pošto po pošiljko, je veliko bolj logično in življenjsko, da je kuverto takrat tudi odprla, ne pa, da jo je zjutraj dvignila in odprla šele zvečer. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev ali dokazov šteje, da je dokazano s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da se je z vsebino odločbe ZPIZ seznanila šele po zagovoru. Takšni zaključki sodišča prve stopnje niso podprti z nobenimi dokazi. Nadalje je sodišče zgolj na podlagi tožničine izjave ugotovilo, da zagovora za pridobitev licence ocenjevalca vrednosti nepremičnin ni mogoče šteti za dejavnosti, ki bi predstavljala za tožnico psihičen napor, zaradi katerega bi bilo njeno zdravljenje oteženo ali bi sicer vplivalo na trajanje bolniškega staleža in sicer iz razloga, ker je bil zagovor uspešno opravljen. Na podlagi takšne obrazložitve bi bilo mogoče sklepati, da bi sodišče drugače odločilo, če bi bila tožnica na zagovoru neuspešna. Sodišče ni v ničemer ocenilo izjav predstavnikov tožene stranke in listinskih dokazov, niti ni obrazložilo, zakaj meni, da ti dokazi oz. izjave niso vredni zaupanja sodišča ali zakaj jim sodišče ni sledilo. Navedeno še posebej velja za zakonito zastopnico tožene stranke A.T.T., ki je tudi sama opravljala predmetni izpit in je iz lastnih izkušenj vedela povedati, kako naporen je izpit. Tožnica se na zagovor naloge po lastnih navedbah ni potrebovala koncentrirati, ker je šlo zgolj za formalnost, torej ni bila nervozna, zato je imela na poti iz ... v ... dovolj časa, da poštno pošiljko odpre in in se tako seznani z njeno vsebino. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica dne 8. 9. 2008 kljub dejstvu, da je bila v bolniškem staležu, opravljala izpit na ... Prav tako je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožnica na podlagi odločbe ZZZS z dne 5. 9. 2008 začasno nezmožna za delo od 3. 9. 2008 do 30. 9. 2009 ter da ji je bilo s predmetno odločbo naloženo, da mora biti v času začasne zadržanosti z dela na svojem domu in mirovati, odsotnost z doma pa ji je bila dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Po oceni tožene stranke je jasno, da tožnica dne 8. 9. 2008, ko je na navedenem inštitutu zagovarjala nalogo, ni spoštovala navodil imenovanega zdravnika, kot so ji bila odrejena z odločbo ZZZS z dne 5. 9. 2008. Tožnici dne 8. 9. 2008 ni bilo dopuščeno prosto gibanje, kljub navodilom osebnega zdravnika, ki ji je bolniški stalež odobril od 4. 8. 2008 do 3. 9. 2008. Terapija, kot izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 1. 10. 2008, je bila tožnici svetovana v obdobju do 3. 9. 2008, kršitev, ki se tožnici očita v tem postopku, pa je bila storjena dne 8. 9. 2008, ko je bila začasno zadržana z dela na podlagi odločbe ZZZS z dne 5. 9. 2008. V kolikor je po stališču sodišča prve stopnje mogoče, da delavec v času bolniškega staleža, ko ni sposoben za delo, opravlja izpite, se postavlja vprašanje smiselnosti bolniškega staleža kot takega, kakor tudi pomembnosti obveznosti iz delovnega razmerja. Po oceni tožene stranke se mnenje osebnega zdravnika ne nanaša na poškodbo pri delu, zaradi katere je bila tožnica v kritičnem obdobju začasno zadržana z dela, pač pa na neko drugo zdravstveno stanje, ki ni v nikakršni zvezi z njeno takratno začasno zadržanostjo z dela. Tožničina kronična motnja ni v nikakršni zvezi s poškodbo pri delu, zaradi katere je bila na bolniški od dne 3. 9. 2008 do 30. 9. 2008 na podlagi odločbe ZZZS. Poleg tega tožena stranka poudarja, da izpita nikakor ni mogoče šteti med dejavnosti, ki bi tožnico sproščale, zato se tudi v tem smislu ne more sklicevati na mnenje osebnega zdravnika z dne 1. 10. 2008. Po oceni tožene stranke je jasno, da je tožnica očitano ji kršitev storila, zato je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno napačna.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja (8. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (82. čl. ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 13. 10. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožnici je očitala, da je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko v času bolniškega staleža ni upoštevala navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ter je dne 8. 9. 2008 pred ... v ... zagovarjala nalogo za pridobitev naziva ocenjevalca vrednosti nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati utemeljenega razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica, ko je dne 8. 9. 2009 opravljala zagovor, razpolagala le z navodilom osebnega zdravnika, da se ji v času bolniškega staleža priporoča gibanje, sprehodi, plavanje. Tožnici je bilo na podlagi navodil osebnega zdravnika dovoljeno gibanje izven doma, zato kritičnega dne utemeljeno ni mogla pričakovati, da ji bo po enomesečnem zdravljenju po takšnih navodilih, z odločbo ZZZS z dne 5. 9. 2008 naloženo zdravljenje doma. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dopisa ZZZS (list. št. 56, 57) ugotovilo, da je tožnica odločbo ZZZS z dne 5. 9. 2008, v kateri so navodila, da se v času bolniškega staleža zdravi doma, izhodi pa so ji dovoljeni le za pregled pri zdravniku in za ustrezne terapije, prejela dne 8. 9. 2008, nadalje pa je verjelo tožničini izpovedbi, da se je z vsebino odločbe seznanila istega dne šele po opravljenem zagovoru. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oz. poškodbe ni kršila navodil pristojnega zdravnika, zato ni podan razlog, ki se ji očita v izredni odpovedi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedeno odločitvijo, saj ocenjuje, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, v posledici navedenega pa tudi pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede očitane kršitve pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialno pravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka. Določba 8. čl. ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Ker pa dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. čl. ZPP (pritožba dejansko izpodbija le dokazno oceno in je zato očitek v smeri procesnih kršitev le navidezen) in je tudi vsebinsko prepričljiva, je potrebno ugotoviti, da je pritožba neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravila), ki v drugem odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ...). Odsotnost od doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita.

Dejstvo je, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, da je obstajal utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (82/2 čl. ZDR), ni uspela dokazati, da je tožnica kritičnega dne kršila navodila pristojnega zdravnika. 257. čl. ZPP določa, da lahko sodišče odločilna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank. V konkretnem primeru je sodišče to tudi storilo in tožnico zaslišalo v zvezi s tem, kdaj se je seznanila z vsebino odločbe ZZZS. Glede na dejstvo, da je tožničino izpoved, da se je z odločbo seznanila dne 8. 9. 2008 potrdil dopis ZZZS iz katerega izhaja, da je navedeni dopis dejansko prejela tega dne, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ji ne bi verjelo tudi v tem, da se je z vsebino dopisa seznanila po opravljenem zagovoru na Slovenskem inštitutu za revizijo. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali nasprotno. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni kršila navodil imenovanega zdravnika, kot so ji bila odrejena z odločbo ZZZS z dne 5. 9. 2008, ker z njimi v času opravljanja zagovora dne 8. 9. 2008 še ni bila seznanjena.

Prav tako spada med dokazno oceno vprašanje, ali je opravljanje zagovora na navedenem inštitutu za tožnico predstavljalo takšno psihično obremenitev, da bi to vplivalo na potek oz. podaljšanje njenega zdravljenja. Tožnica zagovora, ki naj bi po njeni izpovedbi trajal 15 minut, ni ocenila kot psihično napornega, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo nobenega razloga, da bi v to oceno podvomilo, saj to, kaj za nekoga predstavlja psihično obremenitev, spada v subjektivno sfero doživljanja vsakega posameznika, zato v tem delu sodišče niti ni moglo upoštevati izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da v konkretnem primeru tožničina dejavnost, ki je bila opravljena v času bolniškega staleža in je trajala le kratek čas (po tožničini izpovedbi cca 15 min, kar je bistveno manj kot je redna ali polovična dnevna delovna obveznost, kadar delavec ni v bolniškem staležu oz. je v bolniškem staležu za polovični delovni čas), ni bila v nasprotju niti z navodili pristojnega osebnega zdravnika, kot so ji bila dana do izdaje odločbe ZZZS z dne 5. 9. 2008. Glede pritožbenih navedb, da se mnenje osebnega zdravnika ne nanaša na poškodbo pri delu, zaradi katere je bila tožnica v kritičnem obdobju, ko je bila storjena kršitev, začasno zadržana z dela, pač pa na neko njeno drugo zdravstveno stanje (kronična motnja), ki ni v nikakršni povezavi z njeno takratno zadržanostjo z dela, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že v tožbenih navedbah pojasnila, da so bile posledice poškodbe pri delu primarni in poglavitni razlog njene nezmožnosti za delo, poleg tega pa je k njeni začasni nezmožnosti prispevalo tudi porušeno psihično ravnovesje. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje trditvi, da je bila tožnica na bolniškem staležu, ki ji ga je do 4. 9. 2008 odobril osebni zdravnik, tudi zaradi porušenega psihičnega ravnovesja, ni nasprotovala. Iz navodil osebnega zdravnika, ki jih je imela tožnica do odločbe z dne 5. 9. 2008 tudi ne izhaja, da bi se njihov del nanašal le na poškodbo pri delu, del pa na tožničino psihično stanje, temveč iz navodil izhaja, da je osebni zdravnik upošteval celokupno tožničino zdravstveno stanje ter ji v skladu z njim, navodila tudi dal. Kot je bilo že obrazloženo tako tožnica kritičnega dne ni ravnala v nasprotju z navodili osebnega zdravnika, pri čemer pa po navodilih imenovanega zdravnika, kot izhajajo iz odločbe ZZZS z dne 5. 9. 2008 še ni mogla ravnati, saj z njimi v času opravljanja zagovora, še ni bila seznanjena. Pritožba je zato neutemeljena v delu, v katerem nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, kar velja tudi za odločitev v zvezi z reintegracijo in reparacijo. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank, tako procesno kot materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico. V tem delu sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (Ur. l. RS št. 103/2007), po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000), dolžan Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco. Bistvo tožbenega zahtevka v tem delu je v tem, da so podatki o delovni dobi vpisani v ustrezno evidenco, zato je pritožbeno sodišče, glede na zgoraj navedeno materialno podlago, v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz sodbenega izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).